PRED VAMI JE GROZLJIVA ZGODBA Z GRDIMI PRIZORI IN ŠE GRŠIMI BESEDAMI
to piše prijavljena pilovka ampak zaradi uglada rajši ne povem imena hehe

»Koliko stopinj je?«
»Dve.«
»Ah daj no, sneg se bo stopil.«
»Eh tako ali tako ga več ni.« Evita brezbrižno zamahne z roko.
Ema zavzdihne. Rebeka je še zmeraj tiho.
Med njimi zavlada tišina.
Ema s pogledom zajame ploščad na kateri stoji. Siva kovina zamazana s snegom, tam v kotu stoji gruča mladih fantov, ki se smejijo. Eden za hip pogleda k njej. Emi se na obrazu nariše nasmeh, pomežikne mu. Fant si oblizne ustnice in ji pošlje poljub. Ema se zahihita.
»Hej, tisti me gleda,« šepne in dregne Evito.
»Kaj?« se ta namrgodi in prhne.
»Tisti fant me gleda,« veselo reče Ema.
»Kaj niso malo prestari zate, meni zgleda vsaj osemnajst,« reče Evita.
Ni ji všeč, da Ema zmeraj pritegne vso pozornost. Pa kaj, če ima dolge blond lase, pa kaj če ima prikupne pegice, onidve z Rebeko zmeraj nastradata. Evita zavije z očmi in se dela, da je fantje ne zanimajo. A vseeno z očmi poškili proti gruči fantov, ki stojijo na levi.

»Hej pridi buča, gondola nam bo ušla!« kar naenkrat iz Evito iz zasanjanosti zbudi Emin krik. Vidi jo, kako Rebeko vleče za rokav roza bunde, ki jo ima oblečeno.
»Saj lahko gremo na drugo,« počasi reče Evita, ki ravno vidi fante, ki stopajo v gondolo v katero hoče Ema.
»Ne, ne in ne!« trmari Ema.
»Nehaj biti tečna!«
»Čakaj zdaj sem pa jaz tečna? Ti si tista ki noče iti!«
Ema pograbi smučke in se sama zapodi proti odhajajoči gondoli.
»Čakaj!« zavpije Evita in se požene za njo. Prepočasi in prenerodno. Odpet pancar se ji zatakne za rešetke zato telebne po tleh.
»Auva.«
En pogled na opraskane roke in že ji postane slabo. Kaj si prej ni dala gor rokavic!
»Hej si v redu?« Zasliši Evita glas nad seboj.
»Rebeka!? Kaj nisi šla z Emo?« Evita je navajena, da Rebeka Emi sledi kot priden kužek.
»Ne… saj se lahko sama znajde,« oklevajoče reče Rebeka in se nasmehne.
»No potem pa… hvala ti.« Evita vrne nasmeh.
»Greva v naslednjo gondolo,« reče Rebeka in ji pomaga vstati.
»Prav. Greva.«
Opazujeta, kako se gondola v katero je stopila Ema počasi oddaljuje. Na postajališče že prihaja naslednja. Rebeka pograbi Evitine smučke in jih zavihti v gondolo, nato se še sami usedeta.
»Uff, postaja vse bolj mrzlo,« reče Evita in se z rokami objame okoli pasu. Iz ust se ji kadi bel oblaček. Namesti se na klopi in pogleda skozi okno. Zunaj je vse belo. Vidi se samo gondola pred njo, in tista, ki se vozi v nasprotno smer.
»Še megla bo,« potarna Evita in se zazre v Rebeko. Ta zgleda malo zelena v obraz.
»Vse ok?« vpraša Evita.
Rebeka bežno pokima.
»Ziher?«
»Niti ne, slabo mi je od kakava, ki sem ga spila,« potarna Rebeka.
»Če si pa spila štiri!«
»Ja vem no…«
Gondola se naenkrat zamaje in obstane. Punci se za hip ustrašita, Evita izpusti droben kratek krikec. Nato se zasmejeta.
»Joj kako sem se ustrašila haha,« reče Rebeka in si položi roko na srce. Evita hahljaje prikima in pogleda skozi okno. Megla je vse gostejša. Gondola naenkrat trzne in se premakne naprej.
»Veš, enkrat sem se v taki megli zgubila,« reče Evita in se nasmehne ob spominu.
»Res, in?« vpraša Rebeka.
»No ja, zapeljala sem na dol s proge in…«
Naenkrat jo prekine glasen odsekan krik.
»Rebeka…si to ti…?«
Rebeka, z široko odprtimi temnimi očmi, odkima.
»Kaj pa…?«
Evita pogleda skozi šipo, a še zmeraj vidi samo meglo. Takrat se zasliši nekakšno ropotanje. Rebeka si pokrije oči.
»Nehaj no, sigurno je samo kakšna okvara in je malo zaškripalo,« jo miri Evita.
»Meni se ni zdelo kot škripanje ampak kot človeški krik,« smrkne Rebeka in jo pogleda s solznimi očmi.
»Čakaj bom pogledala, če so se tudi druge gondole ustavile,« reče Evita in vstane s klopi. Stopi k oknu in prisloni obraz na šipo. Tudi druge gondole stojijo. Tista pred njima je napol zavita v meglo a ge zmeraj se vidi rdeč okvir in sprednje okno. Nanj je nekaj naslonjeno. BUM.
Evita poskoči.
»Umiri se, samo smučke so padle!« krikne Rebeka in pobere Evitine smučke, ki so padle na tla.
»Joj res sem na koncu z živci,« reče Rebeka in zavzdihne.
»Rebeka…«
»REBEKA!«
Evita zakriči.
»Kaj!?«
»Ema, Ema je..«
Rebeka poskoči in steče na drug konec gondole.
»Kaj je z njo, ne me strašit!?«
Rebeka pogleda skozi šipo k drugi gondoli kamor ji kaže Evita.

Na okvir se nekdo naslanja.
»Je to..?
»Ema,« šepne Evita.
Punci osuplo opazujeta, kako se postava zgane in je zdaj obrnjena z obrazom proti njima. Rebeka osuplo zajame sapo.
Vanju gleda Ema. Ampak z njenim obrazom je nekaj narobe. Čez eno oko ji teče potoček krvi in usta ima odprta v kriku.
»EMAAA!!!« zatuli Rebeka in potolče po šipi.
Evita nemo opazuje kako fantovska dlan pokrije Emi usta in jo zvleče stran od šipe. Ema se otepa a jo zgrabijo še druge roke in jo spravijo stran. Kmalu jima pogled zakrijejo fantovska telesa.
»EMAAA!« tuli Rebeka in se zaganja v šipo.
Evita v paniki seže po telefonu. »Poklicala jo bom,« šepne in tresoče pritiska tipke.
»Kaj še čakaš, daj, pokliči policijo, kogar koli!« zavpije Rebeka in poskuša razbiti šipo.
»Ni signala…«
»KAJ!?«
»Pravim, da ni signala!«
»FAKK!«
»Čakaj, saj bomo kmalu prispeli,« jo poskuša umiriti Evita.
»A si neumna, kmalu ni dovolj, a ne vidiš da jo faking posiljujejo!?«
Eviti to zapre usta. »Tega ne moreš vedeti…«
»Ne morem, kaj pa misliš da delajo z njo napol slečeno v gondoli!? Pojejo!? Morava ji pomagati.« Rebeka se opre na Evito in močno brcne v vrata.
»Daj ti,« reče. Evita vzame zalet in z ramo butne v vrata. Vdajo se in Rebeka jih na silo povleče, da se odprejo. V obraz jima butne oster snežni metež.
»EMAAA!!« tuli Rebeka. Evita jo prime za ramo, da ne bi padla v globino.

Naenkrat se za šipo spet znajde Emin obraz. Njene prodorne objokane zelene oči z razmazano maskaro, se zagledajo v Evitine, kot da ji pravijo: »Če bi šla z mano v gondolo, se to ne bi zgodilo.« Evita odvrne pogled in Ema počasi zdrsne po šipi navzdol. Njena roka za seboj vleče krvav odtis. Rebeka kriči in kriči njeno ime.
Takrat pa se Ema zgane in vstane. Dekleti vidita roko, ki jo povleče za lase, a Ema fanta odrine in ga s pestjo udari v obraz. Njeni blond lasje zaplešejo v velikem loku, ko naslednjega brcne v koleno.

A fantov je preveč. Kar naenkrat jo zagrabijo za pas, a Ema se ne vda. Rebeka jokajoč opazuje prizor, ki se dogaja pred njima v sosednji gondoli.
»Pomagati ji morava!« zavpije Evita.
A ji ne moreta, lahko samo nemo opazujeta situacijo in vse večje prerivanje v gondoli.
»Saj jo bodo še ubili!« krikne Rebeka in kriči na pomoč. Evita ve, da je to brezupno, saj je nihče ne more slišati.

Obrne se stran in pograbi telefon, ki ji je prej v paniki padel na tla. Poskušala bo koga poklicati se odloči.

»EMAAAAAAAAAAA!!!« naenkrat se zasliši Rebekin srce parajoč krik. Evita se sunkovito obrne nazaj in ravno še zagleda postavo, ki se drži zunanjih vrat gondole.
»PUSTITE JO KRETENI!« se dere Rebeka.
»Zlomili so vrata!«
Takrat pa v Emine prsi prileti natančno odmerjena brca. Ema zaječi in izgubi sapo. Od močnega udarca spusti drseče poledenele kovinske palice vrat. Nekaj časa se vsem zdi, kot da lebdi v zraku.
Nato njeno telo zdrsne v globino.
Blond lasje zaplešejo po zraku in izginejo v meglo.
V gondoli zavlada smrtna tišina.
»Ema.« šepne Evita in se sesede na tla.
»EMAAAA!!!« nato začne hlipati Rebeka.
»VI IDIOTI, PLAČALI BOSTE! POLICJO KLIČEM!« se dere na fante v sosednji kabini. Evita poškili proti njim in ujame pogled blondinca z modrimi očmi brez majce. Ta si seže z roko k vratu in si s prstom potegne po njem. Spači se in si z hrbtno stranjo roke obriše kri na licu. Nato se nasmehne in se obrne stran.



Res res res upam, da vam je všeč, ker je to moja prva kriminalna/grozljiva zgodba pa pls napiši te pa lajkejte če želite nadaljevanja. ker se mi iskrano zdi zanič pa pls ne hejtat.