Tavala sem po gozdu, ki mu ni bilo videti konca. Okoli mene so bila sama drevesa, z hrapavim rjavim lubjem. Naslonila sem se na drevo, ki mi je bilo najbližje – visoko je bilo okoli 5 metrov, a na njem ni bilo hrapavega lubja, temveč gladka, na otip hladna površina. Močno sem vdihnila, ter izdihnila, ter si obrisala mokre slane kapljice z obraza – solze.
Moje sinje modre oči so bile polne vroče tekočine, ki je počasi polzela po rdečkastem licu. Pri sebi nisem imela robca, s katerim bi se osušila oči, zato sem se obrisala kar v pulover. Bil je pulover, ki sem ga dobila za rojstni dan, mehek kakor svila ter nežno modre barve – skladal se je z mojimi očmi.
Nežen sunek vetra me je prav prijetno pobožal po obrazu, moje ravne lase lešnikove barve pa odpihnil nazaj, da so se lepo polegli na hrbtu. Še enkrat sem vdihnila svež gozdni zrak, ki je dišal po pomladi, ter stopila nekaj korakov naprej. Odločila sem se, da ne bom za vedno ostala tukaj, našla bom rešitev.
Ko sem nekaj minut hodila mimo mnogih dreves, ki so bila videti popolnoma isto, sem zaslišala šumenje – ob tem šumenju sem se spomnila na obisk sestrične, ki imajo hišo ki je blizu majhnega potočka. Stekla sem naprej, in v daljavi videla majhen turkizen potoček, ki je spontano tekel ves čas – kakor ura. Moja usta so se spotegnila v rahel nasmeh.
Stopila sem korak naprej, ko je nekaj komaj slišno zajavkalo. Glasek je bil pridušen in nežen, malo piskajoč. Z glavo sem se počasi obrnila okoli svoje osi, a v gozdu sem bila popolnoma sama, družbo so mi delala le drevesa. Spet sem zaslišala isti glasek, zdaj je bil malo glasnejši, a še vedno nežen in ljubek.
Pogledala sem dol, ter videla majhno glavico, ki je previdno pogledovala v mojo smer – navzgor. Bitje je spet zacvililo ter z majhnimi ročicami držalo puhast repek, ki je bil delno pokopan pod mojim čevljem. Nisem mogla dvigniti noge saj sem zaradi strahu in vznemirjenja okamenela. Pod mano je ležalo modro-vijolično-oranžno bitje.
Imelo je puhast moder repek z oranžnimi lisami, ter roza telo, katerega se je držala mala oranžna glava – ta je bila brez ene same dlake. Končno so noge spet ubogale, zato sem takoj umaknila nogo z bitja. Ampak ni šlo stran kakor hitro je moglo, najprej si je poravnalo repek nazaj nato pa me napeto opazovalo, bilo mi je neprijetno, saj nisem vedela kaj je to.
Zdaj se je njegov gobček odprl ter zaslišal se je glasek, ki je bil dvojnik prejšnjega cviljenja: »Moje ime je Harrlyn, kdo pa si ti?«. Streslo me je po celem telesu, do konic prstov na rokah. Boječe sem opazovala to mavrično veverico, ki naj bi izgovorila vse te besede, tega nisem mogla verjeti.
__________________________________________
Se opravičujem, ampak ta del je zeloooo kratek. Ostali bodo daljši ;)
Vesela bi bila predvsem mnenja teh PILovk: dragon girl, No Name, *Gallaxy Ginny*, Clara ter Daenerys. Vse te PILovke na vseh zgodbah pustijo krasne komentarje, also so v njih kritike (to si najbolj želim, saj bi se res rada izboljšala).
Seveda, da ne bo pomote bom vesela tudi mnenja drugih. Vsak komentar in ogled mi ogromnoo pomenita!


*i*I'll Allways Love You*i*
*i*--Morrigan Vran*i*
(❁´◡`❁)