Da si malo osvežite spomin: https://www.pil.si/forumi/pisalnica/ko-izginejo-iz-sveta/11

*pod* 12. poglavje *pod*

»Jutro,« ležerno odzdravi Leon. Kar zmrazi ga, ko na pultu zagleda kavo.
Vzdih.
Samo kava je.
In samo navadna kava z Ivo.
Izdih.
»Dobro jutro, si dobro spal?« veselo pride v kuhinjo še njegova mama. Leon nekaj zamrmra v odgovor. »Ooo, si oblekel novo majico? Končno. Res se poda k tvojim očem.«
Leon spet samo pokima, pred seboj si ogleduje skledo kosmičev ki so njegov zajtrk že od osnovne šole. In mislim, da bo ostalo samo pri gledanju, saj se hrane ni mogel niti dotakniti. Ta punca ga je res spravila ob pamet.
»A si v redu, Leon?« ga zaskrbljeno vpraša mama.
»Ja, ja, samo pomemben test pišem danes in sem živčen,« hitra, mala, sladka laž.
»Ah, saj veš. Vso srečo,« ga podpre mama, ki si že obuva čevlje, saj se kmalu odpravlja v šolo.
»Leon, a lahko pospremiš Zojo do šole,« mama sploh ne počaka na njegov odgovor. Njene besede so zvenele bolj kot stvar, ki jo more narediti kot vprašanje. »Adijoo,« še reče preden za seboj zaloputne vrata.
»Pojdi se obut,« Leon naroči svoji sestrici in v istem trenutku ko Zoja odide iz kuhinje, skledo kosmičev z mlekom zlije v umivalnik. Zojo so učili, da se hrane ne meče stran, zato Leon ni smel biti slab vzgled.
Kmalu pride tudi Leon v predprostor, kjer ga že čaka Zoja, ko bi se le on veselil tako šole. Veselil se je današnjega dne, pa ne zaradi šole, bolj zaradi tiste preklete kave z Ivo.
Odpravita se v šolo, ko zavijeta na pot pred njima že nekdo hodi. Ta način hoje mu je znan. Nekoga je že velikokrat videl in ga gledal ko je tako hodil. Premalo je spal in zdaj si domišlja stvari.
Zoja ga pocuka na rokav, »poglej Leon, Melina je. Melina!«
Ni Melina. Nemogoče. A način hoje, kratki koraki, premikanje rok v ritmu in nekakšno pozibavanje glave. Zoja se ponovno zadere njeno ime. Postava se strese, neopazno a dovolj, da Leon zazna. Zoja posmrka, »zakaj me ignorira? Nismo več prijatelji?«
»Nehaj klatiti bedarije, Melina je mrtva!.«
*i*Melina je mrtva. *i*Prvič je izgovoril te besede naglas. In hujše je kot si je predstavljal. V sebi se je začel podirati, občutek moči in samozavesti je začel pehati.
Prišla je tudi druga punca, oseba za katero je Zoja trdila, da je Melina se je porazgubila med ljudmi. In ta druga punca je za Zojo spet bila Melina. Leon si je oddahnil, ko je svoje privide le potrdil, saj je Zoja za vsako punco rekla, da je Melina. Žalostno je bilo, kako ji je prirasla k srcu, potem pa izginila in tragično umrla. In zdaj je majhna šestletna deklica iskala Melino povsod, tudi v drugih ljudeh.
Zoja še nekaj govori in kar govori ne neha, Leon je ne posluša. Nima energije. Sesulo ga je vsakič, ko je Zoja pokazala na novo dekle in rekla, »glej ta je tudi Melina.«
Po drugi strani pa je imel zdaj Ivo. Ta je bila kot sonce, ki posije za nevihto. Kot dež v času suše, ki zalije ves pridelek. Kot Luna na temnem nočnem nebu. Odkar je v njegovem življenju, se mu zdi, da bo morda lahko enkrat vse po starem in, da se bo lahko prebudil iz nočne more, kjer je morilec. Ljudje ne šepetajo več, a niso pozabili. Nikoli ne bojo pozabili.
Prispeta do šole, Zoja ga močno objeme in nato steče v šolo, pred vhodom jo že čakajo prijateljice. Leon pa vdihne ima občutek kot da je v kisiku nekaj kaj bo njegovo telo napolnilo z pogumom.
Prispe do velikih vrat, zunaj je jesen zato so vrata zaprta zaradi prepiha ali česarkoli že. Stoji pred vrati, kakšna čustva je začutila Melina ko je prehodila prag te šole. Ali pa Luka in Andrej ter Izabela in Mila ko so skupaj zakorakali čez njih. Toliko ljudi je umrlo, za nič. Prijateljstvo, ki se je končalo tragično. Če nikogar nimaš, te nihče ne more zapustiti.
Melinine besede.
Takrat jih ni razumel.
Zdaj jih je sovražil.
Ker se je motila.
Ni vedela, da lahko tudi človek, ki odide, zlomi nekoga, ki ostane.
Ni vedela, da bo zlomila njega.
~~~
»Spet izgledaš depresivno,« je rekel Vid, ko ga je zagledal in premeril od glave do pet. »Ne, ne, a je to slučajno nova majica? Uuuu, nisi depresiven. Živčen si. Zaradi česa?«
»Utihni,« zamrmra Leon. Po hodniku jima na sproti pride Iva, prostor se napolni z dobro energijo. Njene oči ujamejo Leonove, le za trenutek medtem ko se dela, da posluša punco, ki hodi poleg nje in ji nekaj razlaga. Kratek, minimalističen nasmeh.
Leon se nasmeji nazaj. »Aha, to je to. A greš na zmenek z Ivo?«
»Ja, okej, samo kava je,« Leon se vda, pove mu.
»Pa to je neverjetno, vedel sem. Torej sem vedeževalec.«
»In a je to slučajno nov parfum? Pa čisto si se spremenil Leon Hribar. Kot, da bi vstal od mrtvih,« ga zafrkava Vid.
»Pravi *i*šarmantni dečko. *i*Te že vidim na naslovnicah kot manekena Leon Hribar, tvoje ime napisano z olivno zeleno, da se ujema s tvojo majico.«
Leon ne odgovori, a mu gre na smeh, če se bo začel smejati mu bo dal večje veselje, če bo tiho bo imel večje veselje. Vseeno je kaj naredi Vid bo vedno ostal Vid. Leon dvigne zapestje in pogleda na uro, komaj dve minuti sta minili.
»No, zdaj pa povej svojemu prijatelju. Si že vadil kaj boš rekel?«
»Ne,« laž.
»Lažeš. Leon ne znaš lagati,« Vid zmajuje z glavo in se smeji.
»Prav predstavljam se te sredi noči v kopalnici pred ogledalom, ko vadiš svoj nasmešek in pogovor.« Vid ima najverjetneje nadnaravne moči, saj se je točno to zgodilo.
»Ti si res postal nor, veš če na uro pogledaš vsako minuto ne bo kar naenkrat konec pouka.«
»Ne gledam na uro.«
Vid se spet nasmeji tokrat glasneje, »res ne znaš lagati.«
Zvonec zazvoni za začetek pouka, dijaki se začnejo počasi premikajo v učilnice. Tudi Vid se odpravi do učilnice za biologijo, Leon ima na urniku kemijo za bolj napredne.
Preden se razcepita in odideta v nasprotni učilnici Vid za njim še doda: »In še nekaj, Hribar… če boš to z Ivo uničil, ti bom to omenjal do konca življenja.«
Sekunde, minute, ure. Pouk se je vlekel kot še nikoli. Ni sledil, to še ga bo teplo v bližnji prihodnosti, kmalu prihaja naporno obdobje. Testi, spraševanje, mesec pol ocen. Samo naj bo konec pouka, da jo bo lahko spet videl. In končno, zvok odrešenja. Šolski zvonec. Vsi so se zagnali iz učilnice, začeli pakirati svoje stvari in se odpravljali domov, le Leon je odložil učbenike v omarici in se pripravil na kavo. Šel je na stranišče in se pogledal v ogledalo, zmočil obraz in popravil frizuro. Zdaj gre za res, ne smeš vsega uničiti si je govoril sam pri sebi.
Postavil se je na hodnik in se naslonil na steno, začel je čakati. Ubijalo ga je, ko so minute tekle nje pa še ni bilo.
Dve minuti….
Pet minut…
Ne bo je, samo hecala se je, sploh me noče.
7 minut…
10 minut…
Hodnik je bil prazen in tih, zdelo se je kar srhljivo, skoraj vsi so že odšli domov. Nekdo ga je prijel za roko. Leon se je sunkovito obrnil. Srce mu je razbijalo tako močno, da je za trenutek oglušel. V tistem delu sekunde je bil prepričan, da vidi preteklost.
Da se je vrnila. Da stoji pred njim.
»Hej,« se zasliši znan glas.