Hojla! Pred vami nov del moje zgodbe. Vidim, da vam je všeč. Resnično hvala vsem komentarjem in lajkom. :) Ampak okej. Ne bom preveč nalagala, gremo kar k zgodbi.

Hoja nazaj je bila lažja kot kadarkoli. Po glavi mi hodijo samo misli: "Od kje se je vzel ta fant? Od kje imam takšno srečo? Ta fant je boljši kot sem pričakovala!" Doma sem kot v trenutku. Mama in oče sta že pokonci. Seveda ko pa je ura že 10.00. Šele zdaj se zavedam svojih misli. 10.00? 4 ure sem bila z Jamesom!!! Neverjetno kako čas mine. Potem pa mama spregovori:
"Jutro. Danes si se pa zavlekla na skalah."
"O... Ja. Nekaj sem se zamislila," odgovorim. Nočem jima še povedati za Jamesa. Ne še ko pa se še sama ne zavedam kaj doživljam.
"Si kaj lačna?"
"Kaj? Oh... Ja. Seveda," se šele zdaj zavedam kako sem v bistvu lačna. Ko pred sabo dobim palačinke z marmelado mi močno zakruli v želodcu. Pojem jih zelo na hitro potem pa mami in očetu povem da grem na plažo. Grem v svojo sobo in padem na posteljo. Zaprem oči in si še enkrat v mislih pogledam pogovor z Jamesom. Se to res dogaja meni? Mislim, da ne.
Preoblečem se v kopalke in ohlapno oblekico, spakiram torbo za na plažo ter se odpravim.
Plaža je zelo blizu. Pa tudi zelo prazna. Običajno ni nobenega ali pa dva para. Zasedem svoj prostor v senci. Nikjer ni nobenega. Pa tudi izgleda ne, da bi kjerkoli kdo bil, običajno pridejo prej danes pa sem tudi sama precej pozna. Namažem se s sončno kremo ter v roke vzamem knjigo. A mi besede kar ne grejo in ne grejo v glavo. Očitno ni pravi čas za branje. Samo uležem se na brisačo in razmišljam. O vsem.
Potem pa mi misli zmoti on. James. Ne morem verjeti, da je na tem samotnem kraju kamor običajno ne hodi veliko ljudi. In on je tukaj. Usoda me še ne bo tako hitro poslala stran.
"Hej," pozdravi.
"Hej! Kaj pa ti tukaj?"
"Nič posebnega. Samo tukaj sem."
"Aha. No kakšno naključje."
"Pa še res. Ne bi si mislil, da te bom našel tukaj."
"Ja jaz tudi ne."
"Lahko sedem?"
"Itak, itak. Seveda."
"Hvala. Kako si torej? Pa saj ne vem zakaj te to sprašujem ko pa sva se videla pred eno uro."
"V redu. Tako kot vedno. Ti?"
"Še kar. Rabim malo oddiha."
"Od česa? Je kaj narobe?"
"Pa nič posebnega. Saj veš. Tečni sosedje. Samo težijo. Saj verjetno veš o čem govorim. Še eni od stotih."
"Saj sem vedela, da bi lahko bilo kaj takšnega. Ljudje imajo možgane polne samo še predsodkov in obsojanja. Se niso kdaj vprašali kako bi bilo, če bi bili vsi ljudje enaki?"
"Očitno se niso. Prepričani so v svoj prav in nočejo ga spremeniti. Meni pa... Meni pa se ne da samo sedeti tam in jih poslušati. Starša tudi ne. Gresta bog ve kam jaz pa potem tudi malo raziskujem okoli."
"Čisto nasprotje mojih staršev. Onadva sta cele dneve v stanovanju. Na terasi večino časa. Za na plažo jima ni iti pa grem pač sama."
"Pa saj je vseeno. Naj delajo kar hočejo ne?"
"Ja. Točno tako. Se ti takšne stvari dogajajo povsod? Saj veš kaj mislim."
"Ja. Večinoma. Ampak sem se že navadil. Redko spoznam ljudi, ki so takšni kot ti."
"Jaz? Kako to misliš?"
"Brez predsodkov in tega. Ki ljudji sprejemate takšne kot smo, neglede na vse."
"Aja. Seveda. Mene to ne moti. Ne vem zakaj nekatere pa."
"Pač jih. Ker so kreteni. Veš, da se zdaj bolje počutim?"
"Itak. Pogovor pomaga."
"Ja. Pa že."
Pogovor spet teče v nedogled dokler ne pogledam na uro in se zgrozim. Spet sem tu predolgo časa.
"Mislim, da bi morala nazaj. Ura teče."
"Ja je pa res že veliko. Tudi jaz bi moral nazaj."
"Ja jaz tudi."
"Danes ob 6.00?"
"Itak," se zasmejem.
Nato se odpravim nazaj.

To je to. Upam, da vam je bil nov del všeč. Vesela bom vsakega ogleda, komentarja in lajka. Hvala vsem mojim bralcem!
Lp pilovka99