Gledam vrata.

Še vedno.

Kot idiot.

Kot da se bo vrnil, če bom dovolj dolgo stala tukaj.

Ne vrne se.

Seveda se ne.

Prsi me pečejo.

Preveč zraka.

Preveč vsega.

Zaprem omarico močneje, kot sem hotela.

Preklet kovinski pok.

Super. Zdaj vsi gledajo.

Spet.

Vedno gledajo.

»Hej… si okej?«

Mia.

Pogledam jo.

Lažje bi bilo reči ja.

Vedno rečem ja.

Ampak danes…

ne morem.

Rahlo zmajem z glavo.

»Kaj se je zgodilo?«

Kaj se je zgodilo?

Razpadla sem.

Naglas rečem samo:

»Nič.«

Pavza.

»Vse.«

Ko izrečem “razšla sva se”, besede zvenijo napačno.

Prehitro.

Kot da govorim o nekom drugem.

Ne o nama.

Ne o Trevorju.

Ko Mia vpraša, kje je, pogledam stran.

Ker če bom še enkrat pogledala tja, kjer je stal…

bom verjetno stekla za njim.

»Šel.«

Ta beseda boli bolj, kot bi smela.

Ko ostanem sama in grem na streho, končno zadiham.

Mrzel zrak.

Hvala bogu.

Ampak potem zaslišim njih.

Ethan. Jake. Luis.

In takoj vem.

Niso tukaj zaradi mene.

Tukaj so zaradi njega.

»Prizadela si ga.«

To zadane prehitro.

Preveč direktno.

Hočem se branit.

Hočem reči, da ni bilo samo moja krivda.

Da je tudi on pritiskal.

Da nisem mislila tako.

Ampak ko Luis reče:

»In Trevor ni nikoli tih.«

Me zlomi.

Ker je res.

Trevor je glasen.

Nadležen.

Smešen.

Vedno nekaj govori.

Vedno nekaj čuti.

In jaz…

sem bila razlog, da je utihnil.

Ko rečejo, da je razbit, mi srce dobesedno pade.

Kot da telo za sekundo pozabi dihat.

Pogledam proti stopnicam.

Igrišče.

Tam je.

Lahko grem.

Lahko ga ustavim.

Ampak noge se ne premaknejo.

Ker me je strah.

Ne njega.

Odgovora.

Kaj če sem prepozna?

Kaj če me sploh noče več pogledat?

Kaj če sem res uničila nekaj dobrega samo zato, ker me je bilo strah, kako zelo mi pomeni?

Stisnem roke skupaj.

Srce mi razbija tako močno, da ga skoraj slišim.

»In če ne grem?« vprašam.

Ampak že ko izrečem, vem.

Nočem tega odgovora.

Ko ostanem sama…

je tišina najslabši del.

Ni več jeze.

Ni več ponosa.

Samo jaz.

In resnica, ki se ji ne morem več izognit.

Pogrešam ga že zdaj.

In to me prestraši bolj kot karkoli prej.

Pogledam proti vratom.

Samo ena odločitev.

En korak.

Ampak trenutno…

se zdi težji od vsega.




hejjjj

tole je čez abigailine oči tako kot je čez trevorjeve jaz ona in vsi ostali Trevor

enjoy
Always and 4ever,
kikica