Študentka detektivka, 26. del
0
ADRIAN
"Je kdo spraševal po meni?" nenadoma zaslišim Charlottin glas za menoj, ko hodim mimo njene celice. "Geoffrey, Leen?"
Zasukam se na poti in se zazrem za morebitno morilko. Še kar nosi ista oblačila kot včeraj, ko je imela obisk, in isti proseči izraz na obrazu. Za res kratek trenutek se mi zasmili in začnem se tožiti, kaj sem za vraga storil tej nedolžni ženski. A kot bi mignil se vrnem v prejšnje stanje, kljub temu pa ji vljudno odgovorim: "Kiara in Kathleen sta."
Njene oči se zasvetijo ob omembi njenih *i*zaveznic*i* in naval adrenalina jo požene proti rešetkam. "Kaj ju je zanimalo?" vpraša s popolnoma drugačnim glasom. "Kaj sta morda hoteli?"
"Neuspešno sta prosili, da vas izpustim, gospodična Parker," hladno odgovorim in se že skoraj obrnem.
"Seveda," me prekine njen močen glas, "z največjo lahkoto si predstavljam, kako ste ju zavrnili." Želim ji nekaj reči nazaj, nekaj, kar bi utišalo njen predrzni ton, vendar mi ponovno stopi v jezik. "Boste že videli, da ste se motili. Pa še kako!" se skrivnostno krohota, medtem ko sam raje nadaljujem pot naprej.
*
V mojo pisarno stopi ženska, ki naj bi — kot so mi rekli — imela kup pomembnih informacij zame. Čim želi zapreti vrata, si jo pozorno ogledam. Ozke črne kavbojke in oprijeta rožnata obleka razkrivata njene odvečne kilograme, ki se neenakomerno razporejajo po telesu. Njeni lasje so redki in med nekoč žarečimi svetlimi prameni so se pretihotapili sivi odtenki. Ko zapre vrata in se obrne proti mene, opazim še izredno debele prste na rokah in v primerjavi z njo dokaj majhno torbico s črnimi lisami.
"Dober dan, inšpektor," me pozdravi z neverjetno nizkim glasom.
Primem jo za njene debele prste in ji stresem roko. "Lepo vas je spoznati, gospa ...?"
"Annabella Taylor. Vodja živalskega vrta sem, "me dopolni in sede, še preden sedem sam. Pa sem mislil, da je to moja pisarna ... "Povedati vam moram, da Charlotte Parker ni bila na ujeta na kameri v levji kletki, ko se je zgodil umor, gospod," pove debeluška, "torej ne more biti morilka."
V tistem trenutku postanem zmeden. Kako lahko direktorica živalskega vrta ve več o umoru kot policija?! In kje je dobila ta podatek, preden sem ga jaz? "Začnite od začetka, prosim, ker se mi niti pod razno ne sanja, od kod ste dobili ta podatek."
"Nisem rekla, da sem ga dobila od koga," je začudena Taylorjeva. "Sama sem si ga izborila."
Še bolj se namrščim. "Sami ste ga dobili? Kako?"
Gospa prikima z glavo, da bi me ustavila. Nato spregovori: "K meni sta prišli dve mladi ženski — ena je bila sestra vaše osumljenke, druga pa njena tesna sošolka."
"Kiara in Kathleen," na glas razmišljam.
"Da, tako jima je bilo ime, če me spomin ne vara," odvrne gospa Taylor in nadaljuje svojo pripoved: "No, ti dve sta se mi popolnoma ganljivo izpovedali, kako hudo jima je za vašo zapornico. Nato sta mi seveda še zaupali, da resnično dvomita o njeni krivdi in me prosili ..."
"... naj najdete dokaz za njeno nedolžnost," jo dopolnim in starkina ustnica se povesi. "Tudi sam sem dobil iste zahteve, veste," razložim, "ampak se nanje nisem odzval."
"No, jaz pa sem se," rahlo vzvišeno pove gospa in si za ušesa zatakne svoje tanke svetle lase. "Tako pa sem tudi dobila dokaz, da se motite."
"Ga imate s seboj, da mi ga pokažete?" izzivalno nadaljujem in povzdignem obrvi.
Debuluška pritrdilno prikima, naenkrat sede s svojega stola in ne da bi vprašala prižge sosednji računalnik. Predrznica kmalu zatem iz žepa svojih ozkih kavbojk vzame USB ključek in ga vtakne v računalniško odprtino. "Pridite sem, inšpektor," mi naroči in ustrežem ji.
Kar se prikaže na zaslonu, zgleda zares nemogoče, če je to dovolj močna beseda. Prikazuje Charlotte, kako umirjeno hodi mimo majhnega mostu, ki prečka počasen potok. Pogledam čas — štiri popoldne, takrat, ko se je pripetil umor. Ni je bilo v bližini levje kletke.
"Prav imate," izrečem, še kar šokiran nad tem, kar vidim. "Charlotte Parker ni morilka. Nedolžna je."
To pa res zdaj spremeni vse. Popolnoma vse.
"Je kdo spraševal po meni?" nenadoma zaslišim Charlottin glas za menoj, ko hodim mimo njene celice. "Geoffrey, Leen?"
Zasukam se na poti in se zazrem za morebitno morilko. Še kar nosi ista oblačila kot včeraj, ko je imela obisk, in isti proseči izraz na obrazu. Za res kratek trenutek se mi zasmili in začnem se tožiti, kaj sem za vraga storil tej nedolžni ženski. A kot bi mignil se vrnem v prejšnje stanje, kljub temu pa ji vljudno odgovorim: "Kiara in Kathleen sta."
Njene oči se zasvetijo ob omembi njenih *i*zaveznic*i* in naval adrenalina jo požene proti rešetkam. "Kaj ju je zanimalo?" vpraša s popolnoma drugačnim glasom. "Kaj sta morda hoteli?"
"Neuspešno sta prosili, da vas izpustim, gospodična Parker," hladno odgovorim in se že skoraj obrnem.
"Seveda," me prekine njen močen glas, "z največjo lahkoto si predstavljam, kako ste ju zavrnili." Želim ji nekaj reči nazaj, nekaj, kar bi utišalo njen predrzni ton, vendar mi ponovno stopi v jezik. "Boste že videli, da ste se motili. Pa še kako!" se skrivnostno krohota, medtem ko sam raje nadaljujem pot naprej.
*
V mojo pisarno stopi ženska, ki naj bi — kot so mi rekli — imela kup pomembnih informacij zame. Čim želi zapreti vrata, si jo pozorno ogledam. Ozke črne kavbojke in oprijeta rožnata obleka razkrivata njene odvečne kilograme, ki se neenakomerno razporejajo po telesu. Njeni lasje so redki in med nekoč žarečimi svetlimi prameni so se pretihotapili sivi odtenki. Ko zapre vrata in se obrne proti mene, opazim še izredno debele prste na rokah in v primerjavi z njo dokaj majhno torbico s črnimi lisami.
"Dober dan, inšpektor," me pozdravi z neverjetno nizkim glasom.
Primem jo za njene debele prste in ji stresem roko. "Lepo vas je spoznati, gospa ...?"
"Annabella Taylor. Vodja živalskega vrta sem, "me dopolni in sede, še preden sedem sam. Pa sem mislil, da je to moja pisarna ... "Povedati vam moram, da Charlotte Parker ni bila na ujeta na kameri v levji kletki, ko se je zgodil umor, gospod," pove debeluška, "torej ne more biti morilka."
V tistem trenutku postanem zmeden. Kako lahko direktorica živalskega vrta ve več o umoru kot policija?! In kje je dobila ta podatek, preden sem ga jaz? "Začnite od začetka, prosim, ker se mi niti pod razno ne sanja, od kod ste dobili ta podatek."
"Nisem rekla, da sem ga dobila od koga," je začudena Taylorjeva. "Sama sem si ga izborila."
Še bolj se namrščim. "Sami ste ga dobili? Kako?"
Gospa prikima z glavo, da bi me ustavila. Nato spregovori: "K meni sta prišli dve mladi ženski — ena je bila sestra vaše osumljenke, druga pa njena tesna sošolka."
"Kiara in Kathleen," na glas razmišljam.
"Da, tako jima je bilo ime, če me spomin ne vara," odvrne gospa Taylor in nadaljuje svojo pripoved: "No, ti dve sta se mi popolnoma ganljivo izpovedali, kako hudo jima je za vašo zapornico. Nato sta mi seveda še zaupali, da resnično dvomita o njeni krivdi in me prosili ..."
"... naj najdete dokaz za njeno nedolžnost," jo dopolnim in starkina ustnica se povesi. "Tudi sam sem dobil iste zahteve, veste," razložim, "ampak se nanje nisem odzval."
"No, jaz pa sem se," rahlo vzvišeno pove gospa in si za ušesa zatakne svoje tanke svetle lase. "Tako pa sem tudi dobila dokaz, da se motite."
"Ga imate s seboj, da mi ga pokažete?" izzivalno nadaljujem in povzdignem obrvi.
Debuluška pritrdilno prikima, naenkrat sede s svojega stola in ne da bi vprašala prižge sosednji računalnik. Predrznica kmalu zatem iz žepa svojih ozkih kavbojk vzame USB ključek in ga vtakne v računalniško odprtino. "Pridite sem, inšpektor," mi naroči in ustrežem ji.
Kar se prikaže na zaslonu, zgleda zares nemogoče, če je to dovolj močna beseda. Prikazuje Charlotte, kako umirjeno hodi mimo majhnega mostu, ki prečka počasen potok. Pogledam čas — štiri popoldne, takrat, ko se je pripetil umor. Ni je bilo v bližini levje kletke.
"Prav imate," izrečem, še kar šokiran nad tem, kar vidim. "Charlotte Parker ni morilka. Nedolžna je."
To pa res zdaj spremeni vse. Popolnoma vse.
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Zamenjala me je
Ojla,
js se grozn počutm. Moja zlo dobra frendica (A) se je začela ful velik družt z najino sošolko (B). Pač prej sva se midve z A velik družle pa to sam zdej pa se skos onidve družta, mene ma pa bl za zravn. Ne morm se z njima pogovarjat, ker mata svoje fore in svoje teme o kerih se pogovarjata js pa nevem za kaj se gre. Pa ful velikrat se dobita po šoli mene pa nikol ne povabta zravn. Dobivata se dokaj blizu mene, pač je neki hoje ampak moj dom je prbl. na pol poti iz šole do tam in onidve to vesta (sam js grem loh peš do doma, do tja pa je treba z busom). Večkrat sm probala namignt, da sm js tm blizu ko sta/smo se pogovarjale o tem pa me nikol ne povabta zravn. A živi na drugem koncu mesta, B pa je iz druzga kraja, torej sm js najbližje izmed ns. Zdej sta začele še s skupnim projektom h keremu me (itak) tud nista povable in tko se bosta zdej še bl zbližale. Ko je enkrat ena druga frendica mela zabavo, sta se skupi prpeljale in sta skupi šle nazaj (starši od B so peljal še A do doma), men nista to niti omenle. Res sta si zmeri bližje, A pa je bla moja edina frendica, s kero sm se loh bl deep pogovarjala, z drugimi se ne morm (sm probala, pa ne gre). Res nevem, kaj naredit.
js se grozn počutm. Moja zlo dobra frendica (A) se je začela ful velik družt z najino sošolko (B). Pač prej sva se midve z A velik družle pa to sam zdej pa se skos onidve družta, mene ma pa bl za zravn. Ne morm se z njima pogovarjat, ker mata svoje fore in svoje teme o kerih se pogovarjata js pa nevem za kaj se gre. Pa ful velikrat se dobita po šoli mene pa nikol ne povabta zravn. Dobivata se dokaj blizu mene, pač je neki hoje ampak moj dom je prbl. na pol poti iz šole do tam in onidve to vesta (sam js grem loh peš do doma, do tja pa je treba z busom). Večkrat sm probala namignt, da sm js tm blizu ko sta/smo se pogovarjale o tem pa me nikol ne povabta zravn. A živi na drugem koncu mesta, B pa je iz druzga kraja, torej sm js najbližje izmed ns. Zdej sta začele še s skupnim projektom h keremu me (itak) tud nista povable in tko se bosta zdej še bl zbližale. Ko je enkrat ena druga frendica mela zabavo, sta se skupi prpeljale in sta skupi šle nazaj (starši od B so peljal še A do doma), men nista to niti omenle. Res sta si zmeri bližje, A pa je bla moja edina frendica, s kero sm se loh bl deep pogovarjala, z drugimi se ne morm (sm probala, pa ne gre). Res nevem, kaj naredit.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof