*i* Prejšnjič: Vrata dvora se glasno odprejo in do naju stopi kurir. Ja, definitivno je prišel naravnost iz palače. Le kaj počenja na nasprotnem dvoru? In takrat ga opazim. Iz suknjiča moli zgornji krajec elegantne kuverte s kraljevim pečatom, ki ga prepoznam že zdaleč. Ravenbornov pečat..........*i*
~~~

*b*2.poglavje*b*
*i*Naloga*i*

»Gospodična Deveraux, Elodie Deveraux?« me z odločnim glasom nagovori.
V glasu je čutiti zahodni naglas, ki ga ni mogoče zgrešiti.
»Da, to sem jaz,« mu odločno zagotovim.
Pritrdilno prikima nato pa iz suknjiča privleče mamljivo, a hkrati grozečo ovojnico. Srce mi začne sunkovito razbijati in za trenutek me že zaskrbi, da mi bo skočilo iz prsi. Kljub temu, da sem kot detektivka ves čas priča nepričakovanim novicam in srhljivim grožnjam, me tole pismo iz neznanega razloga še posebej vznemiri. Ošinem Edwarda in z njegovega izraza razberem, da je tudi sam dojel, kam pes taco moli.


Kurir se odkašlja in slovesno prebere sporočilo:
»Gospodično Elodie Deveraux, najbolj izurjeno kriminalistko in detektivko v celotnem kraljestvu, jaz, kralj Charles V. Ravenborn, osebno pozivam na krajše srečanje na dvoru Ravenborn, dne 22. julija. Prevoz do prej omenjenega kraja bo zagotovljen s strani palače. Lep dan.«
Ko konča, hipoma raztrga kuverto, nato pa mi z roko nakaže naj mu sledim.


Pretreseno gledam, kako koščki rahlega pergamenta počasi lebdijo proti tlom. Edward me dvomeče pogleda. Globoko zavzdihnem in se nagnem k njemu dovolj blizu, da me lahko sliši le on.
»Poglej, nekaj se dogaja. Vem, da ti nikakor ne diši dejstvo, da grem v palačo Ravenbornovih, a zdi se da je tole sporočilo resna zadeva,« mu nežno rečem.
Vstane in mi ponudi roko, ki jo z veseljem sprejmem.
»Elodie, ne gre za to, da ti ne bi zaupal,« me nejevoljno pogleda.
»Seveda te podpiram, tvoja odločitev je tvoja odločitev in vedno jo bom spoštoval. A obljubi mi, da boš pazljiva. Res me skrbi zate. Ravenbornovi zagotovo vedo, da si zdaj naša in ne morem dopustiti, da se ti kar koli zgodi. Ne morem te izgubiti.«
Ob ljubeznivosti in bolečini s katerima izreče te besede začutim, kako se mi po vsem telesu razleže toplina in na ustih se mi nariše droben nasmešek. Vem, da ga skrbi zame. Z obema rokama zgrabim njegov obraz in ga obrnem k sebi.
»Hej, ne skrbi zame. Nič mi ne bo.«
Ob teh besedah čutim, da se malce sprosti, vendar sama se ob tem res trudim potlačiti strah, ki v meni kar narašča.
»Si pozabil, poklicna morilka sem? Jaz sem pa res zadnja, za katero bi te moralo skrbeti. Vse lahko pospravim v manj kot minuti,« se pošalim, da bi zakrila svojo nervozo.
Zavije z očmi. Nasmehnem se mu, saj sem vesela njegove podpore. Pritisne mi poljub na ustnice, nato pa sledim kurirju iz palače.



Ob vhodu vanjo čaka prelepa prestižna kočija, s katero se odpeljem do dvora Ravenbornovih. Pot je udobna in brez večjih postankov. Ravno nasprotno pa izgleda pot v meni. Morda navzven res izgledam smrtno mirna, a znotraj mene drvi vihar. Skozi okna opazujem pokrajino, ki drvi mimo mene. *i*Le kaj želi kralj od mene? Pa saj ne more biti tisto, kajne? Za vse sem poskrbela, dokazi so izbrisani, priče mrtve*i*…….Kočija se sunkovito ustavi in zaslišim glasove, ki prihajajo od zunaj.



»Gospodična Deveraux, prispeli smo.«
Za vrati kočije se prikaže kočijaž, ki mi pomaga izstopiti iz kočije. Stojim pred ogromno palačo z veličastnimi grajskimi stolpi. Palača je obdana z ogromnim grajskim vrtom, kjer je v poletnih dnevih zagotovo božansko. Vedno sem občudovala palače. Vse izgledajo tako mogočne in pomembne, da prav izžarevajo veličino in skrivnostnost, ki se skriva znotraj njihovih sten. Do mene pristopi kraljev dvorni komornik, eden kraljevih najbližjih svetovalcev, ki ureja vse kraljeve obveznosti in zadeve. Odpelje me do veličastne kraljeve dvorane, kjer stoji kraljev znameniti prestol. Tla so krašena s prestižno preprogo modre barve, ki je prepoznavna značilnost Ravenbornovih. Stene se lesketajo v svetlobi, ki jo oddaja veličastni kristalni lestenec na stropu. Obdana sem s portreti članov rodbine Ravenborn v bogatih okvirjih. Pristopim do kralja ter pokleknem.



»Vaša visokost, v čast mi je biti tukaj, v vaši imenitni palači. Sem Elodie Deveraux, želeli ste me videti, kajne?« skrbno opravim obvezni obred. Kralj potrto sedi na znamenitem stolu in me nekoliko odsotno gleda.
»Tako je. In priznati moram, da je meni v čast, da ste vi danes tukaj, ker vas potrebujemo,« se takoj zresni kralj.
*i*Potrebujejo me? Mene?*i*
»Potrebujete me?« nejeverno ponovim.
Hitro se zavem, da to ni primeren odziv na kraljeve besede in postane mi žal.
»Se opravičujem, nadaljujte,« se hitro opravičim.
Kralj se ne meni za moje besede.
»Kakor ste verjetno že slišali, je bil včeraj moj sin, princ Charles VI…« začne kralj in obmolkne.
Postane mi neprijetno, saj se mi začne dozdevati, v katero smer teče pogovor. Poskusim prekiniti neprijetno tišino:
»Vaša visokost, če niste pripravljeni….«
»Ne,« me prekine.
»Se opravičujem…..« se poskušam opravičiti, a me zopet prekine.
»Nikar se ne opravičujte, meni je žal, da sem kar obmolknil. Torej, kot sem rekel, je bil na včerajšnji dan moj sin, princ Charles VI. umorjen.«
»Iskreno sožalje, vaša visokost. Vem, kako pretresljiva novica je to morala biti za vas,« ponižno izrečem.
»Hvala, to močno cenim. Kot pa ste sami rekli, je to zelo boleča novica za nas. In še bolj šokantno je dejstvo, da se je to zgodilo za našimi stenami, o morilcu pa ne duha ne sluha. Osebno čutim nujo po tem, da se morilca najde in se mu stori isto kakor je storil njegov zločin. Smrt mojega sina mora biti kaznovana,« kralj odločno naznani.
Vse mi je popolnoma jasno, a nisem prepričana zakaj to razlaga meni.
»Vse to je popolnoma razumljivo, vaša visokost, a kaj natanko želite od mene?« želim poizvedeti.
Kralj me resno pogleda in izdavi:
»Želim, da najdeš krivca prinčeve smrti, ter ga privedeš na dvor, kjer bo odgovarjal za svoje zločine.«



---------------------------------------------------------------------------
Evo 2.del!!! Še zdej ne morm verjet da sem se spravla zraven pa napisala in še enkrat sorry vsem ki ste mogli čakat in vem da ceu čas to govorim sam v aprilu sm mela res dost u šoli in mi čas ni dopuščal in lahko vam obljubim da bom PROBALA bol redno pisat, mogoč nov del vsak teden sam ziher se bo kdaj kaj zavleklo sam važno je da je 2.del zdej tukaj. Sicer vem da se ne dogaja glih velik sam je useeno eden najpomembnejših dogodkov tkoda upam da vam je všeč. Pa če mate kakšne popravke, nasvete, pohvale....vesela bom kritik, mnenj pa tud kašnega lajka alpa komentarčka se ne branim.


#Spletna_punca<33