Pisalnica
Tečem, tečem in tečem. Ko tečem že 15 minut sem bolj kot ne že v mestu. Vse je prazno. Nikogar ni nikjer. Ustavim se. Hodim in gledam v tla. In kar naenkrat BUM!
»Au! Pazi kje hodiš!« reče fant in odide na prej. Gledam za njim.
»Ti tudi!« zavpijem za njim in hodim naprej. »Hej! Kam pa greš tako zgodaj?« ga vprašam.
»Na sprehod. Zakaj te zanima?« mi odgovori.
»Ne vem. Samo nisem mislila, da še kdo vstane tako zgodaj kot jaz.« se zasmejim.
»Greva skupaj na sprehod?« me vpraša.
»Lahko.« veselo odgovorim.
»Kako ti je ime?« me vpraša po nekaj trenutkih tišine.
»Lili. Pa tebi?« mu odgovorim.
»Adrian.« mi pove.
»Lepo ime!«
»Imaš fanta?« mi postavi nerodno vprašanje.
»Em… tudi če bi mi bil kdo všeč se nebi spravila v resno zvezo, ker imam raka.« mu povem.
»Aha. Iskreno sožalje.« reče in me pogleda. Tudi jaz ga pogledam. To me preveč spomina na Maja. Hitro obrnem glavo.
»Imaš ti punco?« ga vprašam.
»Ne. Mislim, da smo še premladi za zvezo.« reče in padeva v smeh.
»Koliko si star?« ga vprašam.
»12. Pa ti?«
»Enako.« mu odgovorim. Usedeva se na klopco. Še nekaj časa se pogovarjava.
»Mislim, da morem domov.« mu rečem. To drugače ni res, a se mi zdi, da sva se preveč zbližala. Glavo si pokrijem s kapuco. Slišim Adriana kako me kliče nazaj. Žal mi je, da sem to naredila, a sem morala. Skrivnostno izginem. Ko pridem domov mi oče pod nos porine pismo.
»Zate je. Iz bolnišnice. Izvidi.« mi pove. Stečem v sobo. Vsi še spijo. Tiho odprem pismo. Piše:
Pozdravljeni!
Sporočamo vam, da imate raka. Potrjeno. Čas življenja ni predpisan, a vemo, da ni dolg.
Lepo vas pozdravljam
Dr. Kovačič
Pismo si privijem k prsim. Sploh se ne zavem, da me oče gleda.
»Kaj piše?« tiho vpraša. Podam mu pismo.
»Oh… oprosti! Res mi je žal.«
»V redu je. Sploh ni nihče kriv!« zavpijem. V tistem trenutku se mi ulijejo solze.
»Kdo kriči?« zaslišim Zalo.
»Utihni!« zavpijem v joku.
»Ja. Kdo vpije?« zaslišim Kaja in Maja.
»Speljite se ven!« zavpijem.
»Kako pa gov…« me želi oče vprašati nekaj a ga prekinem.
»Vsi. Sama hočem biti.« Kaj, Maj, Zala in oče se odpravijo iz moje sobe. Spet splezam na streho. Na sosednji strehi sedi…
Hej!
Kdo mislite, da sedi na sosednj strehi in zakaj sedi na sosednji strehi?
Vam je zgodba všeč? Ja ali ne vedno morate lajkajt in komentrat.
Lp. Ilovecandy
»Au! Pazi kje hodiš!« reče fant in odide na prej. Gledam za njim.
»Ti tudi!« zavpijem za njim in hodim naprej. »Hej! Kam pa greš tako zgodaj?« ga vprašam.
»Na sprehod. Zakaj te zanima?« mi odgovori.
»Ne vem. Samo nisem mislila, da še kdo vstane tako zgodaj kot jaz.« se zasmejim.
»Greva skupaj na sprehod?« me vpraša.
»Lahko.« veselo odgovorim.
»Kako ti je ime?« me vpraša po nekaj trenutkih tišine.
»Lili. Pa tebi?« mu odgovorim.
»Adrian.« mi pove.
»Lepo ime!«
»Imaš fanta?« mi postavi nerodno vprašanje.
»Em… tudi če bi mi bil kdo všeč se nebi spravila v resno zvezo, ker imam raka.« mu povem.
»Aha. Iskreno sožalje.« reče in me pogleda. Tudi jaz ga pogledam. To me preveč spomina na Maja. Hitro obrnem glavo.
»Imaš ti punco?« ga vprašam.
»Ne. Mislim, da smo še premladi za zvezo.« reče in padeva v smeh.
»Koliko si star?« ga vprašam.
»12. Pa ti?«
»Enako.« mu odgovorim. Usedeva se na klopco. Še nekaj časa se pogovarjava.
»Mislim, da morem domov.« mu rečem. To drugače ni res, a se mi zdi, da sva se preveč zbližala. Glavo si pokrijem s kapuco. Slišim Adriana kako me kliče nazaj. Žal mi je, da sem to naredila, a sem morala. Skrivnostno izginem. Ko pridem domov mi oče pod nos porine pismo.
»Zate je. Iz bolnišnice. Izvidi.« mi pove. Stečem v sobo. Vsi še spijo. Tiho odprem pismo. Piše:
Pozdravljeni!
Sporočamo vam, da imate raka. Potrjeno. Čas življenja ni predpisan, a vemo, da ni dolg.
Lepo vas pozdravljam
Dr. Kovačič
Pismo si privijem k prsim. Sploh se ne zavem, da me oče gleda.
»Kaj piše?« tiho vpraša. Podam mu pismo.
»Oh… oprosti! Res mi je žal.«
»V redu je. Sploh ni nihče kriv!« zavpijem. V tistem trenutku se mi ulijejo solze.
»Kdo kriči?« zaslišim Zalo.
»Utihni!« zavpijem v joku.
»Ja. Kdo vpije?« zaslišim Kaja in Maja.
»Speljite se ven!« zavpijem.
»Kako pa gov…« me želi oče vprašati nekaj a ga prekinem.
»Vsi. Sama hočem biti.« Kaj, Maj, Zala in oče se odpravijo iz moje sobe. Spet splezam na streho. Na sosednji strehi sedi…
Hej!
Kdo mislite, da sedi na sosednj strehi in zakaj sedi na sosednji strehi?
Vam je zgodba všeč? Ja ali ne vedno morate lajkajt in komentrat.
Lp. Ilovecandy
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Pomoje tisti fant. :heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Uff... Težko vprašanje!! Lmaoo niam pojmaaa:joy::joy::joy: SVETOVNO JE:heart::heart::heart:
0
Moj odgovor:
Nenaa
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Težave s simpatijo
Živijo! jaz mam eno težavico. imam simpatijo in ne morem nehat razmišljat o njem! mela sem že prej simpatije, ampak on je res tisti, ki mi je resnično všeč, ne zato kr je lep ampak kr je spoštljiv, prijazen in vljuden. jaz sem nova na soli, on je leto starejši in je res zlo prijazen z mano in rabim nasvet kako se zacet pogovarjat z njim kr me je strah. sucer me on kdaj kaj vprasa ampak se ne meniva dosti.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
