…Adrian. Glavo ima zakopano v kolena in si poje pesem. Pesmi ne prepoznam.
»Hej!« zakličem čez streho. Hitro dvigne glavo in gleda okrog. Zažvižgam. Pogleda proti meni in mi presenečeno pomaha. Tudi jaz mu pomaham.
»Kaj počneš tu?« zastavim že 1000 zastavljen stavek.
»Ravno včeraj sem se preselil sem.« mi pove.
»Zakaj mi nisi povedal?« ga vprašam.
»Nisem vedel, da sva soseda.« mi pove in se zahihita.
»Ti lahko nekaj povem?«
»Ja. Seveda kadar hočeš.«
»Em… ravno zdajle ko sem prišla domov sem dobila pismo od mojega zdravnika. Ne bom več dolgo živela.« mu povem.
»Uh… sožalje. Če pa je tako ti moram pa nekaj povedat. Em… všeč si mi.« reče in se prisrčno nasmeji.
»Tudi ti meni.« zinem. Hitro si usta pokrijem z roko in splezam nazaj v sobo. Tega nebi smela reči!
»Lili! Čakaj!« slišim. Gledam Adriana, ki potrto pleza v svojo sobo. Ampak mislim, da ne gre v svojo sobo. Ah… saj me ne zanima. Vržem se na posteljo, ko zaslišim zvonec. Odpret grem. Odprem in pred vrati zagledam Adriana. Odkimam in stečem v svojo sobo.
»Kdo si?« slišim očeta, kako sprašuje Adriana.
»Prišel sem k Lili.« pove in oče ga spusti noter. Ko je Adrian v moji sobi čisto tiho ležim na postelji.
»Zakaj ne?« me vpraša.
»Saj sem ti povedala.« rečem in zaprem oči.
»Vem. Ampak če imaš nekoga rad ga ne moreš gledati kako umira brez, da bi imela vsaj nekaj skupnih trenutkov.« reče. Dvignem se na komolce in odprem oči.
»Ne boš mi ukazoval kaj naj delam.« rečem. Tok tok tok. Zaslišim.
»Naprej!« rečem in v sobo vstopi Zala.
»Prebrala sem. Oprosti.« reče in potrto sede na posteljo.
»Ker bom čez nekaj časa umrla še ne pomeni, da se mi morate zdaj vsi opravičevati in govoriti kako vam je žal in take fore. Ni treba!« zavpijem. Adrian me debelo pogleda.
»Ja! Take me še ne poznaš Adrian!« zavpijem in odtopotam ven.
»Hej! Čakaj!« zavpije za mano.
»Nikogar ne bom čakala!« zavpijem.

Hej!
Tu je nov del!
Upam, da vam je všeč.
Lp. Ilovecndy