Ryn in Aara med potjo nista veliko govorili. Ryn je sklepala, da je mlado Ayreano nekoliko sram, ker jo je videla šibko in nemočno, hkrati pa je bila tišina tudi njej všeč. No, sicer pa ni bilo ravno tiho: veter je v sunkih zavijal okoli njiju in v Ryninih ušesih ustvarjal popolno harmonijo, ki jo je soustvarjalo tudi petje ptic iz daljave pod njima, ter butanje reke ob skale. Ryn je ubijala čas s tem, da je poskusila ugotoviti, katera reka je to, vendar je ni zamotilo za prav dolgo, saj se je Ayeli naučila imena vseh Azarellških rek in njihovih tokov. To so bili zgornji tokovi reke Teke, kar je pomenilo, da sta zdaj pri njenem izviru, kar pa je tudi pomenilo – in na to jo je Aara posebej opozorila – da se bližata Prelazu modrih volkov, najbolj smrtonosnemu in nevarnemu prelazu v vsej Azarelli. Ryn je na tihem upala, da jima ga ne bo treba prečkati, vendar je vse kazalo na to, vsaj sodeč po tem, da Aara ni obrnila, ko sta se približali prvim kamnitim ravninam med zasneženimi gorami.
Ryn je slišala dovolj zgodb o tem prelazu, da je vedela, da se ga je pametno izogniti, če le imaš to možnost. Po legendi naj bi med temi ruševinami živeli modri volkovi – volkovi z nebeško modro dlako, ostrim pogledom in še ostrejšimi zobmi in čekani – ter ubili vsakogar, ki je bil dovolj neumen, da bi se približal smrtonosnemu prelazu.
Njihovo poimenovanje – modri volkovi – pa se ni nanašalo le na modro dlako. Ti volkovi so bili vzgojeni med Awani in po legendah naj bi se jim po žilah pretakala kri modre barve; modro pa je simbolizirala tudi njihova inteligenca in plemenito poreklo, kajti Awani so se imeli za nekaj več med Aselli, česar Ryn ni nikoli razumela. Nikoli pa ji v bistvu ni bilo treba, zato jim je pustila, da so živeli v svojih fantazijah. Kar pa ni zmanjšalo njihove smrtonosnosti, ki so jo očitno podedovale tudi njihove zveri, modri volkovi.
Bližje, kot so bili Prelazu, bolj je Ryn začela ugotavljati, da se celo Donn boji tega kraja – upravičeno, kajti tudi Ryn je lahko čutila smrtonosen mraz, ki je rezal do kosti, in vonj po smrti, ki se je dvigoval iz kamnitih predorov. Na začetku je od Donna prihajalo le prestrašeno renčanje, ki pa je kasneje, ko je Ryn lahko videla že gorovje Vrhov plamenov, preraslo v nenadzorovano tresenje, ki ju je skoraj vrglo z zmajevega hrbta.
"Daj, nehaj, ti neuporabni, kilavi kos mesa!" je po nekaj minutah zarenčala Aara. Donn se je ozrl nazaj s tako prosečim pogledom, da je Ryn imelo, da bi se vrgla z njegovega hrbta in skoraj bi tudi sama začela rotiti Aaro, naj se obrnejo. Ampak ta je samo neomajno strmela v gore pred njimi in ne njej ne njemu ni posvečala veliko pozornosti.
Nebo se je oblačilo in Ryn ni mogla več določiti, ali se je že znočilo, ali pa so bili oblaki tako gosti, da so povsem zakrili sonce in naredili kamnito puščo še bolj ledeno mrzlo in zapuščeno. Ryn pa kljub temi in ledenemu mrazu ni pustila niti kančku strahu, da bi prodrl vanjo. Saj je bil samo kup kamenja, samo prekleta razpoka med gorami, ki je bila po vseh legendah smrtonosna že samo, če jo pogledaš. Ryn se je komaj zadržala, da ni prhnila. Realizem ji je večino časa pomagal preživeti, zdaj pa jo je samo zadrževal, da ni skočila z zmaja in dokazala vsem, da se motijo o Prelazu.
V enem trenutku je Ryn še napenjala oči, da bi videla skozi temo in gosto meglo, ki se tudi na več sto metrih nad tlemi ni razkadila, v drugem pa si že pokrivala oči, razbolele od nenadne svetlobe, ki je presekala nebo. Strela, najmočnejša in najsvetlejša, kar jih je Ryn imela priložnost videti. Zvok je bil glasnejši od eksplozij atomskega ognja, ki so ga z nekim skrivnostnim postopkom vzgajali v Ayeli, tako zelo glasen je bil, da se je z ene izmed gora, ki so obdajale Prelaz, utrgal plaz.
"Modri volkovi. Pravijo, da imajo moč nadzorovati strele," je zamrmrala Aara in oči ni odtrgala s prelaza. Z mislimi je bila napol že na cilju, ki je bil očitno blizu, in že to je povedalo, da ne bo pustila, da jim kaj zapre pot. "Nisem verjela, da je to res."
Ker ni bilo. Ljudje so pravili, da imajo Modri volkovi starodavne moči, povezane z nadzorovanjem neviht, vendar Ryn tega ni verjela. Celo Awani niso bili dovolj pametni, da bi lahko volkovom podarili moč nadzorovanja tako mogočne sile, prav tako pa ni verjela, da bi to tudi želeli. Awani so se imeli za najmočnejše med Aselli in so ponoreli že samo, če so imeli Ayani na svoji strani manj izgube v bitki kot oni.
Modri volkovi po legendah človeka lahko zavohajo še preden ta sploh prispe na Prelaz, in ga poskušajo pregnati s grmenjem in plazovi. Če to ne deluje, nadenj pošljejo strelo in ga sestrelijo z neba kot pražen kos govedine. Ryn ni spoštovala teh legend, ker so se ji zdele banalne in neresnične. Awani Volkovom nikoli ne bi dali takšnih moči.
"Torej verjameš tem traparijam?" je zagrenjeno vprašala Ryn in se ozrla nad Prelaz. Nikjer ni videla nobenih volkov, grmenje pa je tudi potihnilo, čeprav se je še vedno lahko slišalo skale, ki se z gorskih pobočij kotalijo proti tlom. Ryn je štela sekunde med grmenjem, da bi dokazala, da je to povsem naravno in ne krivda domnevno obstajajočih Modrih volkov, ko se je spet zabliskalo. Prehitro, prekratko. Namrščila se je in spet začela šteti, ko je nebo presekala nenadna svetloba in preden se Ryn sploh zavedela, kaj se dogaja, je že padala proti špičastim vrhovom gora. Lahko je slišala Donna tuliti in udarjati s krili, obupano je poskušal spet zajahati vetrove, in Aaro kričati na njega, naj neha. Ryn ni vedela, zakaj bi moral Donn prenehati poskušati ne umreti, potem pa se je zavedela, da ne govori njemu, temveč njej. Sama je kričala skozi zrak, prepričana, da bo umrla. Zakaj bi morala nehati? Pa saj bodo mrtvi v le nekaj sekundah. Vseeno je utihnila, ust pa zaradi pritiska ni morala zapreti.
'Ne glej proti tlom,' si je dopovedovala. 'Samo ne glej dol.' Že takrat, ko je prvič letela z Vyro, se je naučila, da nikoli ne sme gledati proti tlom, pa ne glede na to, kaj se zgodi. Samo čakala je na svoj konec, na objem teme in Vyrin glas, ki jo bo vabil v smrt. Čakala je na trdna tla, v katera bo trčila, ko bo umrla.
Nato, veliko prej, kot je pričakovala, pa je začutila top udarec in zagrnila jo je tema.
Križala bo Ayane, ki so govorili, da je smrt lahka, da te očisti vseh grehov in je kot slap preroda, preden spet vstopiš v objem Veste, boginje ognja. Bolelo jo je še nikoli do sedaj, nikjer ni videla bele svetlobe, ki naj bi bila znak odrešitve, in tla so bila namesto mehke toplote trda kot beton in ledena. Zastokala je in se prevalila na bok, ko je izkašljala nekaj lepljivega. Kri. Ni si upala pogledati njene barve, kajti že okus železa v ustih jo je opominjal na to, da bo umrla od loreenine roke če že ne od roke dekleta, ki jo je ugrabilo.
"Izgledaš bolje, kot sem mislila, da boš," je rekel glas, ki bi ga Ryn prepoznala še gluha. Dvignila je pogled in zagledala Vyrin obraz, kljub vsakodnevni izpostavljenosti sončnih žarkov bled, njene oči in lase, turkizne kot smaragdni ogenj.
"In jaz sem mislila, da si šla skozi slap preporoda, ko si umrla, pa še vedno izgledaš usrano," je zahropla Ryn in Vyra se je zasmejala, vedro in čisto, povsem tako, kot se je smejala nekoč. Ryn so po licih začele polzeti solze. Njena sestra, tako pogumna in prijazna, je umrla in nikoli več je ne bo videla. Vse, kar je pustila na tem svetu, je bila praznina v Ryninem srcu, čeprav bi morala biti njena dediščina večja. Morala bi biti loreen, morala bi se smehljati Ayanom s prestola v Ayyeli, morala bi prenavljati in graditi to, kar so začeli mnogi pred njo. Njeno ime bi moralo biti vklesano na dolg seznam loreenov, ki so v zgodovini vodili ljudstvo ognja, moralo bi se pripovedovati med mladimi in starimi v veličastnih zgodbah, moralo bi biti šepetano zvezdam v molitvah, ki mogoče nikoli ne bodo uslišane.
Obrisala si je solze, ki so še kar tekle. Jokanje za mrtvim človekom ne bo pomagalo. Še vedno bo mrtev, nepokopan in ležeč na bregu Annaye, poleg trupla svoje sestre.
"Kje sploh sva?" je vprašala Ryn, pol za to, ker je želela razbiti tišino, pol pa zato, ker jo je res zanimalo. Imela je že vizije in napovedi, ampak tiste so bile drugačne. V tej se je Vyra pogovarjala z njo, ne samo ponavljala neke zlovešče prerokbe, ni bila oblečena v kakšna bizarna oblačila, temveč v letalno opravo, v kateri je umrla.
"Če sem iskrena, nimam pojma," je rekla Vyra in se ozrla okoli sebe. Bili sta sredi beline, razen tam, kjer so bila tja obarvana sivo zaradi Rynine krvi. Namrščila se je. Sive krvi nima nihče izmed Ayanov. Kako zaboga jo lahko ima ona?
Tudi Vyra se je zdaj ozrla na tla. Priprla je oči in se rahlo našobila, kot zmeraj, kadar je bila globoko zamišljena. Potem pa je le skomignila z rameni. "Komur koli je pač naredil ta kraj, se očitno ni zdelo pravično, da barvo svoje krvi izveš… No, kjer koli že sva."
Ryn si je močno oddahnila, malo zato, ker je loreen ne bo ubila, če ne ve, kakšne barve je njena kri, malo pa tudi zato, ker se je za trenutek ustrašila, da ni Aya. To je bilo seveda nemogoče, saj je bilo vendar v vseh matičnih knjigah v Ayeli zraven Vyrinega, Moriellinega in Tysinega imena v njihovem družinskem drevesu jasno zapisano njeno, vsa štiri pa je z zlato nitjo povezovalo z imenoma Koea in Freye Loeny. Tem so sledila imena prednikov do Dobe starodavnih, Ayanov, ki so z lastnimi rokami in surovo voljo zgradili Ayelo, in se nato končala v geslu družine Loeny: maiorum sanguis non nisi cum luna et lacrimis miscet – kri prednikov se meša le z mesečino in solzami.
Vyra je rahlo nagnila glavo in se zagledala nekam v daljavo. Zdelo se je, da prisluškuje glasu, ki ga lahko sliši samo ona, da posluša pesem vetra, ki pa je v tej belini ugasnila. "Na tem kraju boš ujeta, dokler bogovi ne odločijo, ali te na tem svetu čaka še kaj pomembnejšega, kar bi se lahko brez tebe odvilo tako, da bi bilo usodno za prihodnost kraljestev. Tukaj čakaš na njihovo odločitev. Tega ne naredijo z vsemi, vendar… Ti in Aara sta posebni."
"Čakaj, Aari se dogaja isto?" je vprašala Ryn in se namrščila. Kako sta lahko tako pomembni za svet, da bi morali sami bogovi odločati o njuni smrti oziroma življenju? Po vseh pravilih bi morala umreti že od padca s tisoč dvesto metrov. "In kako veš, kako ji je ime?"
Vyra se je samo nasmehnila. Zdelo se je, da bo še nekaj rekla, vendar potem je Rynin pogled prekrila črnina.
Bogovi so se odločili.