okej prvi del. pa lepe praznike.
~~
Sedela je na barskem stolčku, gledala je čez okno. Drobne snežinke so počasi padale na tla, radio je igral njeno najljubšo božično glasbo. Melina je mešala čaj, čeprav ga ni nameravala popiti, a z nečim se je morala zamotiti, nekaj je morala početi, samo da misli ne bi spet zdrsnile tja, kamor nočejo. Kuhinja je dišala po cimetu, a vonj ni bil več domač, bil je drugačen, nekaj mu je manjkalo. Bil je preveč prazen, tako kot vse od tistega božiča dalje. Ni bil prazen le vonj, prazno je bilo tudi njeno srce. Minilo je že veliko božičev, a noben doslej še ni zacelil rane, ki jo je pustila izguba njenega brata.
Skozi okno opazuje mamo, kako z vrečkami prihaja iz trgovine, lahko bi šla ven ji pomagala z vrečkami, a to je vedno delal on. Luka.
Misel nanj jo je zadela tišje kot prej, a še vedno dovolj močno, da se ji je v grlu naredil cmok. Z mamo sta živeli sami, a odkar je umrl brat in sin, sta se odtujili. Božič praznujeta na silo, obe si nadeneta zaigrane, filmske nasmeške za božič, da bi za trenutek spet verjeli, da bo vse v redu.
Sliši kako se v vratih dvakrat obrne ključ, nato se ta odprejo. Njena mama si na predpražniku otrese sneg iz čevljev, vrečke pa odloži na tla. Melino spet zamika, da bi odšla in odnesla vrečke z hrano v kuhinjo, a to je vedno delal Luka, naj tako ostane.
Mamini tihi koraki, kot, da bi se bala, da bo izgubila še sama sebe. Njen mož je ostal v vojni, najstarejšega sina je poslala v smrt v vojni. Srednjega otroka ji je povozil avto, ostala ji je še le in samo Melina. Deklica z medeno rjavimi kodri, temnimi očmi in precej majhno postavo proti bratoma, katera sta oba segala čez sto devetdeset centimetrov.
Opazovala je mamo, kako je previdno in natančno zlagala hrano v hladilnik.
»Melina?«
»Mhm,« je zamrmrala. Luka je vedno mrmral. Misli so jo spet zanesle k bratu.
»A ne bi šla ven? Pojdi ven s prijatelji, uživaj za božič,« Melina se je še močneje oprijela skodelice za čaj iz katere se je že pred časom nehala kaditi topla para. Čaja ni nameravala popiti, ni ga marala, sovražila je občutek tople tekočine, ki ti steče po grlu in ti opeče jezik. Včasih je čaj oboževala, a odkar je videla sliko na kateri je ležal mrtvi brat, njegova kri je bila razmazana po vratu in mu butala čez usta. Preveč živo si predstavlja bratov občutek, ko je njegova kri tekla po njegovem grlu, kako jo je premešal z slino in poskušal vročo tekočino pogoltniti. Na koncu pa se zadušil. Od takrat se ne more znebiti občutka, da namesto čaja pije bratovo kri. Zmrazi jo.
Njena mama zakašlja in jo zbudi iz njenih misli. Mama jo obupano pogleda, sama je šla naprej, njeno obupano hčerko pa je hotela zvleči skupaj z njo v boljšo prihodnost.
»Melina, pojdi ven,« reče njena mama z bolj odločnim glasom. Ni je vajena take.
»Božič je, pojdi ven, s prijatelji, zrak ti bo prijal,« poskusi z bolj razumevajočim tonom.
V Melininih mislih se nabira jeza, v očeh se je zalesketa bes.
»Kaj naj praznujem?« posmehljivo prhne, »smrt svojega brata?!«
Melina čuti, kako je zbodla s temi besedami mamo, a tokrat ji ni žal, končno bo povedala, kaj si že od vedno želi.
»Melina!« zgroženo povzdigne glas njena mama.
»Kaj?!« zakriči Melina, končno, se počuti živo, po vseh teh letih.
»Nehaj se že pretvarjati, vsak dan, gledaš skozi okno in čakaš, da bo prišel. A ne bo ga,« mamine besede so kot nož v srce. Takšne kot nož v Andrejev hrbet.
»Ne drzni, si tako govoriti o njem,« Melina vsako besedo poudari, tako, da zvenijo bolj boleče.
Mama se obrne k njej »Melina, on je mrt...«
»Utihni!«
Melina vstane, stol zaškripa po tleh. »Ne govori tega, nikoli več!«
»Moraš sprejeti resnico, Melina to je realnost,« mama povzdigne glas, prvič po dolgem času. »Ne moreš živeti v preteklosti, Melina! Luka se ne bo več vrnil!«
Melina stol sune proti mizi, z jeznimi koraki se odpravi iz kuhinje.
»Kam misliš, da greš?!« se iz kuhinje za njo zadere njena mama.
Nasmehne se, grenak nasmešek, »ven, saj si sama to hotela.«
Vrata se za njo zaloputnejo, hladen zrak ji butne v obraz. Majhne snežinke, se vse bolj večajo, za trenutek le strmi v drobne pikice, ki padajo iz neba.
Odpravi se na sprehod, zavije ven iz ulice. Sliši svoje korake, ko stopa po snegu, vidi svoje stopinje. Pot ji je znana. Pokopališče. Spet se prepusti svojim mislim, le tava, ne živi ampak obstaja.
Na svojem hrbtu začuti mrzel udarec. Ni pištola, preveč hladno je za to. Ni nož, ki bi jo zabodel tako, kot so zabodli najboljšega prijatelja od njenega brata. Ni udarec, ki je ubil njegovo najboljšo prijateljico. Nekaj ji steče po hrbtu, ni kri, voda je. Snežna kepa. Obrne se. Leon.
Na plašču se mu nabira sneg, temne lase ima rahlo vlažne iz razmršene od snega. Njegov pogled je preveč samozavesten, kot da vse ve in to gre Melini na živce. Kako je lahko tako prepričan vase? Popravi si očala, ustnice se mu ukrivijo v rahel nasmešek.
»Oprosti Melina, nisem te hotel zadeti, ciljal sem svojo sestrico,« se na hitro opraviči Leon. Ko Melina že obrne svoj korak proti pokopališču, se v njo zaleti deklica. Škrbava, dva čopka, pisane lastnice, pisan šal.
»Zoja, pazi kje hodiš!« se zadere Leon na Zojo, njegovo sestrico. Melina obstoji, tudi ona je bila mlajša sestrica, tudi ona se je kepala s svojim starejšim bratom. Oboževala ga je, za njo je bil najboljši brat in še boljši človek.
»Oprosti,« reče Zoja s tistim otroškim tonom, ki prebije vsak zid.
»Pojdi notri, mrzlo je,« ji reče Leon.
Melina še vedno stoji sredi ulice, na trepalnicah se ji nabirajo snežinke, oči pa se ji zasvetijo od solz. Tokrat se odpravi naprej, zunaj se temni.
»Melina!« Leonov glas.
»Izgini, Leon. Nimam časa za tvoje fore!«
»Zakaj pa imaš čas?« vpraša tiho. »Ti pa tvoji večni sprehodi med grobovi?«
To je preveč, besede obvisijo v zraku. Kar je dovolj je dovolj, Melini prekipi. Obrne se, njen pogled se zareže vanj.
»Ne govori o njem,« reče hladno in odločno. V očeh se ji pojavi kanček bolečine, ta mu za hip spremeni obraz.
»Melina, nisem mislil—«
»Seveda si mislil! Vedno misliš, da veš vse. Ampak ti nimaš pojma!«
Melina začne stopati hitreje, skoraj teči. Sneg ji šviga okoli nog, hladen zrak praska po grlu, prstov več ne čuti od mraza. Želi si le stran.
»Melina, počakaj!« ona še vedno hiti naprej. Obstoji sredi prehoda za pešce. Žarometi.