En rez in moje življenje bi se pretrgalo kakor nit. A vohun omahuje. Vohun, ne morilec. Se opomnim na veliko razliko, ki je prej nisem prepoznala. Roka mu komaj opazno zadrhti, ko rezilo še močneje pritisne ob moj vrat, a ne zareže. Igra pogumnega bojevnika, v sebi je prestrašen kakor zajec. Zberem moč in ga nepripravljenega vržem s sebe. Preveč se je ukvarjal sam s seboj in s svojimi strahovi. Vse se je spremenilo z eno samo potezo. Vajeti moči so sedaj v mojih rokah. Potisnem ga ob tla in pazim, da mi ne bi vrnil z mojimi lastnimi zvijačami. Izza pasu potegnem majhno stekleničko. Z zobmi odtrgam plutovinast zamašek in prozorna tekočina se ob stiku s kisikom pobarva v vijoličen odtenek. Vohun trdno zapre usta, ve da mu ne bom mogla razpreti ust ne da bi ga spustila. A tudi za to imam načrt. Nepričakovano se sklonim in ga poljubim, mehko in zapeljivo. Šokirano razpre ustnice in to je tisto kar potrebujem urno se odmaknem in mu stekleničko zapičim v razprta usta. Vijolična tekočina se mu zlije po grlu. Ne vem kakšen strup sem uporabila, ne vem kako bo učinkoval.
Počasi se odmaknem. Vohun skoči pokonci, a njegov pogled je moten. Oči so prestrašene in očitno se ne zaveda sveta okoli sebe. Pogleda v steno za mano iz ust pa se mu izvija nemi krik. Prestopi se nekaj korakov nazaj, nato pa zbeži kakor bi mu gorelo za petami.


»Strup zorbinih jagod. Prikliče najhujše strahove.« Lisička se skloni in pobere moj nož, stekleničko, pokrovček in tanko bodalo Theovega vohuna.


Ne zmenim se zanjo, v glavi mi preveč razbija in pred očmi se mi megli. Z roko sežem k rani na boku, krilo je mokro od krvi. Lepljiva tekočina kar curlja od mene. Veliko preveč je je.


Oglasi se škripanje vrat. »Relindis, skrij se!« slišim zašepetati Lisičko, ko želim narediti korak mi pod nogami zmanjka tal. Skušam se pobrati, a sem prešibka, telo me ne uboga.


»Gospodična?« Theov zaskrbljeni glas se mi vedno bolj približuje. »Je vse…«


»Nihče ne sme izvedeti, prosim vas…« izdavim skozi stisnjene zobe, po tistem hodnik izgine v temo.