No kaka 2 tedna sm se matrala s tem delom, upam, da vam bo rezultat mojega dela všeč!
Aja pa šele ko sm se lotla tega pisat sm opazla da mata ellie pa elliot ful podobni imeni...nenavadno...js sm dala pa kr eno random ime lol...pa tist del z ellotom delala cel večer...hope u like it!

Elliot je brez pozdrava stopil čez prag in zaloputnil z vrati. Kovček, ki ga je držal v rokah je odložil na tla in prestrašeno rekel:
"Skrij ga, hitro,"
Nisem vedela, kaj se dogaja, toda smiselno se mi je zdelo, da ga ubogam. Kovček sem spravila v omaro na hodniku in čezenj vrgla nekaj zimskih plaščev, ki so bili tam spravljeni čez poletje. Elliot se je zbasal mimo mene v omaro. Predvidevala sem, da se poskuša pred nekom skriti, zato sem ga za roko zvlekla po hodniku do zadnjih vrat.
"Tu te bodo našli...pred kom že bežiš?"
Hitro sva hodila prek polja, kjer so bili zmaji. Večer je bil lep in topel, sonce pa je nebo obarvalo v žareč odtenek oranžne in rdeče. Bilo bi lepo, če ne bi bežali...pred komerkoli že?
Elliot je odkimal.
"Potem," je raztreseno rekel.
Pokimala sem. Tekla sva mimo zmajev, ki so nama rjoveli v pozdrav. Visoka, nepokošena trava naju je bičala v noge (oba sva imela kratke hlače).
Končno sva zadihana prispela do lope na koncu polja. Odprla sem vrata...in tam je stal Jonas. Ko sva z Elliotom vdrla noter, se je zdrznil in vstal.
"Jonas! Kaj ti delaš tu?!"
Jonas je pomignil na Elliota in jezno rekel:
"To bi lahko tudi jaz vprašal njega,"
Porinila sem Elliota noter in zaprla vrata. V lopi je bila skoraj popolna tema.
"Lumus!"
Konica moje palice je zasijala. Lopa je bila zelo stara, in če bi imela šive, bi kar pokala po njih. Na policah so bili razstavljeni različni napoji in knjige, pa tudi oprema za zmaje, kot so uzda in sedla in to.
Ta lopa je bila moj najljubši kraj, ko sem bila majhna. Z Jonasom sva prinesla odeje in blazine in naredila 'šotor', potem pa sva se skrivala pred mami in očijem (časi, ko oči še ni pil).
To je Jonas delal tu...šotor.
Presenečeno sem pogledovala od Jonasa do kota, kjer je stal šotor. Jonas ga je precej nadgradil; odeje, ki so ga sestavljale, so bile večje in težje, pogrnjene pa so bile prek štirih stolov.
Pomignila sem nanj.
"Grem lahko noter?"
Jonas je brezbrižno skomignil z rameni. Pokleknila sem in zezla v šotor. Potem sem zajela sapo. Šotor je bil od znotraj precej večji, poln naslonjačev in blazin.
Po 'stenah' so bile lučke, ki so prijazno mežikale. Uau. Jonas je je pa izkazal. Pomolila sem glavo iz šotora. V lopi sta stala fanta, vladala je nerodna tišina.
"No? Prideta noter?"
Z glavo sem pomignila v prostoren šotor. Elliot je zamencal.
"Mmm...ne vem no...po moje ni dovolj prostora..."
Jonas je protestiral:
"Seveda je dovolj prostora!"
Elliot je, vdan v usodo, skomignil, nato pa z Jonasom tik za petami zlezel v šotor.
Tudi on je zajel sapo in se ozrl okrog.
"Um, Elliot? Mi lahko prosim poveš, kaj delaš tu?"
Elliot me je pomilovalno pogledal. Zavzdihnil je.
"Mami...vse se je začelo pred nekaj meseci..."

Elliot
Sedel sem za svojo pisalno mizo in bral internetni članek o čarovnikih. Vsake toliko časa se pojavi kak bunkelj, ki bi nas rad razkril, in ta je bil eden izmed njih. Ni me skrbelo; Francosko ministrstvo za čaranje je za take primere hitro poskrbelo. Sonce se je spustilo dovolj nizko, da je posijalo skozi okno moje podstrešne sobe. Bilo je tipično večerno sonce, tisto, ki ti je bodlo v oči. Vseeno nisem zagrnil rolet; oboževal sem pogled na zahajajoče sonce, ki je noro dobro osvetlilo Eiffelov stolp. Nisem imel posebnega razloga, da imam rad Pariz. Bilo je samo čudovito mesto, ki so mu celo turisti dali svoj poseben čar. Zaprl sem računalnik in vzel fotoaparat. Ob lepih večerih sem rad šel ven in slikal. Takrat sem iz dnevne sobe, ki je tik pod mojo, zaslišal glas. Moški glas. Mama ga ni nagnala. Rekla je: "Comment es-tu venu si vite?"
(Kako si prišel tako hitro?)
Pomislil sem, da se pogovarja s kakšnim francozom, kakšnim dostavljalcem morda...
Potem pa me je zmarzilo, saj je moški spregovoril v čisti angleščini:
"Zmaji so neverjetna stvar, ljubica. Kamorkoli te ponesejo."
Zmaji.
Edini rejec zmajev, ki sem ga poznal, je bil gospod Woster.
Kaj ta dela tu?
"Pa ne po angleško, srček! Mali bo kaj posumil," se je zasmejala mama.
Upsič.
Moral bi spati. Če bi mama vedela, da sem buden, ne bi nikogar spustila v hišo, še najmanj pa gospoda Wosterja.
Prisluškoval sem naprej. Mama je kljub svojemu opozorilu po angleško rekla:
"Paziti morava, veš. Mali bo takoj izčvekal tvoji ženi,"
Zdaj ji bom res, sem jezno pomislil.
Sovražil sem, ko mi je rekla mali; to ni bil ljubkovalni vzdevek, ampak žaljivka. Sovražil sem misel na ubogo gospo Woster in na Jonesa in Ellie, ki se jim o vsem tem ni sanjalo.
Ellie...
Sprašujem se, kaj zdaj dela...
Odločil sem se. Iz predala sem vzel škatlico frčaška in eno pest prahu vrgel v ogenj (moja soba ima kamin).
"Hiša družine Woster," sem dejal odločno.
Nekaj groznih sekund sem imel tisti občutek frčaška, toda kmalu je bilo vsega konec in strmel sem v gospo Woster, obkroženo z uporabljenimi robčki. Njene oči so bile rdeče in zatečene.
"Gospa Woster?"
Dvignila je glavo.
"E-Elliot?"
Posmrknila je.
"Si...si kje videl Luka? Že cel dan ga ni..." in spet je posmrknila. Bilo mi je res hudo zanjo, ampak pravico je imela vedeti.
"Gospa...mislim...da je vaš mož...v moji hiši..z mojo mamo."
Nisem videl njenega obraza, kajti trenutek za tem me je nekdo močno pocukal za lase. Ozrl sem se... in kaj sem videl?
Obraz gospoda Wosterja, skremžen od besa. Prislonil mi je klofuto. Lice me je zaskelelo in zajavkal sem. Občutek sem imel, kot da bi mi nekdo srce presadil v glavo, saj mi je v njej tako razbijalo. Nisem slišal čarobnih besed, ki jih je izrekel Woster.
Videl sem temo.
Sem umrl? Ne, vsekakor sem živ. Kaj se je torej zgodilo?
Padel sem na tla.