Ko sem se zbudil, me je vse bolelo. S težavo sem odprl oči. Najprej sem mislil, da je to zaradi luči, ki je sijala name. Ozrl sem se okoli sebe in vse je bilo belo. Kot bi se znašel v neki drugi dimenziji, v neskončnem prostoru. Edini predmet daleč naokoli je bila kletka, podobna tistim za ptice... in v kletki sem bil jaz. Zadnja stvar, ki se je spomnim, je spačen obraz gospoda Wosterja, in pekoča bolečina v licu.
Takrat so se mi možgani aktivirali.
Spomnil sem se vsega in zajavkal.
Kaj je ta prostor?
Takrat sem v daljavi zagledal dve piki, ki sta se iz sekunde v sekundo večali. Z roko sem si šel čez kostanjeve lase. Zdelo se mi je, da se mi ne piše nič dobrega, in prav sem imel. Čez nekaj minut (ali stoletji, kdo bi vedel) sta piki dobili obliko. To sta bila mami in gospod Woster, ki sta se držala za roke. Hotel sem planiti ven iz kletke in ju ubiti ali kaj podobnega, toda čarovnija kletke je bila premočna. Mami se mi je grozeče nasmehnila.
"Pozdravljen, ljubček," je zažvrgolela narejeno prijazno.
"IZPUSTITA ME!!!"
Še mene je presenetilo, da lahko tako močno vpijem, njiju pa niti ne. Vedla sta se, kot da sem še ena motnja v nujnem bednem malem življenju, ki pa jo bosta hitro odpravila.
Mami je odkimala, kot da ji je zares žal.
"Ostati boš moral tukaj, srčece. In najina skrivnost bo umrla s tabo."
Zaigral sem na zadnjo karto obupa.
"Oči ti tega ne bi dovolil! Rekel je, še na smrtni postelji je rekel, da moraš paziti name!"
Vedel sem, da sem jo zadel v srce. Toda tega ni pokazala pred svojim novim srčnim izbrancem. Samo zasukala sta se na petah in odšla. Mislil sem na ubogo Ellie, na ubogega Jonasa, na ubogega mene...kmalu sem zaspal.
Tri mesece kasneje:
Čudežno sem živel. Čudežno nisem bil ne lačen, ne žejen, in več kot očitno ne mrtev. Čudežno sem vedel, da je danes 15. oktober. Danes bo kot vsi drugi dnevi. Nisem vedel, zakaj vztrajam, nisem vedel, zakaj sem živ. Popraskal sem se po nosu in začel peti Count on me. Petje me je ohranjalo pri zavesti, tako da sem se lahko delal, da je katerikoli drug dan, da delam naš vrtu ali v hiši, in zraven pojem. Nisem pozabil svojega glasu. Ostajal sem živ, pa nisem vedel, kako ali zakaj. Takrat me je nekaj zmotilo. Nisem vedel, kaj, toda...
Nekaj v daljavi se je zganilo.
Priprl sem oči.
Neverjetno!
Prva motnja pa dolgih mesecih samote!
Ampak...kako se je...to, karkoli je že bilo...znašlo tu?
Stvar se je večala in večala. Kmalu je pred mano stal duh, pravi, srebren, prozoren duh. Čigav duh?
Očetov duh, duh, ki ga že toliko časa nisem videl. Skoraj sem zajokal.
"Sin, zaslišal sem tvoje klice, in prišel sem na pomoč," je rekel duh z odmevajočim glasom.
Moje klice? Je moje petje zamenjal za krike obupa? Mislim, ne bi bilo čudno.
"Pridi, fant. Mama te bo iskala. Morava ji ubežati," je rekel z nujo v glasu. Podal mi je roko. Dotaknil sem se ga...in potegnilo me je v divji vrtinec, kot bi potoval z dvernikom. Pristal sem v svoji sobi, a očeta ni bilo več tu. Zaprl sem se v omaro. Zaslišal sem glas:
"Danes je žrtveni dan...če ga ne peljeva tja, sva mrtva..."
To je bila mami. Imel sem neprijeten občutek, da govori o meni, čeprav nisem vedel, kaj je 'žrtveni dan'. Vedel sem le, da moram zbežati, preden bi mami ugotovila, da sem ušel iz ječe. Panično sem metal oblačila v kovček. Ko je bilo vse lepo zloženo in pospravljeno (khm khm), sem prvič pomislil: kam naj grem?
To težavo je spet rešil duh. Stal je pred mano in mi spet ponudil roko. Hvaležno sem jo sprejel...trenutek zatem pa sem bil na dvorišču Wosterjevih. Duh je izginil. Stekel sem k vratom in pozvonil.
Upam, da je kdo doma, in da to ni gospod Woster.