4. poglavje
Strah

Skoraj bi me kap.
Kaj?! Kako?! Zakaj?! Po glavi se mi rojijo tisoč in eno vprašanje.
Panično stečem v sobo in se zaklenem vanjo. Nočem, da bi bila moja starša zaskrbljena glede tega, zato…
Pokličem Tess.
V prvo se mi ne oglasi.
Čez dvajset minut znova preizkusim svojo srečo.
»Ja?« Pa se je končno uglasila!
»Tess! Nujno je!« začnem.
»Ja?«
»Oči imam… No… Rdeče!«
Na drugi strani slišim, kako se je nasmehnila.
»Puf, ne skrbi!« zamahne z roko.
»Ja, ampak kako se to odstrani?!« upajoče vprašam, ter želim pozitiven odgovor.
»Oprosti, a se to ne da. Ne moreš.«
Prekine.
Pa zakaj je spet takoo skrivnostna, no?! A mi ne more normalno reči, kaj je treba?!
Uležem se na posteljo.
Premišljujem, kaj naj storim.
Tedaj pa mi glavo prešine neka ideja.
Po spletu bom naročila leče. No, kako se tega že prej nisem spomnila!
Ampak, kako jih bom prevzela s takimi očmi?
»Bella! Kosilo!« zaslišim mamo.
Trznem in se udarim po glavi. Kako lahko dejansko pozabim na starše?!
»Mami?« jo pokličem iz sobe.
»Ja?« se mi javi nazaj.
»Bi mi prosim kosilo prinesla v sobo? Nočem hoditi, ne morem…«vedno tišje govorim.
In kar sem rekla, je bilo tudi res.
Poskušala sem vstati, a so me noge bolele kot Arielo v pravljici. Kot, da bi stopala po žebljih. Enostavno ne morem.
Čez petnajst minut skozi vrata vstopi mama. Hitro pogledam dol na odejo in ne umaknem pogleda.
»Tukaj je kosilo. Kmalu okrevaj.« plaho začne pogovor mama.
Ampak jaz se trenutno nočem pogovarjati.
Ko že hočem povedati, da mi ni do klepetanja, iz mojih ust spravim le nekakšen kašelj, ki bi bolj rekla kot škripanje mostu. Izbuljila sem oči, saj tudi sama nisem pričakovala tega.
Mama počasi stopi ven iz sobe in zapre vrata.
Odkrijem se in spet poizkusim stopiti na tla.
Nič boljše ni.
Potem se nekako zvijem in namestim, da sem po kolenih prišla na tla. Še sama ne vem, kako mi je to uspelo.
Zaklenem vrata. Želim ostati varna pred svetom. Nikoli več nočem iti ven iz sobe. Nikoli!
A bom morala.
Po spletu sem ravnokar kliknila 'kupi' in leče bodo prišle čez teden dni.
»Roka, kaj si naredila!« začnem vpiti in gledati v dlan, kot ne vem kako neumen človek.
A ni poti nazaj.
Zaprem oči in razmišljam, naj me ne bolijo več noge, ko hodim. Želim si, da bi brez težav prišla do postelje.
Pa se žal ni zgodilo. Ampak počutila sem se čudno… V trebuhu me je kar zvijalo.
Razočarano odprem oči in vidim, da sem se znašla na postelji.
Kako… je to mogoče?
Pomanem si oči, ampak ja, res se to dogaja. Nekako sem prišla na posteljo.

***************************
Živjo ljubčki moji!
Tukajle je težko pričakovano 4. poglavje Jaz, vampirka!!
Kako se vam je zdel?
Ne pozabite lajkati te objave in komentirati!!!
Če se še niste, se naročite name, da boste obveščeni, ko pride nov del!
Rada vas imam!
B#13