Ojla!
Pa je nov del pred vrati!
Po 1000000 letih bom začela nadaljevati Lanino avanturo.
Prvi trije deli, če želite prebrati:
1.del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/lanina-avantura
2.del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/lanina-avantura/2
3.del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/lanina-avantura/3
Lajk in komentar, če vam je všeč!:heart::speech_balloon:
----
Kar naenkrat je veja odpadla. Strmela sem v vejo na tleh. »Sem to naredila jaz ali…?« se v mislih vprašam. Pogledala sem še v ostanek veje in sem videla, da je odtrgana. Na obrazu se mi je narisal nasmeh. Moje moči so prave! Sploh se nisem zavedala, da imam moči. Odtrgano vejo sem položila zraven drevesa in se odpravila notri. »Lana, imaš vse pripravljen?« me vpraša mami, medtem ko pospravlja zadnja oblačila v kovček. »Mhm.« odgovorim. Pritečem v sobo in se spomnim, da potrebujem odpreti pismo. Tako, že spet sem zaskrbljena, prestrašena in tako dalje. Vzela sem zvezek za matematiko in vzela ven skrivnostno pismo. S tresočimi rokami sem ga počasi odpirala. Pogoltnila sem cmok in odgrnila list s sporočilom. Na listu so bile napisane samo naslednje besede… »Prišla si do pisma.« preberem in privzdignem obrv. »Čakaj. Saj ne more biti napisano samo to!?« se sprašujem. Pogledam nazaj h kuverti. Notri zagledam še en list. Vzamem ga ven. »Si pripravljena na svojo avanturo? Začela se je točno tu.« preberem. List mi pade na tla in prestrašeno pogledam naokoli.
Ne vem kaj naj. Ali se spustim v pustolovščino ali samo prekinem. Ali to dela samo zaradi mojih moči? Zdaj mi je vse žal na tem planetu. Sem edina, ki bo šla v nevarnost? Sem edina, ki ima moči? Sem edina, ki ima od danes naprej tako slabo življenje? Moram priti do skrivnosti. Moram priti do skrivnosti mojih moči. Moram priti do vsega tega, kar se mi dogaja! »Lana! Pridi na večerjo.« se oglasijo. Obrišem si solze in grem po stopnicah dol. »Kaj pa je bilo?« me vprašata starša. »Nič.« odvrnem. »Zagotovo je nekaj bilo. Lana.« me sprašujeta dalje. »Nič ni bilo prav?« jezno odgovorim. »Če boš tako slabe volje potem nima smisla, da greš jutri z nami! Danes mi kar naprej lažeš, da ni bilo nič. Lana povej.« mami skoraj popustijo živci. »Ne…« odgovorim. »Lana.« že bolj jezno govori. »Ne bom!« ji zabrusim. »Lana!!!!!!« se razjezi. »Maša. Umiri se. Če ne želi, ne želi!« jo pomiri očka. Vstanem in jezno odkorakam v sobo. »Lana, pridi nazaj k večerji!« me nagovori. Zaloputnem z vrati in jih zaklenem. »Lana! Pridi.« mi trka po vratih. Ležem na posteljo in si pokrijem ušesa. Samo slišim mamine glasove.
Čez kakšno uro mi nekdo potrka po vratih. »Lana. Prosim odpri. Prosim te.« zaslišim. Zavzdihnem in ji odklenem. Tiho pride notri. Milo se nasmehne. »Poglej… tega prej res nisem hotela.« mi pojasni. Sede zraven mene. »Takrat so mi res popustili živci saj sem bila 'sitna'. Ampak tako pa res nisem mislila, da bo. Samo moti me, ker nič ne poveš. Ves čas to skrivaš v sebi. Vem, da nekaj skrivaš. Ampak preprosto mi moraš to povedati. (odkimam) Veš, rada te imam neizmerno in ne želim, da se ti kaj zgodi. Z vseh strani ti lahko pomagamo.« razloži. »Saj veš. Zelo jo pogrešam. Preprosto ne moram brez nje.« ji pojasnim o Zali (čeprav tudi vse ostalo skrivam). Pogladi me po licu. »Se bomo pa kdaj zmenili in bo lahko prišla prespati.« me potolaži. Nasmehnem se in jo objamem. »No, danes pojdi malo prej spati saj bomo že zgodaj zjutraj se odpravili.« me opomni. Pokimam.
Vzela sem telefon in se malo pogovarjala z Zalo. Ko je bila ura osem zvečer, sem se šla urediti. Urejena sem se ulegla v posteljo in se trudila zaspati. Ves čas sem razmišljala o pismu. Nisem in nisem morala nehati razmišljati. Ko sem gledala v steno se je kar naenkrat začelo bleščati. Vstala sem in pogledala čez okno. Na pločniku sem videla lučko, ki utripa. Zdelo se mi je, da lučko drži neka oseba. Očesa sem napenjala, ker sem želela videti čim več. Nenadoma se lučka ugasne. Skomignem z rameni in se odpravim nazaj v posteljo. Končno zaspim.
»Drink! Drink! Drink!« začne zvoniti budilka. Utrujeno jo ugasnem in pogledam na uro. »Pol sedmih zjutraj.« rečem in se pretegnem. Vstanem in grem v kopalnico. »Bu!« me ustrašita bratca. Tako sem se ustrašila, da bi skoraj padla na zadnjico. »Sta vidva normalna?« prestrašeno vprašam. Zasmejita se. Skupaj si umijemo zobe in pospravimo krtačke v toaletno torbico. Notri vržem še zobno pasto in kremo za obraz. Počešem si lase in si jih spnem v čop. »Tako!« vzkliknem in vzamem toaletno torbico. »Lana, zajtrk je.« pojasni Nik. »Ja, pridem.« odgovorim in v nahrbtnik še stlačim toaletno torbico.