Telefon na nočni omarici mu začne zvoniti. Tisti presneti zvok alarma, čeprav ga tako sovraži ga ne bo spremenil. Isti zvok, ga je prebudil, ko je prvič videl Melino, ko so umrli trije prijatelji, ko je umrla Melina, ko so preprosto vsi naenkrat izginili iz sveta. Zvok je nadležen, ampak ga vsako jutro spomni na vse žalostne pa tudi vesele trenutke. Preprosto hrani preveč nostalgije, spominov in bolečine, da bi ga spremenil.
Prvi šolski dan. Skobaca se iz postelje in se odpravi v kopalnico. Zoja je cela vzhičena in vesela, da bo spet videla svoje prijatelje iz šole. Za njega pa še je to eno leto mučenja, ko ga bojo nekateri gledali kot da je morilec. Upa le, da je vse pozabljeno. To bo to. Preprosto bo pozabil, če pozabiš manj boli. Bolečina utihne in morda tudi vsa tista pekoča krivda, ki jo nosi v sebi že pol leta.
Prestopi prag šolskih vrat. Zadnje leto. Svež, nov začetek. Z dvignjeno glavo se odpravi do svoje omarice, medtem ko hodi po hodniku se prijazno nasmeha in pozdravlja vse svoje prijatelje in soigralce. Nekaj punc v kotu se mu smehlja. Staro življenje v katerem sploh ni pomislil na njo je nazaj. Življenje v katerem je kapetan košarkarske ekipe. Kjer je spet popularen. Vse je tako kot mora biti, skoraj, a on ni bil več isti.
Prva ura pouka se vleče, a vseeno mine. Iz učilnice se sprehodi do jedilnice, kjer ga že za njihovo mizo čakajo njegovi prijatelji. Najprej zagleda Vida, ki že na veliko nekaj razlaga, ostali se pa zraven smejijo.
»Heeeej,« ga pozdravi Vid, ko sede na stol. Veliko fantov iz ekipe oči obrača proti mizi, za katero sedijo dekleta. Vsi obrazi so mu znani, razen enega. Nova punca, ki se veselo pogovarja z ostalimi za mizo.
»Kdo je ta?« vpraša Leon, vsi se obrnejo nazaj za mizo in namenijo pozornost njemu in hrani.
»Ta nova,« mu odgovori eden iz med njih.
»Iva, 4. letnik, naša nova sošolka,« doda Vid.
»Hitro je postala popularna, glede na njeno lepoto ni to nič nenavadnega,« nekaj fantov prikima. Leon pa jo opazuje. Lepa je, prelepa. Temno rjavi skoraj črni la, ravni lasje, ji segajo čez rame. Ima zelene oči, takšne kot jih še Leon ni videl, in čudovit nasmešek. Manjše postave je in suha, a njena drža je samozavestna. Deluje kot nekdo, ki točno ve kaj dela. Oblečeno ima oprijeto nežno svetlo roza majico s kratkimi rokavi in široke modre kavbojke. Okrog vratu se ji lesketa tanka srebrna verižica, z obeskom s črko I. Ima umetne nohte, minimalistične, barva pa se ujema s njeno majico.
S pogledom ravno ošine Leona, ki še vedno strmi v njo. Njen pogled se ustavi na njem, lase pa si popravi za uho. Pri tem razkrije svoje srebrne obročkaste uhane. Potem še ga enkrat pogleda in se mu nasmehne.
Leon še vedno sedi nepremično, rahlo zmeden nad njihovim odzivom, ko se Iva počasi nasloni nazaj na stol.
Ona na sebi čuti njegov pogled, on pa na sebi njenega.
Njen izraz se ne spremeni, še vedno rahlo privihani kotički ustnic.
Ni sramežljivosti. Ni zadrege. Ni tistega pogleda, ki bi ga Leon pričakoval. Samo miren, skoraj naveličan izraz, kot da se vse to dogaja že stotič.
Iva rahlo privzdigne obrv in se spet nasmehne, tokrat bolj izzivalno.
Kot vprašanje brez besed: *i*“In?”*i*
Vid ga boksne v ramo, »si našel novo obsesijo?« reče in se zasmeji.
Iva počasi vstane, približuje se njihovi mizi. Fantje se zresnijo.
»Hejjj,« pozdravi veselo in si popravi naramnico torbice.
Njena drža, tako pokončna, tako samozavestna. Izgleda kot nekdo, ki se popolnoma zaveda učinka, ki ga ima na ljudi.
»Veš,« reče in pogleda Leona, pri tem pa si popravi pramen las za uho, »če že strmiš vame…«
Za hip se ji na ustnicah pojavi nasmešek.
»…bi bilo vsaj lepo, da me povabiš na kavo.«
Za mizo nastane glasen:
»OOOOOO!«
Vid skoraj pade s stola od smeha.
In to naj bi bilo Leonovo staro življenje. Ampak ni, ker je vse drugače. Iva je drugačna od Meline, bolj samozavestna, Melina ona pa… bila je druga pesem. Zdi se mu, da prvič po pol leta, vse od Melinine smrti, spet čuti nekaj v sebi, kot da se je njegovo srce prebudilo.
Iva se odpravi v učilnico, Leon pa gleda za njo. Res je nekaj posebnega.
Septembrski dnevi so minevali hitro. Celo prehitro. Leon je ponovno zaživel, končno je imel občutek, da življenje teče naprej. Včasih ga je še zbodla misel na Melino. Zdaj je večino časa po njegovi glavi gor in dol hodila Iva.
Kmalu po njenem prihodu je že cela šola poznala ime Iva Stern. Postala je najbolj popularna oseba na šoli. Punce so jo gledala izpod trepalnic in so si želele njenega videza. Fantje so vedno znova iskali izgovore, da bi začeli pogovor. Nikoli ni tekla za ljudmi, oni so iskali njo, hodili so za njo.
Nosila se je z neverjetno lahkoto, kot da je vsa pozornost namenjena njen tako vsakdanja, običajna. Kot da vse skupaj ni nič posebnega. Ni veliko govorila o sebi, nihče zares ni vedel od kod je prišla ali zakaj je sploh bila prešolana. Vsi vedeli, da s svojo prisotnostjo napolni prostor z energijo. Ko je bila v prostoru je ta postal veliko bolj vesel, znala je biti zabavna, samozavestna in tudi hladna.
Vsi so imeli oči le za njo. Njene oči pa so spremljale le Leona. In to ga je še bolj zbegalo, vedel je, da mu je všeč. A mu je tihi notranji glasek vedno znova vzbujal krivdo ko je pomislil na njo, Melino pa zakopal v spomine. Prav njene oči so ga najbolj zmedle, tako hladne, temne in samozavestne. Včasih ga je pogledala na način, zaradi katerega je imel občutek, kot da ga bere. Kot da že ve stvari o njem, ki jih sam ni nikoli povedal naglas.
~~
Leon je sedel na tribunah in čakal, da se jim začne trening. Vrata garderobe so se odprla in zadnji je iz nje stopil Vid. Napotil se je k Leonu in prisedel zraven njega. Nekaj fantov je že čakalo na trening, nekateri so se že ogrevali. Slišalo se je škripanje športnih copatov ob tleh, odbijanje žoge in smejanje.