TW for this part: preklinjanje, kajenje (kaj morm liki nebodo glih najbolj zgledni ljudje)

~~~

Morda je bilo razmišljanje, ki jo je vodilo do skoraj blaznega stanja. Razmišljala je o vsem, sedela je na klopi nekaj ulic od domače hiše, navadno vrtela nekdaj srebrn, a zdaj skoraj popolnoma razbarvan prstan, ki ga je nosila na desnici, in razmišljala. Ni bilo tako zelo dolgo nazaj, ko se je z vso grozo ki pride z nepopravljivim uničenjem, zavedla resničnosti posledic. Doma so se vselej pretvarjali, bil je kratek pogovor, o tem, kako to ali ono ni sprejemljivo, potem pa je, karkoli je že bilo, grozno ali ne, huda napaka ali ne, utonilo v pozabo. Ali pa so se morda le pretvarjali da se ničesar več ne spomnijo, da se nikoli nič ni zgodilo. Je bil to način kako so se spoprijemali s stvarmi? Navsezadnje je le bilo lažje pomesti vse pod preprogo. Morda sta jo starša poizkušala tako zavarovati? Pod preprogo se je kmalu nabralo preveč prahu, in razneslo ga je po popolni predmestni hiši popolne predmestne družine ki si nikdar ni ničesar priznala. Je bila ta iluzija neprestanega blagostanja in ljubezni, kar je v Silvini glavi vzbudilo dvom? Je bila tudi ljubezen, ki sta jo starša gojila do nje, zgolj prizor v vrsti brezkončnih prizorov in poizkusov bežanja resnici? Nikoli ni nehala razmišljati o tem, saj ne, da je starša ne bi imela rada, le nikoli ni zares ničemur verjela. Misli so se ji razlivale kot vosek, in se tako kot ta, v kaotičnem stanju tudi strdile. Želela jih je pomesti pod preprogo, pa ni znala, bilo jih je preveč. Čim se je sveča njenih misli začela razlivati ni bilo poti nazaj, bil je začaran krog skorajšnje blaznosti. Prav te misli iz strjenega voska si je želela izrezati iz glave, jih z nohti spraskati s površine zavesti, jih zadušiti v cigaretnem dimu. Bil je nikotin, ki je njeni podivjanim glavi prinesel nekaj minut tišine, bila je žareča češnja cigarete, na katero se je osredotočila, njen žar v polmraku, ki je prekinil začarani krog.

Poletni večer ni bil izjema. Misli so se ji začele razlivati, ko se je v zadušljivi vročini, ki te poleti pritiska ob tla, vračala domov. Ravno je končala z delom v kavarni, v kateri so ji čez poletje ponudili delo in je prav tako kot njena domača hiša stala na obrobju mesta. S počasnimi koraki je tako po razpokanem pločniku stopala proti domu, rahlo valoviti, dolgi temni lasje so ji šli na živce, fru-fru se ji je lepil na obraz mehkih potez, na katerem so se ji ob nasmehu zarisale komaj vidne jamice, vidno prevelika srajca s kratkimi rokavi, ji je dajala utesnjen občutek prav tako skoraj razpadajoči čevlji ki jih je tako rada nosila. Bile so popolnoma črne znošene all-starke. Vezalk ni nikoli zavezala, zavozlane jih je imela potlačene v čevelj. Lastne misli so jo že potegnile vase, melanholično vzdušje, ki se ob takih večerih drži predmestij, ni prav nič pripomoglo. Bi bilo bolje če sploh nebi razmišljala? Če bi bila slepa in gluha, morda še nema? Bi bilo to dovolj, bi ustavilo zmešnjavo? Sedla je na svojo klop, leseno, z železnimi ročaji, od katerih se je že krušila barva, in na kateri je običajno sedela ob večerih in je bila ravno dovolj oddaljena od doma, da je kdo od domačih nebi videl. Kot da je bilo pomembno, vedela je, da bi bil razen kratke pridige, dogodek le še en kos prahu pod preprogo. S prstom je nalahno popraskala po ročaju. Všeč ji je bil zvok praskanja po železu. Spuščal se je mrak in v zatohlem ozračju je visel prav tako zatohel vonj po ožgani travi in ohlajajočem se razbeljenem asfaltu. Segla je v žep in izvlekla malo pomendrano škatlico cigaret. Z lahno gesto je vzela eno, si jo dala v usta in spet segla v žep svojih prav tako prevelikih džins hlač, ki so visele na njenem vitkem telesu. Obračala ga je, segla še v drugega, panično je vstala, tipala po žepih, kot da bo to, da stoji pomagalo. Vžigalnika ni bilo nikjer. »Fak.« si je zamrmrala bolj sama pri sebi. Sončni zahod je bil že zdavnaj mimo in mesto je prekrivala, na Silvino srečo – ali nesrečo, tema. Res da zrak ni bil več tako zadušljiv, a ob taki uri zunaj ni bilo več nikogar, vsaj ne v njeni soseski. Že je hotela vstati, se odpraviti proti domu, ustaviti vosek pred razlivanjem drugače, saj ne da je bilo kajenje edini način, ki ga je uporabljala za spoprijemanje s svojo podivjano glavo. Naenkrat je ob sebi zaslišala zvok, korake, komaj slišno štorkljanje čevljev. Nekdo je prisedel, klop je zaškripala in v večerni tišini je lahko slišala šelestenje blaga, ko je oseba ob njej prekrižala noge. Bil je moški, po tem, kar je lahko razbrala iz teme, star nekaj čez dvajset, oblečen kot iz prejšnjega stoletja. Obraz mu je zakrival klobuk, čevlje je imel skrbno zloščene. Začuda je v vročini, kakršna je bila nosil dolg plašč, pod njim površno zapeto srajco. Barv njegovih oblek Silvia v temi ni mogla jasno razbrati, lahko pa je opazila ostre obrazne poteze misterioznega moškega ob sebi. "Predvidevam da potrebuješ vžigalnik?" je z žametnim glasom, ki je Silvii po telesu poslal mravljince, dejal moški. Brez, da bi počakal na njen odgovor, je segel v žep suknjiča, in ji podal vžigalnik. Bil je železen, ne plastičen, cenen kot ga je imela sama, preden ga je tako malomarno izgubila. Bil je vžigalnik, kot ga najdeš v starinarnici, in se, ko je pržgan od njega širi komaj čuten vonj po bencinu. Po vsej zunanjosti je imel vgravirane rože, zdel se ji je eden izmed lepših vžigalnikov kar jih je kdaj videla. Moškemu ob sebi ni odgovorila, samo ponudila mu je cigareto, in se mu, ko je zmajal z glavo, nasmehnila, z upanjem, da bo to zadostovalo kot zahvala. Uglajen kakor je bil, jo je navdajal z lahnim strahom, bil je pravo nasprotje njenih mehkih potez in kaotične oprave. Že njegova prisotnost, je prekinila njen drugače neustavljiv krog misli. Že je mislila dati cigareto nazaj v škatlo, mu vrniti vžigalnik, namen njenega kajenja je navsezadnje le bil ustaviti razlivajoč se vosek. Vendar, ne bi bilo to nevljudno? Tako se ji je zdelo, in v temi, v kakršno se je tako hitro prevesil polmrak, je v njej strah pred moškim z žametnim glasom še narasel. Zdelo se ji je, da opazuje vsak njen gib, s pogledom prečesuje njeno zunanjost, pa ne samo zunanjost, prisegla bi lahko, da je čutila, kako se s pogledom sprehaja po njeni podzavesti. Z oklevanjem je odprla pokrov vžigalnika, in ga vkresnila.

Nežna oranžno-rumena svetloba plamena je razsvetljevala okolico. Moški ob njej je izginil. Namesto znanih ulic posutih s hišami pisanih fasad se je pred njo raztezala skrbno tlakovana ulica. Zatohel poletni mrak je zamenjala hladna megla, ki se je v temi ovijala okoli visokih večstanovanjskih mestnih hiš, z okrušenimi viktorijanskimi pročelji, ki so stale tesno skupaj. Mesto bi se brez luči, ki so nežno gorele v nekaterih oknih, zdelo zapuščeno. Nežno utripajoče cestne svetilke so skozi meglo pošiljale snope svetlobe. Čutila je kako se zrak vije okoli njenega telesa, ji vlaži lase. Vžigalnik je hitro spravila v žep. Nikjer ni bilo videti žive duše.

~~~

Dragi moji, s kr malo ponosa, i present to you, the first part of my story. And oh god nism pisala ze usj dve leti and i forgot the fun itt is tkoda ill keep going no matter al bo zgodba brana al ne, ceprou i'll appreciate the readers, pa komentarje tut. constructive criticism? YES. pohvale? YES. speculations/predictions about characters and plots? YES. general opinion about the story? YES. tvoje mnenje o likih? YES. Tkoda ja kakršni kol komentarji me bodo zlo razveselil. Upam pa, da mi bo ratal zgodbo koncat, ker stevilo starih nedokoncanih zgodb k jih mam u wordu je rahlo sramotno. No kakorkol, upam da vam je zgodba usec, pa lil spoiler za use k ste prsl do sm, ne nebo nobenih ghost-town/zombi stvari, ker po zadnmu stavku bi se tut men zdel tko haha. (ali pac, mam talent da spreminjam plote v zadnjih trenutkih)
ps. expect some more plot twistss and moree charachters (obvv)
pps. expect some drawings of the main charachters u hvalilnici, enkrat v prihodnosti k se mi jih bo dal narisat
ppps. prosm oprostite ksnim cudno oblikovanim stavkom, pa pravopisnim napakam, kt sm rekla, ze doug nism pisala cesa drugga kt poezije. lah bi se rekl da sm mal iz forme haha

alsoo a big thank you to SWS_lover k mi je pomagala ko sm rabla nasvet glede likou pa me poslusala ko sm ji razlagala o zgodbi (did thati bit to much so so sorry<33)


~ love always, vasa Lynn