*b*LOST IN THOUGHTS:*b* 5. POGLAVJE - *i*Vsaka stvar v sebi skriva sporočilo*i*

Vdihnila sem svež zrak, ter ga počasi izdihnila. Zagledala sem se v ogledalo, ki je bilo razbito na tisoče koscev, oblitih s krvjo. Moj obraz je sporočal neizrazito žalost, ki se je izlivala s potočki solza, ki so se lile iz mojih sinje modrih oči. Nisem se trudila zadrževati solz in svojega strahu pred prihodnostjo. Okno v moji sobi je bilo na stežaj odprto in slišala sem ptičje petje, ki se je odmevalo vse do konca mesta. Na nebu so bile zvezde in luna, ki so sporočale oddih in zvestobo. Veliko stvari lahko sporoči veliko pomenov, in to le z malimi detajli. Veter je sunil med mojimi lasmi in ti so začeli plapolati v ritmu z njim. Gledala sem zunanjost skozi okno in videla mnogo dreves, ki so plesali kot elegantni plesalci ter se hkrati poslavljali od starih listov. Naenkrat me je sunila misel, da bi sebi iz prihodnosti napisala globoko sporočilo, ki bi bilo napisano na krajše, vendar pa z veliko podatki. Telefon sem vrgla na konec postelje ter se odgrnila z rdečo odejo. Pogledala sem predse in si predstavljala postavo. Mračni črni lasje, ki so skupaj z vetrom vihrali v vse smeri in višja postava, ki je imela na delih bele dele v različnih oblikah. Zloben nasmeh, ki je konice suhih ust dvignil vse do nosu, sinje modre oči, ki so kazale maševanje in preprosta oblačila, prekrita s posušeno krvjo in zadanimi zabodi z nožem. Spreletel me je srh po celem telesu in rana, ki sem jo imela na desni roki, je privabila presunljivo bolečino za trenutek.

Pomaknila sem se po modri preprogi z belimi vzorci in bosa odvihrala po rjavih, hrastovih tleh, vse do svoje omare pod mizo, in odprla enega izmed predalov. Pod revijami, knjigami ter starimi, prašnimi zvezki sem našla dnevnik Skok v preteklost, in odpihnila prah na platnici, ki se je nežno, praznično zableščala v soju mesečine. Prelistala sem dnevnik vse do strani, kjer sem zadnjič uporabila svoj kemični svinčnik. Vse, kar sem lahko videla, so bili odtisi črnila, in vedela sem, da je bilo to namenjeno varnosti in zasebnosti, namreč nikoli ne veš, kdo lahko bere te pogovore. V roke sem vzela kemični svinčnik z napisom SW Soul, ki je bil skrit pod omaro, se ulegla na posteljo ter začela s pisanjem. »Živjo… sem Caroline, če se me še spomniš. Zadnje dni se mi dogajajo same čudne stvari. Verjamem, da za njimi stojiš ti, Caroline. Morda mi ne misliš nič hudega, vendar… preteklost je huda stvar, in stvari, ki jih narediš, ne moreš popraviti… vsaj ne tako lahko. Kaj se je zgodilo v preteklosti?! POVEJ MI!« Odložila sem kemični svinčnik in se zagledala v sporočilo ter se neizrazito nasmehnila. Po nekaj trenutkih sem končno zagledala odtise črnila in besede, ki jih naj bi jaz, v prihodnosti, pisala. Spackano črnilo se je na delih razmazalo na besede ter jih prekrile. »Hm. Precej hitro pišeš, mala jaz, kaj? Haha. Ja. Preteklost je huda stvar, vsaj ena izmed redkih stvari, glede katerih se strinjava, kajne? Zagotovo si še vedno obsedena z romantiko in še vedno s svojimi prijatelji kupuješ stara, preprosta oblačila, in inspiracijo dobivaš od ljudi izpred stotih let. Vendar pa to ni pomembno, ne? Hočeš odgovore? Naredi, kar rečem in usluga se ti bo povrnila.« Ponovno sem začutila močne utripe srca, ki so se z vsako sekundo povečali. Ponovno sem pred sabo dobila odgovor, ki ga nisem pričakovala. Namesto resnice in zvestobe sem dobila krute laži in mračne ukaze. Moje misli so bile zaprte in tihe, nisem vedela, ali naj napišem odgovor, ali naredim, kar hoče, da izvem odgovore. Jezno sem vrgla dnevnik na drugo stran sobe ter zakričala. Pred mojimi očmi so se prikazale sivkaste bleščice ter velika, črno – bela luknja, ki je izgledala precej neurejeno in umazano. Nekaj me je močno prijelo za dlani ter me potisnilo vanjo. Čutila sem zbadajočo bolečino v moji glavi, v trebuhu, v srcu pa sem čutila strah ter nevarnost. Čez trenutke sem začutila močen udarec v glavo, kar pa je zadalo močen glavobol ter padec v nezavest.

Ni dolgo minilo, dokler se nisem zbudila iz svoje nezavesti, na svojem čelu pa sem čutila ostudno bolečino in predvidevala sem, da imam modrico zaradi udarca. Znašla sem se v sobi, ki je bila zelo razkošno urejena, ležala sem na postelji, pokrita z vranje črno odejo, na licih pa sem čutila znoj, ki se mi je izlival iz čela v strahu. Počasi sem vstala ter pred sabo opazila veliko ogledalo, ki se je svetlikalo od čistoče, za seboj pa sem opazila veliko okno, katera stekla so bila polna bleščic ter risb. Pomaknila sem se do ogledala, in se zagledala vase. Moj obraz je bil drugačen, kakor tudi moje telo. Imela sem urejeno frizuro, visok čop, oblečena pa sem bila v razkošno, belo krilo, ki je segalo vse do konca nog, obute pa sem imela bele petke z rožami, ki so se ujemali tej skrivnostni barvi. »Kdo sem?« Vsa urejenost ter oblačila mi niso bila podobna, saj sem imela raje preprosta oblačila. Luči so bile odprte, kakor tudi vrata. Okno se je čez trenutek na stežaj odprlo in veter je zapihal v notranjost. Sončni vzhod me je spominjal na toploto ter mojo mamo, za katero še takrat nisem vedela, kje je, ter kaj se z njo dogaja. Vse odkar sem doživela tisti klic, me je v srcu stiskala panika ter stres. Zaslišala sem korake, ki so se odmevali po hodniku pred sobo, v kateri sem se znašla. Čim hitreje sem se potrudila spraviti nazaj do postelje ter se pretvarjati, da spim.

V sobo je vstopil čeden moški, ki je štel vsaj štiriindvajset let, in me očarljivo pogledoval. »Dobro jutro, Sarah!« je spregovoril in se privlačno nasmehnil. Konice njegovih ust so se dvignile do njegovega nosu, zobje pa so se mu močno svetlikali. Odprla sem svoje sinje modre oči v strahu, vendar pa je le te oblivala tudi radovednost. Njegove oči so bile v barvah jutranje kave, lase pa je imel vranje črne. Oblečen je bil v prefinjena, razkošna oblačila, namreč nosil je kravato, ki se je prelivala iz bele v črno barvo, imel je čedno obleko ter čevlje, njegov nasmeh pa je bil zelo očarljiv. Čutila sem, kako me je nekaj zbadalo v trebuhu. Vedno bolj, ko sem ga gledala, bolj sem zardevala od njegovega privlačnega pogleda. Vendar pa še kar nisem vedela, kaj se dogaja in kje sem bila. Preden sem se zagledala v njegove rjave oči, sem se še enkrat razgledala po sobi. Za mano je bilo okno na stežaj odprto, ob njem pa je bil roj sinje modrih bleščic. Vonj po sveže pečenem kruhu se je razlival po celem mestu, ptičje petje pa se je raznašalo vse do razkošne sobe, v kateri sem se znašla. V svojem srcu sem čutila, da je jesen, namreč videla sem jesensko listje, ki je plapolalo z vetrom nasproti moje sobe. Svoj pogled sem usmerila v oči moškega, ki je stal pred mano. Vedela sem, da to nisem jaz. Moje misli so mi sunile pred očmi ter mi dale vedeti, da sem morda v telesu Sarah Williams. Morda je za tem Caroline White iz prihodnosti, ter mi olajšuje delo za prvi izziv, ki mi ga je podala. »Živijo? Oprosti, slabo sem spala…« sem spregovorila, ter prekinila neznosno tišino. »… kdo si?« sem še dodala preden sem ponovno padla v nezavest, pred tem pa sem zagledala temne oblake, ki so leteli nad mano, ter iz sebe spuščali mračne pline, ki so dišali po zraku iz tovarn.

»SARAH! Prosim, zbudi se!« neznosno glasno vpitje se je prelivalo iz mojega levega ušesa, vse do desnega, ter zraven vzbujalo manjši glavobol. Moje misli so bile privezane na desnici moje glave, ter izpuhtevale z vsako minuto, ki je minila. Slišala sem svoj srčni utrip, ki je v moji notranjosti zbujal stres, paniko in strah. »Čutim, da diha, slišim njene srčne utripe! SARAH, ZBUDI SE!« je zavpil znan glas. Nežno sem odprla oči in se zagledala v sončno svetlobo, ki je svetila nad mano, ter začutila, kako me je ta naelektrila po celem telesu, ter me zbadala v oči. Čutila sem toploto, ter varnost, vendar pa se nisem zavedala, kaj se dogaja. Presunljiva bolečina se je prelivala po celem mojem telesu, na svojem čelu sem začutila močen udarec, vendar pa nisem videla, da me je kdo udaril. Tudi na svoji desni roki sem začutila bolečino, ki sem jo doživela takrat, ko se mi je rana pojavila prvič, ko me je postava potisnila ob ogledalo in so koščki razbitega stekla zadali krvavo rano. »Kaj se dogaja? Kje sem? Kdo si ti?« sem zavpila v strahu in nevednosti, kaj se bo zgodilo.
_____________________________________
~ Hej! Peti del zgodbe Lost in thoughts je že tukaj, in vsaj zame je to presenetljivo, ker nikoli nisem objavljala novih delov tako hitro, ampak sem si zadala, da bom nove dele objavljala v roku 7 - 10 dni. Potrudila se bom, da bo tako tudi veljalo za naprej. V tem delu sem končno začela peljati zgodbo v romantične poti (ja, obožujem pisati romantične stvari :D). Vendar pa ne vem, koliko romantike se bo znašlo tukaj... kakorkoli, upam, da ni kakršnekoli pravopisne napake. Če ima kdorkoli kakšno kritiko ali pa nasvet za izboljšavo mojega pisanja / moje zgodbe, bom zelo vesela tvojega komentarja, ali pa mnenja. :) Hvala tudi vsem, ki boste lajkali ali pa del samo prebrali. In tudi hvala vsem, ki vse do tega dela že spremljate, komentirate in lajkate. Veliko mi pomeni. <3 ~ :kissing_smiling_eyes::yellow_heart:
Lepo se imejte in se beremo v naslednjem delu,
vaša Shine <3

PS: Ta del posvečam *b*Sophie Donni*b*. *i*Sophie, hvala ti, da si pod mojimi deli pustila lepe komentarje in, da si tako prijazna oseba in vsakemu polepšaš dan.*i*