Hello! Tukaj je že nov del zgodbeeee! Upam, da vam bo všeč in vesela bom lajkca ali komentarja:kissing_heart:.
6. del
Kam hodiva? Kje sem izvedela? Pa ja ne v tisto temno ulico? Prosim ne! Nočem spet tja! Erikova roka me je še vedno vodila naprej, dokler nisva prišla do … tiste ulice.
»Nočem biti tu. Tukaj je strašljivo« rečem in se spačim od groze.
»To je …« Reče malo v zadregi »Moj dom.« Ups, nisem vedela. Mogoče sem malo grdo reagirala … A saj si je sam kriv da živi v tako grozni soseski. Ampak zakaj sploh živi tu? Tega kraja ne bi priporočala nobeni osebi.
»Kaj zdaj?« vprašam ko vidim da je tiho. Takrat Erik kot kakšna veverica spleza na streho ene od hiš. Kaj če se podre?! Prosim, naj bo previden. Z skorajšnjim zastojem srca sem gledala njegov podvig. Ko je končno prišel na vrh me je resno pogledal.
»Kar koli se zgodi Sabina, obljubi, da boš počakala spodaj.« Negotovo sem prikimala. Kaj je mislil s tem: kar koli se zgodi? V istem hipu sem spet zagledala kako se njegove oči večajo in postajajo bolj zelene. Tako kot dan prej se je začel zvijati od bolečin. Njegove roke so postajale vse bolj modre od napora žil, ki poganjajo kri. Tega ne morem gledati! Zatisnem si oči in čakam kaj bo.
»Aaaa! Boli!« sem zaslišala njegov glas, ko se je mučil brez solz pretrpeti to dogajanje. Takrat so se meni ulile solze. Pristne a nevidne. Niso bile resnične solze, bile so solze v srcu. Ne moram gledati ali poslušati tega trpljenja. Iz trenutka v trenutek bolj javka in kriči. Ne … ne morem! Brez da bi se spomnila njegovih zadnjih besed, se poženem za njim. Pač, ne poslušam. Storim kar mislim da je prav.
»Sabina, ne!« zakriči s še zadnjimi močmi. Jaz pa ga primem za roko in začutim bolečino.
»Aaaaaa!« začnem kričati še sama. Bolečina se mi pretaka po telesu tako kot Eriku. Mislim da bom prav ta trenutek umrla! Bolečina je že tako močna, da se je ne zavedam več. Čez čas pa preneha. Vsa bolečina. Za trenutek odprem oči in zagledam Erika, ki me gleda z jeznim, a hkrati žalostnim pogledom.
»Kaj je?« vprašam negotovo. Njegov pogled je bolj resen kot kadarkoli prej (Okej, kaj pa govoriš Sabina. Saj ga poznaš šele en dan!).
»Sabina, rekel sem ti, da počakaj!« se zdaj razhudi name kot tistega dne na učiteljico. Namenila sem mu rahločuten nasmeh, a sam je še vedno ostal mrk. Ampak, nekaj na njem je bilo drugačnega. Ni imel nog kot ljudje, njegov obraz se je spremenil, bil je večji in … bil je … zmaj. Sem vedela! Moja intuicija ima vedno prav. Nasmehnila sem se sama sebi ko sem videla, da me Erik še vedno gleda. Kaj je? Podal mi je roko (no lahko bi rekli taco) in jaz sem ga prijela. Udi so me še vedno boleli od tega … ne vem kako bi temu rekla. Podala sem mu svojo roko in … kaj?
Vaša dg
6. del
Kam hodiva? Kje sem izvedela? Pa ja ne v tisto temno ulico? Prosim ne! Nočem spet tja! Erikova roka me je še vedno vodila naprej, dokler nisva prišla do … tiste ulice.
»Nočem biti tu. Tukaj je strašljivo« rečem in se spačim od groze.
»To je …« Reče malo v zadregi »Moj dom.« Ups, nisem vedela. Mogoče sem malo grdo reagirala … A saj si je sam kriv da živi v tako grozni soseski. Ampak zakaj sploh živi tu? Tega kraja ne bi priporočala nobeni osebi.
»Kaj zdaj?« vprašam ko vidim da je tiho. Takrat Erik kot kakšna veverica spleza na streho ene od hiš. Kaj če se podre?! Prosim, naj bo previden. Z skorajšnjim zastojem srca sem gledala njegov podvig. Ko je končno prišel na vrh me je resno pogledal.
»Kar koli se zgodi Sabina, obljubi, da boš počakala spodaj.« Negotovo sem prikimala. Kaj je mislil s tem: kar koli se zgodi? V istem hipu sem spet zagledala kako se njegove oči večajo in postajajo bolj zelene. Tako kot dan prej se je začel zvijati od bolečin. Njegove roke so postajale vse bolj modre od napora žil, ki poganjajo kri. Tega ne morem gledati! Zatisnem si oči in čakam kaj bo.
»Aaaa! Boli!« sem zaslišala njegov glas, ko se je mučil brez solz pretrpeti to dogajanje. Takrat so se meni ulile solze. Pristne a nevidne. Niso bile resnične solze, bile so solze v srcu. Ne moram gledati ali poslušati tega trpljenja. Iz trenutka v trenutek bolj javka in kriči. Ne … ne morem! Brez da bi se spomnila njegovih zadnjih besed, se poženem za njim. Pač, ne poslušam. Storim kar mislim da je prav.
»Sabina, ne!« zakriči s še zadnjimi močmi. Jaz pa ga primem za roko in začutim bolečino.
»Aaaaaa!« začnem kričati še sama. Bolečina se mi pretaka po telesu tako kot Eriku. Mislim da bom prav ta trenutek umrla! Bolečina je že tako močna, da se je ne zavedam več. Čez čas pa preneha. Vsa bolečina. Za trenutek odprem oči in zagledam Erika, ki me gleda z jeznim, a hkrati žalostnim pogledom.
»Kaj je?« vprašam negotovo. Njegov pogled je bolj resen kot kadarkoli prej (Okej, kaj pa govoriš Sabina. Saj ga poznaš šele en dan!).
»Sabina, rekel sem ti, da počakaj!« se zdaj razhudi name kot tistega dne na učiteljico. Namenila sem mu rahločuten nasmeh, a sam je še vedno ostal mrk. Ampak, nekaj na njem je bilo drugačnega. Ni imel nog kot ljudje, njegov obraz se je spremenil, bil je večji in … bil je … zmaj. Sem vedela! Moja intuicija ima vedno prav. Nasmehnila sem se sama sebi ko sem videla, da me Erik še vedno gleda. Kaj je? Podal mi je roko (no lahko bi rekli taco) in jaz sem ga prijela. Udi so me še vedno boleli od tega … ne vem kako bi temu rekla. Podala sem mu svojo roko in … kaj?
Vaša dg
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jojjjj zakaj končaš na najbolj napet del!! Drugače pa res super, fantastično, genialno, odlično, najboljše, napeto, enkratno! Potrudi se pa objavi nov del!
Tvoja največja oboževalka Pom1:sparkles::sparkles::sparkles::sparkling_heart::sparkles::sparkles::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
Tvoja največja oboževalka Pom1:sparkles::sparkles::sparkles::sparkling_heart::sparkles::sparkles::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Yesss, novi del:stuck_out_tongue:Odlično, fantastično, mega:ok_hand::ok_hand::ok_hand:Čimprej novega!!!
Ulala:gift_heart:
Ulala:gift_heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw! Zelo dobro! :kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging::hugging:Nov del takoj! :kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::blush::blush::blush::blush::blush:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Cool:heart::yellow_heart::purple_heart::blue_heart::heart::yellow_heart::purple_heart::heart::yellow_heart::purple_heart::heart::yellow_heart::purple_heart::heart::yellow_heart::purple_heart::heart::blue_heart::yellow_heart::purple_heart::heart::blue_heart::yellow_heart::purple_heart::heart::blue_heart::yellow_heart::purple_heart::heart::blue_heart::yellow_heart::purple_heart::heart::yellow_heart::purple_heart::blue_heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
NOV DEL TAKOOOOOJJJJ!
:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.



Pisalnica