3. DEL

Serena je prhnila. Čeprav je bil grad poln gospode, je za princa slišala prvič. Danes z njim tudi z ladjo pripluje skoraj dvesto vojščakov s severa. Ob prepolni Severni deželi, je v Zmajevem cesarstvu dovolj prostora še za skoraj dva tisoč vojakov, res pa je, da je Zmajevo cesarstvo skoraj dvakrat večje od Severnega. Že pred dnevi so nadzornici povedali, da ji bodo dodelili dvajset lokostrelcev in deset ¨dobro izurjenih¨ mečevalcev. Serena je pravzaprav dvomila o izurjenosti na novo prišlih vojakov, a vendar.

Opasala si je meč in si na hrbet zapela lok in tul, v katerem je bilo nekaj puščic. Skoraj je pozabila na lovska noža in si ju vtaknila v škornje. Nato se je odpravila v staje, na drugo stran gradu. Poiskala je svojega konja in začudena ugotovila, da je že osedlan in skrtačen. Ponudila mu je jabolko in ni se ga niti pritaknil. Skomignila je, se povzpela nanj, ga potrepljala po vratu in odjezdila do glavnega grajskega dvorišča.

Ker ni rabila še osedlati konja, je na dvorišče prišla prej kot ponavadi. Ob belem konju je zagledala postavnega svetlolasega mladeniča v nadzorniški uniformi in se ga spomnila iz prvega srečanja vojske. Kralj in kraljica sta ge še posebej vzljubila in zato se Serena še ni pogovarjala z njim ali mu posvečala pozornosti. Odjezdila je do njega in se končno spomnila njegovega imena.

Mladenič se je obrnil v smeri zvoka kopit in na črnem žrebcu zagledal mlado žensko, oblečeno v plašč rdeče barve, ki ji je visel ob bokih konja, ter belo srajco. Srebrni lasje so se ji lesketali v soncu in nadzornik bi lahko prisegel, da je angel ali pa vsaj dvorna dama. Ko je prijezdila bliže, je po obraznih potezah prepoznal mlado nadzornico Grace. Čeprav se je že pred pol leta pridružila vojski, še ni govorila z njim.

Ko se mu je približala, je z zvonkim glasom dejala: »Nadzornik Aragorn?«
Pogledal jo je v oči in ji zaželel dobro jutro z najbolj prijaznim glasom, kar ga je premogel ta hip.

Dekle se je neslišno spustilo z žrebca in vprašalo: »So tudi vam osedlali konja?«

»Ne. Zakaj sprašujete?«

»To je čudno,« je samo zamomljala. Svojega konja je odpeljala do korita z vodo in nadaljevala: »Če se ne motim, danes vodim tudi vaše vojake. Ocenili so namreč, da nisem najbolj primerna za neposredno srečanje s princem.«

V njenem glasu je prepoznal prizvok jeze in zato le pokimal. Narahlo se mu je nasmehnila, iz žepa plašča potegnila zvitek in odkorakala v prostore vojske, da bi preverila prisotnost vojakov. Sočustvoval je z vsakim od njih, ki ni bil pravočasno na svojem mestu. Iz pripovedi je izvedel, da je znala tako ledeno pogledati v oči, da se nisi mogel premikati in ti je bilo takoj žal. Stresel se je, si nadel perjanico, ki jo je od srečanje trdno držal rokah in se povzpel na konja.
---------- ---------- ----------

Pod prejšnji del sem nedavno prejela komentarček in bom kar tu odgovorila nanj :blush:.

Tista je napisal/a: "sorry, sem potujoči bralec z zamudo (šele zdaj sem imela čas za branje!!!!!!!!!!!!!)! No, v glavnem, ko sem videla, da objavljaš staro zgodbo sem bila vesela, ker se je nekdo končno spomnil dokazati, da se ljudje NE rodijo s talentom za pisanje (jaz imam cel kup brezupnih poskusov pisanja (ampak še vedno obupno pišem ... )), ampak zdaj, ko sem prebrala, mislim da SI SE TI RES RODILA Z NJIM!!!!!!!!!!! TO JE TAKO SRHLJIVO PREDOBRA ZGODBA IN ČETUDI JE PODOBNA STEKLENEMU PRESTOLU JE ZAGOTOVO TO BOLJŠA VERZIJA TE KNJIGE IN PIKA!
L.P.
Tista"

Najprej naj se ti zahvalim za branje :blush:, res hvala! Sama nisem pisala od nekdaj; tole je bila prva moja objavljena zgodba, se pravi, malo bolj dodelana (čeprav ni ugledala niti 5 delov, hahah) in začela sem pisati šele pri 13. Na PILovi spletni strani vidim večino populacijo otrok med 9 - 11 let, ki pišejo zgodbe in bloge.

Naj vas potolažim: besedni zaklad in občutek za tvorjenje stavkov pride šele z leti. Veliko jih sploh še ni vstopilo v fazo odraščanja in možgančki delujejo povsem drugače. Odlično, da razvijate čut za pisanje že od začetka in ni čisto nič narobe, če se kdaj kje zalomi ali je kakšen sestavek obupen. Samo poskušajte (kot pravijo: poskusiti ni greh).

Če bi želeli, bi lahko zapisala pod zgodbo kakšne nasvete za pisanje in moje razmišljanje :wink:!