Sedaj mi ni nič jasno! Kaj mi starša prekrivata? Mar nista moja starša?! Kaj če… Kaj če sem posvojena?! Ali… Planem v jok in glavo potisnem v vzglavnik. Slišim korake po stopnicah in tiho šepetanje ob vratih moje sobe. »Misliš da naju je slišala? Ji poveva resnico?«
»Ne! Si znorela?! Ne sme izvedeti kaj se je zgodilo! Naprej morava lagati! To bo najbolje zanjo…« Vrata se odprejo. »Sameen… Ljubica?... Si v redu?« Mamin nežni glas me pomiri. Ampak ko se spomnim da mogoče ni moja mama začutim sovraštvo do nje, ker mi je lagala. Pogledam jo in skomignem z rameni. »Glej, Sameen… To kar si slišala ni res…«
»Kaj pa to pred vrati?! Mislita da tudi nisem slišala?! Kaj se norčujeta iz mene! Povejta mi že enkrat!? Zdaj v obraz!« Mama pogleda očeta. Nato pa spet mene. »Poglej… Ne veva kaj si slišala… A ti si najina majhna punčka! Midva sva tvoja starša… Že od nekdaj… Nesrečo si imela… Mogoče so to posledice. Mogoče izgubljaš spomin… In ga nato zamenjaš… Lahko gremo k zdravniku…« Kaj se norčujeta iz mene? Saj nisem neumna! Vem kaj sem slišala. Ignoriram jo. »Mislim da bi vidva potrebovala zdravnika!« Obrnem se na bok in zaprem oči.

Zjutraj mame sploh ne pogledam. »Sameen… Zajtrk! Peljala te bom…«
»Peš grem. Jedla bom v šoli!« Odkorakam skozi vrata in se ne oziram nazaj. Na poti v šolo razmišljam, kaj se bi mi lahko zgodilo… Želim si povrniti spomin… A ne gre in to me jezi… »Sameen!« Obrnem se. Za mano teče en dober prijatelj. Moj sosošolec… Lahko bi rekla… Moja simpatija… Zardim in se mu nasmehnem. »Hej« Eric se mi približa. »Kam pa kam? Te ne pelje mama?« Odkimam. »Nekaj je bilo… Ne želim govoriti sedaj o tem…« Prikima. Nasmehne se. »Sem slišal da si vampirka! Je to res?« Namenim mu pogled: ti to resno?
Začne se smejati. Njegov smeh mi omehča srce. Kar pozabim kaj se je zgodilo doma. Na sebi je nosil črno jakno in pod jakno je nosil belo majico. Hlače so bile svetlo sive barve. Pred mano je bil kakor angel! Njega bi lahko opazovala cel čas. »Sameen!« Kdo pa je spet to? Pogledam na levo. Emily mi pomaha. Za njo pa stojita Jack in Flinn. Pomignem naj se pridružijo. Vsi trije stečejo proti meni in Ericu. Ne prijetno mi je, ker sem najmanjša… To me jezi že od nekdaj. No razen Jack je za vsaj pet centimetrov večji od mene. To me ne moti! Celo pot se pogovarjamo in se smejimo. Nato pa Emily menja temo. »Hej, Sameen! Bi se lahko nekaj pogovorili na samem…« Pogledam Erica, ki prikima. Z Emily stopiva na samo.
»Poglej… Slišala sem… In pomislila nate… Na naši akademiji se govori o pogrešani legendi ognja… Povedala sem zate… Da nekako čudno dišiš in da nimaš človeške krvi, tako kot jaz voham. Poglavar volkodlakov Azzar je rekel da te moram pripeljati… Če se strinjaš ali ne… Oprosti…« Kaj?! Med volkodlake bom šla?! Te je zakon! Kaj če bom spoznala pravo sebe? Kaj če mi pomagajo povrniti spomin! »Kdaj gremo?« Presenečeno me pogleda. »Resno?!« Veselo prikimam. »Pričakovala sem da te bom na koncu morala uspavati in zvleči v naš trop k Azzarju!« Nasmehnem se. »Torej sem te presenetila!?«
»Ja, res si me!« Obe planeva v glasen smeh. Fantje naju začudeno pogledajo. Približava se jim in Emily mi tiho še šepne na uho. »Čez tri dni pridi v park. V šoli nas ne bo nekaj časa… Poskusi izvedeti od staršev če si res njihova ali si posvojena… Samo to!« Spet se priključiva fantom in se pogovarjamo o vsem, kar nam pride na pamet. »Z Alice sva se skregali…« Vsi razen Emily me pogledajo. »Kaj?! Zakaj?! Če sta pa bili ne razdružljivi?! Kaj se je zgodilo?!« Zavzdihnem. »Včeraj ji nisem povedala vsega, kar se je zgodilo… Rekla sem da bom šla domov. In ona mi je zamerila…« Eric me dregne ob ramo. »Sem mislil da si tudi njo ugriznila!« Fantje planejo v smeh. Erica pogledam z mojim najbolj neumnim nasmeškom. »Da ne bom še tebe kam ugriznila!« Tokrat vsi planemo v smeh. »Saj se bosta danes v šoli pomenili! Jaz bom zraven če želiš!« Eric me pomežikne in jaz zardim do ušes. »Mislim da ne bi bilo dobro da si zraven… Sama se bom pomenila z njo.« Zmagoslavno se nasmehne. »A vi vsak dan hodite peš v šolo? Jaz danes grem prvič!«
»Ja… Jaz nimam prevoza… Starša začneta delati ob petih zjutraj.« Kdaj se potem Eric vstane? Od mene je vsaj dobra dva kilometra oddaljen… »Jaz hodim peš, ker ne želim poslušati glasbe, ki so jo naredili v petem stoletju!« Vsi se zasmejimo ob Flinnovi šali. Hodimo vsaj še dobrih petnajst minutk. »Kaj imate prvo uro?«
»A, razred ima sedaj slovenščino! Vi pa… Ne vem…«
»Eric! Jaz sem A pa vem kaj imate vi B!«
»Kaj, te!« Jack in Eric se vedno zbadata. »Poglej na urnik!« Mu še Jack ogovori nato pa steče. Eric se zapodi za njim in nam pomaha v slovo. »Po pouku na igrišču?!«
»Okej!« Emily mu pomaha v slovo. »Mislim da se moraš sedaj pogovoriti z Alice…« Prikimam. S pogledom opazujem kje bi lahko bila… Opazim jo ob Luciine klapi. Oh ne! Stopim do njih. »Hej, Alice..?« Ozre se nazaj. »Oh, Sameen! Kaj pa ti tukaj?!« Želim nekaj povedati a se Lucie prej oglasi. »Kakšna Sameen? Vampirka!«
»Aja saj res! Prav imaš Luc! Vampir, kaj delaš tu?!« Planejo v smeh. »Alice… Se lahko pogovoriva na samem..?« Prikima. »Pazi Al, da te ne ugrizne!« Spet planejo v smeh. »Kaj je?«
»Alice… Rada bi se ti opravičila za tisto od včeraj… Res nisem želela… Ampak sem morala domov…« Zavije z očmi. »Vedno si polna izgovorov!« Obrne pete in steče nazaj do Luciine klape. »Alice!« Ne ozre se. S solznimi očmi se vrnem do Emily. »Kaj je bilo?«
»Ne oprosti mi! Sedaj se druži z Lucie!« Potreplja me po rami. »Boš videla da bo čez dva dneva skaklajala zraven tebe! Saj imaš mene, Flinna in Jacka! Pa še po vrhu tega Erica!« Hvaležno se ji nasmehnem. »To že… A skoraj nič na svetu ne more nadomestiti moje najboljše prijateljice!«
»Verjamem! To se mi je že zgodilo!« Začudeno jo pogledam. Emily je izgubila najboljšo prijateljico?! »Smem vprašati kako?...« Pomigne mi naj sedem na klopco. »Volkodlaki se delimo na dve vrsti. Zlobnim in krvoločnim pravimo Strigtosi… Takšnim kot sem pa jaz pa Ragitarsi. Lovci nas ubijajo in zajemajo… Mojo najboljšo prijateljico so ubili…« Opazim solze v njenih očeh. »Klicala me je! Lahko bi ji pomagala! A nisem… Moja krivda je da je umrla!« Glavo je zarila med dlani. Po obrazu si je uničila njen make-up. »Emily… Žal mi je… Nisem hotela…«
»Ne! Prav je da veš! Da veš kakšna sem! In nočem da se tebi kaj zgodi! Varovala te bom pred lovci če si ena izmed nas. Če pa nisi pa bom s tabo na šoli! Za vedno!« Objamem jo in šepnem v uho. »Jaz tudi!«

Hej!
Upam da vam je ta del všeč! Komentirajte in lajkajte če vam je všeč! Vse pripombe o zgodbi so dobrodošle saj se še učim in če mi ne poveste ne bom mogla ničesar nadoknaditi… Upam da vam ni tečno to… Ampak bi lahko pripeli par slik volkov oziroma volkodlakov… Hvala!
Tukaj še je link da vidite kako izgleda:
Eric: https://i.pinimg.com/736x/97/83/73/9783732f827ab62a2174c04bdcc63185--teen-boys-cute-guys.jpg?b=t
Lp, Bad girl!