1. POGLAVJE


Kayla si še ob jutranjem čaju ni mogla predstavljati, da bodo njene roke še isti dan prvič krvave. Kri seveda ni bila dejansko na njenih dlaneh, temveč na bfajskih trakovih, ki si jih je kot vsak večer skrbno ovila okoli prstov. In po vseh ostalih delih telesa, razen modrikastega obraza, ki ga je prikrivala bela žalna maska. Še najmanj pa je pričakovala, da se bo umazala s smaragdno krvjo.


Nos stražarja templja se je z glasnih pokom zlomil pod njenimi špičastimi členki. Temno zelena kri se je razmazala po njegovi zgornji ustnici, nato pa se je madež začel širiti po razbrazdani bradi navzdol.
''Poskusiva še enkrat,'' je spregovorila z globokim glasom in ga poskusila narediti zdolgočasenega.
Ko jo je znova premeril z gnusom v očeh, se je prisilila k tihem raskavem smehu, preprijela in močneje stisnila za neoprane lase ter položila srpu podoben nož na njegov vzpostavljen vrat. Brezmadežno bel – kot je z zadovoljstvom ugotovila. Bel mladenič, ki se mu po žilah pretaka smaragdna kri, in se igra vojaka. Ponavadi je s takimi napihnjenimi naivneži hitro opravila, a takrat iz njej neznanega razloga ni začivkal, ko mu je že drugič zlomila povešen nos.
''Kje. Je. Tvoj. Mojster?'' je odsekano ponovila vprašanje. Panika je neusmiljeno pritiskala na njene prsi in v glavi je odštevala sekunde, ko se bo morala spet stopiti s sencami.
''Spelji se,'' ji je zabrusil ter pljunil proti leseni maski. Pri slednji kretnji mu je nenabrušena kovina predrla tanko kožo, da je nastala debela črta. Uspelo ji je zakriti drgetanje, a zmanjkovalo ji je idej in predvsem časa. Dovolila si je tvegati bežen pogled proti tlakovani stranski ulici. Prepričala se je, da ji nihče ne prisluškuje, čeprav se je dobro zavedala, da bi ena od izrezljanih figuric na trikotno zavitih strehah lahko bil še en stražar, vohun ali celo plačani morilec. Namenoma je izbrala stransko ulico, ki vodi proti revni četrti, in je posledično pokrita s kamnitimi ploščami, ki so posute z daleč najmanj apnenca. Po novem lordovem odloku morajo biti ceste in ulice pokrite z apnenčastim peskom, da bi poudarili čistost in mir. Na Kaylino veliko zadovoljstvo, se mestnim delavcem mi ljubilo pokriti tudi temačnejših in z obupom zaznamovanih predelov. Morda jim je celo sam lord tako naročil, saj se njegova rodbina nikoli ni pretirano ubadala z obubožanimi. Šlo je le za zunanji videz popolnega mesta, čeprav so se vsi prebivalci zavedali, da je Dowell daleč od tega. Čistost mesta je bilo potrebno ohranjati za zunanje obiskovalce, ki jih je mesto potrebovalo za preživetje. Včasih bolj za ugled in skromno slavo, kot je že v prvih mesecih ugotovila.
''Preden zakričiš, ti bom z enim potegom prerezal vrat. Tu te ne bo noben rešil,'' je rekla grozeče, čeprav se ji že sama misel po ubijanju upira.
Prodorno zelene oči so jo premerile in kljub precejšnji izgubi krvi se je navihano nasmehnil: ''Ne pričakujem, da bi ubijalec razumel veličino Njega.''
Sama od sebe je prhnila in v tem ni bilo niti kančka igranja. Vsiljene vere je prezirala.
''On me bo rešil,'' je zašepetal s ponosom čisto blizu njenega pod težko kapuco skritega ušesa.
Nevarno se je nagnil naprej, ko da želi sam sebi končati življenje, zato je zavito kovinski nož potegnila z sebi, ga spretno zasukala med prsti ter stražarja z lesenih ročajem udarila po sencih. Nezavestnega in grdo pretepenega je naslonila na izrezljano steno svetišča. Tolažila se je z dejstvom, da se barva krvi ujema z odtenkom brezhibne uniforme, zato je mimoidoči ne bo opazil.
Ni želela izgubljati časa, torej je orožje le hitro obrisala v kos tunike, ki je stražarju štrlel izza gosto tkanega suknjiča. Ko je vstopila v tempelj, si je sezula preozke škornje, skupaj zvezala vezalke ter si jih obesila čez ramo. Vedela je, da jo bo to oviralo pri hoji, ampak ni želela tvegati, da bi kdo slišal njene korake. Večer prej je kupila nove nogavice, saj so bile vse ostale luknjaste, ni pa si upala tvegati, da bi kdo opazil barvo njene kože. Že leta je gradila svoj sloves po neprepoznavnosti. Prebivalci mesta so samo vedeli, da jih napada v bfajske trakove in črno ogrinjalo ovit moški z žalno masko. In tudi tukaj so se ušteli.


Premikala se je neslišno in hitro, previdno preverjala škripajoče deske, se skrivala v dolgih sencah, ki so jih metale knjižne police in prisluškovala znakom, da ni sama. Vonj po preperelih evkaliptusovih zvitkih ji je pobožal dlačice v nosu, da se je ob pomirjajočem vonju skoraj stopila. Skoraj. Pregledovala je s črnilom poslikane liste, ki so bili spravljeni za tankimi jeklenimi rešetkami. Znanje so vplivneži uspešno zaklepali pred ostalimi. Generacija lordov Dowella se je že od samega začetka zavedala, da bi se ljudstvo lahko uprlo in zahtevali pravičnejše življenjske razmere, če bi jih naučili brati ali znanja tujih jezikov.
Lahko bi vlomila v eno od kletk, lahko bi pravzaprav v čisto vsako in pokradla vseh dvajset, petindvajset preperelih zvitkov, ampak potrebuje tudi nekoga, da ji jih bo prebral. Edina pismena oseba, ki jo je poznala ali vsaj slišala znajo, je bil mojster svetišča. Zdaj je samo upala – ne molila, saj so jo vsi bogovi že zdavnaj zapustili – da bo mojstra bolj strah za lastno življenje kot pa za prastari zvitek.

*****
Hojla!
Najprej najlepša hvala, da si prebral/a prvi del moje zgodbe. Vsak ogled, všeček in komentar mi veliko pomeni, mnogi mi polepšajo dan / teden ter mi predvsem dajo zagon in motivacijo.
To je moja prva (resna) fantazijska zgodba, tako da bi bila res hvaležna povratne informacije. *i* Kakšna se vam zdi Kayla? Ali je morda preveč podatkov o svetu na enkrat? Ali je vse razumljivo, bi si želeli več opisovanja? Je dialog dobro sestavljen ali klišejski? Prvič po dolgem času se preizkušam v pisanju v tretji osebi in v pretekliku, zato me lepo prosim opozorite na napake *proseč pogled*. *i*
Poskusila bom čim bolj redno objavljati, upam le, da bo Pisalnica delala :)
Lepo se imejte in si kmalu pišemo,
Clara

PS: Hvala za vsem, ki ste spremljali prejšnjo zgodbo Še eno jutro v NYC <3 Sploh ne znam izraziti, kako vesela sem, da vam je bila mnogim všeč. Hvala, hvala, hvala!
(link: https://www.pil.si/forumi/pisalnica/jaz-clara-dekle-s-strehe-se-eno-jutro-v-nyc)