Nisem bila pozorna in se že spet zaletim v nekoga. »Au!« zastokam. Pred mano zagledam fanta. Imel je modre oči, kot ocean in par pegic. »Oh, oprosti moja napaka!« se opraviči. Izroči mi roko. Zardim in vstanem. Najine oči se zagledata. Nekaj sekund sva tiho nato se pa pozdraviva in greva vsak v svojo smer. Nasmehnem se saj... sem zaljubljena. Kmalu prispem do doma. Pred vrati se ustavim. »Spričevalo!« se spomnim. »Kakšna bo reakcija od staršev?! Ne morem priti brez spričevala.« se sprašujem. Ravno pomislim, da imam moči. No, ne moči ampak nekaj v tem smislu. Ali pač… Zaprem oči in samo mislim na spričevalo. Počasi odprem očesa. To mi zajame sapo. Pred sabo zagledam popolno spričevalo. Nekaj časa sem tiho. Samo strmim v ta list. Vzamem ga v roke in počasi grem v hišo. Že prihitita Lan in Nik. »Živijo!« pozdravita. »Zadnji šolski dan, kajne!« se razveselim. Nasmehneta se. »Hojla mami!« pozdravim. »Hej! Torej…kako kaj tvoj zadnji šolski dan?« me veselo vpraša. »V redu.« odvrnem. Pogleda me in vem kaj misli. Na Zalo. Odpravim se v sobo. V sobi se ustavim, saj vidim na postelji…moj nahrbtnik. Debelo ga pogledam.
Odprem ga, da vidim, če so vse moje stvari notri. Oddahnem si. Ko ga postavim ob steno zaslišim zvok lista. Na tleh zagledam pismo. Podrobneje si ga ogledam. Nič ne piše, komu pripada. Skomignem z rameni in ga začnem odvijati. Razgrnem list.
»Vem, kaj skrivaš. Ugotovila si, da imaš moči. Ali se odpravi po mojih poteh ali se pa boš znašla v hudi nevarnosti. Mogoče se čudiš zakaj je ta nahrbtnik spet pri tebi. Niso ti to naredile tvoje moči. Jaz sem ti. Prav z namenom. Če želiš odkriti naslednjo skrivnost poglej v zvezek za matematiko.« preberem. Začudim se. Ni mi jasno. Zakaj bi bilo pisemce v zvezku za matematiko?!
Nič, šla sem pogledati v zvezek. Odprem ga in res zagledam pismo. »Lana! Kosilo!« se oglasi mami. Hitro zaprem zvezek. »Samo trenutek!« odvrnem. Pogledam naokrog. Kdo bi lahko mi prinesel nahrbtnik in zraven še ta skrivnostna pisma? Globoko sem vdihnila in se odpravila na kosilo.
»Torej, po kosilu bomo do konca pripravili kovčke. Glej, da boste vse pripravili, ker zjutraj samo gremo, prav?« nam razloži. »Ja! Zmenjeno!« istočasno vzklikneta bratca. Jaz samo gledam v krožnik. »Lana?« vpraša. »Um… ja, seveda.« zajecljam. Sumljivo pokima. Res ne želim, da kdorkoli izve za ta pisma in za mene ter moje moči. Po kosilu sem spakirala ostale stvari in nato odšla ven. »Mami! Jaz samo Tačkota peljem na sprehod.« ji pojasnim. »Prav!« odgovori. Tačkota privežem na povodec in se že odpraviva. Medtem sem razmišljala o pismu. Ali ga naj odprem? Tuhtala sem in tuhtala dokler nisem prišla do odločitve. Odprla ga bom in videla kaj bo. Ko sva prispela do parka sva šla nazaj. Nenadoma zaslišim znan glas. Zagledam fanta, ki sem ga prej srečala. Pomaha mi. »Živijo!« pozdravi. Pozdravim ga nazaj. »Oh, nisva se še spoznala! Jaz sem Patrik, pa ti?« se predstavi. »L-lana. Lana.« mu odgovorim in zardim. »Lepo ime imaš! Je to tvoj pes? Zelo je srčkan!« mi poboža Tačkota. Nasmehnem se. »Bi si šla ogledati sončni zahod?« me ljubko vpraša. »Seveda! Z veseljem! Samo Tačkota odpeljem domov.« in že hitim. Tiho ga zaprem v kletko in se odpravim proti parku. V njegovih rokah vidim sladoleda. »Tukaj sem!« sedem zraven njega. Podari mi sladoled. »To sem vedno rad počel. Opazovanje sončnega zahoda.« se oglasi. Prikimam. »Veš, saj sva se komaj spoznala, ampak… si simpatična prijateljica.« mi pojasni. Zardim do ušes. »Hvala ti…« odgovorim. Bila sem zelo vesela. No vsaj večer bo romantičen glede na moje razmere. Kmalu sva se poslovila in odšla domov.
Ko sem želela odpreti vrata sem pogledala v drevo. Spomnila sem se, da lahko preizkusim, če so moje moči res prave. Pripravila sem se in se osredotočila na vejo. »Odtrgaj jo, odtrgaj jo…« sem si ves čas govorila.
-----
Hojla!
Novi del pred vrati! Upam, da vam je všeč!!
Lajk, komentar polepšata dan! :)
Lepe praznike,
vaša 1