Nekdo jo zgrabi za roko, sunkovito stisne njeno roko in jo potegne stran, odmakne se, čez sekundo pa avto zdrvi čez prehod. Če bi ostala še dve sekundi dlje tam, bi umrla.
Melina obstane vkopana v sneg, daleč stran od ceste, od luči. Srce ji bije, kot noro.
»Si nora?!« Leon zakriči, njegov glas se trese, ne od jeze, ampak od čistega strahu. »Kaj delaš, Melina?!«
Ona še vedno gleda v prazno, v luči avtomobila, ki se zdaj oddaljuje z oglušujočim hupanjem. Njene noge so šibke, komaj stoji, kolena se ji tresejo. Zrak ji noče v pljuča. Tako blizu smrti je bila, v glavi se ji spet pojavi bratov obraz. Umrl je skoraj deset let nazaj, na isti dan, na božič, pod avtomobilom. Zmrazi jo, svoje misli hoče pregnati iz glave.
Diha še vedno hitro, adrenalin pa jo drži po konci.
»Morala bi gledati okrog sebe! Lahko bi te povozil!«
Melina se končno obrne, Leonova roka še jo vedno drži, kot, da se boji, da če jo bo izpustil se bo vse sesulo.
Pogled ji uide proti njunima rokama, njegov prijem je pretrd, preobleč.
»Spusti,« reče, ampak on jo samo ignorira.
»Spusti me! Pusti me na miru,« bolj odločen ton, jezen.
»Veš kaj? Prav, bodi sama s sabo, tako kot do zdaj brez prijateljev,« Leonov glas je prvič odkar ga pozna tako hladen, zloben. Vedno je bil le tekmovalen, tokrat se zazdi, da zna biti tudi zloben. Njegove besede jo zadenejo, v očeh pa jo zapečejo solze. V grlu jo praska. Iz oči se ji izlije prva solza.
To je trenutek, ko bi se lahko zlomila.
Ko bi lahko zakričala.
Ko bi lahko priznala, koliko jo je strah živeti in koliko še bolj jo je strah umreti. Kako pogreša brata, kako odznotraj razpada, a se dela močno.
A Melina preprosto naredi tisto, kar zna najbolje.
Odmakne se, spet bo izginila. Ljudje bojo pa jo imeli, le za tisto, ki ji je umrl brat.
Leonov telefon mu zazvoni v žepu, on pa še vedno strmi v njo. Odloča se, ali naj gre, ali ostane. Telefon še vedno zvoni, Melina pa se obrne stran, naredi prvi korak stran, drugi in naenkrat izgine za vogal ulice. Sliši še le, kako se Leon pogovarja po telefonu, ona ga vidi on ne nje. Ozira se okrog, a ona je ponovno izginila. Melina se nasloni na mrzli zid, opazuje Leona kako odhaja.
Mimo nje pelje avto, ampak ne, kar en avto. Nemogoče. Ista registrska tablica, kot od avta, ki je povozil njenega brata. Kamere niso zaznale voznika, ampak samo registrsko številko. Tako je moral lastnik avta preživeti deset let v zaporu. A nikoli niso povedali, kdo je bil voznik. Melina ve le to, da je bil bogat, nesramno bogat. Imel je dovolj denarja, da je medijem preprečil govor o njem. Najel je najboljšega odvetnika, ki je njegovo zaporno kazen zmanjšal.
Dih se ji zatrese, to vidi tudi v mrzlem zraku, ko njen topli dih naredi dim.
Danes je dan, deset let, kar pomeni, da je oseba spet na prostosti. Kaj če ni bila nesreča, kaj če ga je nekdo namerno povozil. Njene misli švigajo od enega konca do drugega.
Morilec je spet na prostosti.
---
Vrne se domov, stopa po odvozu njenega doma, skozi okno opazuje njeno mamo, kako vesela peče piškote, na oknu ima kozarec vina, v kaminu pa gori ogenj.
Sneg otrese iz čevljev in odpre vrata. Toplina, domačnost, ljubezen, sta še vedno prisotna v hiši, čeprav je Melina mislila, da je vse to izginilo skupaj z njim.
Mama pogleda iz kuhinje, miza je pripravljena. Diši. Kadi se iz purana na mizi. Melina vzdihne.
»Kje si bila?« jo previdno vpraša mama, z tistim toplim nasmehom, ki je rezerviran za družino.
»Ven sem šla,« Melina se trudi delati normalno, kot, da se ni nič zgodilo, čeprav se je preveč.
»Si bila s kom?« mama jo ne neha spraševati.
»Ne…« neprepričljiv ne, zdaj ji more povedati za Leona in Zojo. »Pravzaprav ja.«
»O-oh, s kom pa?« zakaj se na njen obraz nariše velik nasmešek. Res njena mama misli, da je brez prijateljev. No, pravzaprav njena mama prav misli.
»Srečala sem enega iz naše gimnazije, leto dni starejšega od mene in njegovo mlajšo sestrico,« Melina pogoltne slino, upa, da ni zardela. Saj jo postane sram, ko se spomni, kako je bila nesramna.
»Mhm,« mama čaka, da bo Melina še kaj povedala, a ona je tiho. »In?«
*i*A lahko samo jeva?*i* Pomisli Melina, a se trudi vzdržati pod maminim pritiskom.
»Kaj in?« dela se neumno, kupuje si čas. Dober načrt, pomisli sama pri sebi.
»Kako si se imela?« spet tisti nasmeh, ki je rezerviran samo za Melino.
»V redu,« mama očitno opazi, da ne bo nič iz tega zato preprosto sede za mizo in ji pomigne naj pride na božično večerjo.
---
Njun pogovor steče, zdi se, da je prvi božič, ko obe ne razpadata, mama se zdi preveč srečna. Tukaj naj bi bil trenutek, ko se Melina nasmehne z iskrico v očeh in vpraša mamo, čemu je tako vesela? A namesto tega, Melina ždi v svoj krožnik, z vilico premetava krompir in mehanično je. Na trenutke pa si nadane nasmeh, da mame ne bi skrbelo, ko se njuni pogledi srečajo. Melina preprosto nima energije, če bi lahko, bi šla samo spat, a tokrat že ve, da ne bo morala zaspati. Tokrat je ne bo žrla izguba brata, temveč tisti, ki je povzročil izgubo njenega brata.
~~
upam, da ste uživali v branju <3 tak nov del pričakujte čez en teden