Ojla,
Kraljeva morilka je nazaj :wink:
https://youtu.be/HSKEY4SmrdM?si=vzTlT8opmDxK8WVZ

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
»Ti pa ne plešeš prav pogosto.« se zareži Theo, ko zadihana od poskočnega plesa sloniva ob mizi in pijeva vilinsko vino.
»Ne, res ne. Mojih nog zlepa ne prepričaš, da bi dobro plesale.« se pošalim, a s pogledom mrzlično gledam okoli, da bi poiskala žrtev.
»Nič hudega, imaš ves čas na svetu, da se naučiš.« s tem seveda misli na našo prekleto nesmrtnost in večno mladost. Včasih si le želim, da mi ne bi bilo treba živeti dokler me nekdo ne umori, ali pa dosežem res visoko starost, kar pomeni nekaj sto let.
»Jap.« kratko odgovorim, s kotičkom očesa zagledam kovinsko sivo masko. Hlad bodala na pasu me opomni na nalogo. »Uh, bi mi oprostili za trenutek. Takoj se vrnem.« hitro se poslovim, oči pa imam prikovane na vohunu, ki izginja v množico. Ubogi princ je ostal brez pojasnila.
Vilincu sledim v varni razdalji, vmes pa pogledujem naokoli. Trudim se, da bi bila čim manj sumljiva. Čez čas zavije skozi neznana vrata, previdno jih čez nekaj trenutkov odsunem še jaz, sproti pa izpod obleke odvežem nož. Znajdem se na temačnem hodniku. Za sabo tiho zaprem vrata, orožje pa držim v pripravljenosti. V sencah za trenutek ujamem lesket kovinsko sive maske.
Stopim nekaj korakov naprej, šelestenje obleke in odmevanje glasbe v plesni dvorani prikrijeta zvoke nasprotnika.
»Predvidevam, da nisva imela namena skrito napasti kaj?« obrnem se, vohun princa Thea pokončno stoji za mano. Kljub maski, ki mu pokriva cel obraz na koži začutim mrzlo sled posmehljivega nasmeška.
»Po čem sklepate?« besno zarenčim.
V odgovor prhne in še sam izvleče tanko a dolgo bodalo.
Nož zavrtim v roki in napadem, on napad odbije. Njegovi gibi so bistveno lepši in bolj dovršeni od mojih. Zdi se, da vse dela brez napora. Glasba v mojih ušesih je zamrla, zdaj jih napolnjuje žvenketanje rezil. Trenutek prepozno ubranim nov napad, v boku me rezko zapeče, moje moči pojenjajo. Zada mi še eno rano in kri mi spet prepoji obleko, pred očmi mi zaplešejo bele pike.
To ni bil načrt, morala bi ga le zastrupiti. Dietrich mi je dal pretežko nalogo. Vdihnem in začnem nov manever, vohun spet prevlada in vso moč moram vliti v odbijanje njegovih napadov. Prisili me, da se umaknem nekaj korakov nazaj. S peto stopim na rob dolge plesne obleke. Zmanjka mi ravnotežja in nemočno omahnem na tla. Hladno rezilo je tokrat prislonjeno na moj vrat.