*b*LOST IN THOUGHTS:*b* 4. Poglavje: *i*Komu lahko sploh zaupaš v svetu, prepolnem nevarnosti?*i*

Nisem čutila svojega telesa, čutila pa sem veter, ki je plapolal nad mano in mi vihral skozi lase. Počutila sem se nemočno in še kar sem ležala nad drobci ogledala, še kar sem videla kri, vendar pa se je zdaj razlikovala od prej. *i*Super*i*, sem si v svojih radovednih, mikavnih mislih rekla, ko sem začutila močno bolečino na svoji desni roki. Presunljiva bolečina na moji roki se je prelivala po celem telesu, vse od glave do peta, v glavi pa se mi je pojavila podoba starejše ženske, preprosto oblečene, njena pričeska pa je bila… izgledala je kakor, da ni bila vajena glavnika, saj so njeni kodri plapolali vsepovsod, njeni spuščeni, oranžni lasje pa so bili zelo neurejeni. Njen obraz je sporočal žalost in ni se trudila zadrževati solz, ki so se v potočkih lile iz njenih modro – zelenih oči. Okrog nje sem zagledala visoke plamene in ogenj, nelagodni občutek toplote me je spreletel ob misli na plamene ognja, iz katerega so letele majhne iskrice v mojih mislih pred nekaj urami, ko sem zagledala podobo moškega, v katerega se je še pred nekaj časa spreminjala tista postava. Srh me je spreletel po celem telesu, ostudna bolečina v desni roki pa ni pojenjala, z vsakim premikom, ki sem ga naredila, sem začutila sunek strele, ki me je udarila v roko.*i*Danes je pa zares sijajen dan*i*, sem si zašepetala v mislih. Potrudila sem se, da bi premaknila roko. Glavo sem stežka obrnila proti svoji desni roki in se neprivlačno zagledala v rano, ki sem jo imela na roki. Bila je oblita z zdaj že posušeno krvjo. Odmislila sem vso grozo, ki se je dogajala v trenutku in se osredotočila na premik svoje noge in konec koncev, telesa. Bolečina me je nepopustljivo zbadala v telo, a sem se trudila odmisliti tudi bolečino. Z nekaj trenutki mi je uspelo premakniti nogo ter vstati. Sčasoma je bolečina pojenjala, vendar glavobol, ki se je ves ta čas skrival v moji glavi, je tisti trenutek ponovno udaril.

Z zadnjimi močmi sem se pomaknila do svoje postelje in v roke vzela telefon. S prstnim odtisom sem v manj kot sekundi uspela priti v notranjost telefona in se zagledala v vsa sporočila, ki sem jih dobila, vendar pa sem jih s težko mislijo ignorirala. Odprla sem aplikacijo *i*Kontakti*i* in zdrsela vse do kontakta svoje mame. S prstom sem se pomaknila do ikone za klic, in že se je na drugi strani telefona oglasila ženska, ki je imela zelo visok glas. »Ja?« se je oglasila neznana ženska. »Pozdravljeni, res potrebujem svojo mamo na telefon, Natalie White, zato jo kličem na njeno številko, kdo ste?« sem zahlipala v strahu. Čutila sem bitje mojega srca, ki se je z vsako sekundo povišal. »Khm.« je spregovorila ženska, »če ste res hčerka Natalie White, sem potem jaz njena sodelavka. Trenutno je ni tukaj, saj je ravnokar v pisarni našega šefa. Zakaj kličeš? Lahko ji posredujem.« je uspela spregovoriti ženska po nekaj trenutkih tišine, vendar pa je nekaj v meni govorilo, naj ji ne povem. Ne smeš ji povedati, se je oglasil temačen glas v mojih mislih, v mojem trebuhu pa sem začutila nelagoden občutek. Želela sem povedati, kaj se mi je ravnokar zgodilo, se nekomu zaupati, da bo nekdo glede tega ukrepal, vendar pa nisem vedela, kaj narediti. »Dolga zgodba. Res ne vem, če bi vam povedala.« sem potihoma izrekla, vendar pa ženska tega ni vzela kot dobro stvar. »Daj no, ljubica, veš da mi lahko zaupaš. Če je kaj hudega, je tvoja mama le nekaj korakov stran, le, da je na pomembnem srečanju. Danes zagotovo ne bo prišla domov, ali pa le do telefona.« Moje misli so bile polne, moj glavobol pa je močno utripal. Nisem vedela, kaj naj storim. »V redu…« vdihnila sem zrak, ter ga počasi izdihnila, »…pred nekaj urami sem se znašla v hudi situaciji. Na mojem ogledalu so se pojavili skrivnostni odtisi dlani, za mano se je pojavila neznana postava, oblita s krvjo, ki je izrekla le dve usodni besedi, plačala boš, ter me potisnila v ogledalo, kar pa je zadalo hudo poškodbo na moji glavi. Nekaj se dogaja v moji hiši, prosim, pomagajte!« sem izrekla, na mojem licu pa so se pojavili potočki solza. Breme na mojem hrbtu je izpuhtelo.

»Kaj?« je spregovorila ženska po nekaj minutah tišine in mojega joka. »Ljubica, ne moraš se zafrkavati glede takih stvari. Ne vem kdo si, ampak hčerka Natalie zagotovo nisi. Ah, ta mladina. Misli, da jim lahko vsakdo nasede.« Odgovor, ki sem ga dobila, nisem ravno pričakovala, kar pa je zadalo veliko bolečino na moje srce in glavobol se mi je povečal. Čutila sem utripe srca in ponovno sem zahlipala. »PROSIM, RESNICO GOVORIM!« Sem zdaj že precej glasneje izrekla, a ženska na drugi strani telefona je že prekinila klic.

Komu lahko sploh zaupaš v svetu, prepolnem nevarnosti?
~~~
Ojla, dragi moji Pilovci! :blush:
Kakor sem obljubila, sem napisala naslednji del moje zgodbe Lost in thoughts. Minilo so le štirje dnevi od zadnjega dela, kar je precej malo. Poleg tega pa sem že na četrtem delu, kar je za nekatere zelo malo, a meni se zdi zelo veliko. Hvala vsem, ki berete mojo zgodbo! :two_hearts:
Nad tem delom sem kar ponosna, ker se mi zdi, da je izmed vseh štirih, do zdaj napisanih, ta najboljši. Sicer sem razmišljala o romantičnem delu, in da bi bil ta prvi del, ki bi bil napisan v objemu romantike, vendar pa smo tukaj... iz oči v oči z delom, oblitim s srhom, vendar pa z manj krvi kakor v prejšnjem delu. :wink:
Če imate kakršnokoli mnenje ali pa kritiko ste dobrodošli v komentarjih, vsakega komentarja sem neizmerno vesela! Hvala tudi tistim, ki tisti srček vedno obarvate na rdečo/roza in vsem tistim, ki zgodbo preberete in spremljate! Res vas imam več kot rada! :sparkling_heart: Upam, da ni veliko slovničnih napak, ker sem šla petkrat skozi pa popravila odvečne napake.
Upam tudi, da so vam karakterji v zgodbi všeč (do zdaj je glavna v zgodbi le duhovita, sarkastična Caroline, ki nekatere izmed odločitev sprejme precej slabo, vendar pa še vseeno upam, da vam bo moja Caroline všeč! :heart:)
Prav tako pa imam eno *i*novost*i* glede zgodbe. Vsak del bom *b*posvetila*b* eni osebi. (Prijatelju, vzorniku na Pilu, komentatorju, zvestemu bralcu...)
Tako danes ta del posvečam eni in edini *b*12letnici!*b* :sun_with_face: Draga moja 12letnica, *i*hvala*i*, ker bereš mojo zgodbo, vedno komentiraš z dolgim komentarjem, ki mi mimogrede, vedno polepša dan, *i*hvala*i*, ker tudi sama pišeš neverjetno dobro zgodbo (in kdorkoli je še ni prebral, naj gre takoj zdaj!) in me z vsakim delom bolj presenečaš in mi z njim narišeš nasmešek na obraz. *i*Hvala*i*, ker si moja prijateljica, oseba, kateri lahko zaupaš in te vedno razveseli, hvala, da se družiš z mano in hvala, ker si *i*ti*i*. Res si super oseba in sem ti neizmerno hvaležna za najine pogovore in, da sem te spoznala.
~~~
Lepo se imejte, :kiss:
*i*vaša Shine*i*