*b*LOST IN THOUGHTS – 9. poglavje:*b*

Svoje prste sem stisnila skupaj ter zamižala z upanjem, da so se moje podobe prijateljev, sebe ter življenja mojih sanj ponovno prikazale, in bom lahko ponovno uživala v trenutku sanjarjenja, pa tudi, če sem vedela, da se bo moje življenje z vsako sekundo obrnilo ter se spremenilo v plamene visokega ognja, ki je jezno gorel v vse smeri. Pozabila sem, da v moji sobi trenutno še kar stoji Chris, ter me žalostno pogleduje. Začutila sem njegov ljubeč pogled, vendar pa si ga nisem upala pogledati, saj sem se še kar počutila sramotno zaradi razmazanih ličil na mojih licih.

»Gospodična Carol, odmislite vašo družino… in trenutno življenje, namesto tega raje razmišljajte o svojem sanjskem življenju,« je izrekel, rahlo sem privzdignila glavo ter obrvi, ter se mu nežno nasmejala, saj je bil ob meni in se trudil po svojih najboljših močeh, da bi me osrečil. »… in, obstaja možnost, da ti ga uresničim.« Je še izrekel, ter zajel sapo in izdihnil vroč zrak. S pogledom me je ošinil ter se nasmehnil. Težko sem dojela, kaj je ravnokar rekel. Da mi lahko pomaga doživeti moje življenje, ki sem si ga vedno želela, in me reši mojega očeta? Bila sem trdno prepričana, da je to nemogoče. Žarki sonca so me nežno pobožali in požgečkali.

»Chris, saj veš, da tukaj ni možnosti, kajne? Princesa sem, sploh ne morem pobegniti proč, povsod so stražarji in, no… zunaj sem bila le dvakrat v svojem življenju, pa še to, ko sem bila stara le pet let…« izdahnila sem poved, vendar pa sem si močno želela, da bi lahko rekla, da si želim pobegniti proč brez skrbi, kaj si bodo mislili ljudje v kraljestvu ter okoli nas. Zavdzihnila sem, ter pogledala Chrisa, ki še kar ni sporočal nobenega počutja na obrazu.

»Ja, tukaj je možnost, gospodična Carol, samo… mi zaupate?« Je izdihnil, ter se ponovno zagledal v moje sinje modre oči. Malce se je približal ter se usedel zraven mene na posteljo. Čutila sem, kako je moje srce pospešilo z bitjem in, kako se je rdečila pojavila na mojem obrazu. »Ja, zaupam ti.« Sem izgovorila z resnico v mislih. Rekel mi je, naj zamižim, in ubogala sem ga. Svoje mrzle dlani je položil na moje, ki so bile oblite s toploto, ter nekaj prišepnil proti mojemu ušesu, vendar mi jezik ni bil znan. Počutila sem se svobodno, prosto, kakor se nisem že dolgo časa. Srce mi je začelo biti hitreje, ko sem nežno dihala svež zrak, ki je plaval skozi odpro okno sobe. Kar naenkrat sem čutila, kako mi zrak plapola skozi moje lase ter jih kuštra. Čutila sem mrzloto, vendar ne tako, da bi me ostudna bolečina skelela po celem telesu in bi se najraje oblekla v vse možne puloverje. Bilo je bolj, kakor ljubezniv izdih zraka. Čutila sem, da sem sedela na nečem, kar se je počasi premikalo. Prav tako pa sem slišala odbivanje po tleh.

»Odpri oči.« Nežno sem jih odprla ter se razgledala po okolici. Vse, kar sem lahko iz sebe izstrelila, so bili navdušeni, in šokirani pogledi ter nekaj besed, kakor ''Uau'' in tako naprej. Nisem mogla verjeti svojim očem. Sedela sem na belem konju, na katerem se po navadi pripeljejo princi in rešijo svojo ujeto princeso. Take pravljice mi je povedala mama, ko sem jih štela 4. Še živo se spomnim trenutka, ko me je nežno objemala in me polegla na jogi ob njeni postelji. Sedela je na njej, ter me ljubeznivo pogledovala. Takrat sem se počutila ljubljeno, zaželeno. Srce se mi je stopilo, ko sem pomišljevala na ta trenutek, in čutila sem solze sreče premešane z žalostjo, ki so se spustile po mojih licih. Pripovedovala mi je zgodbo o princesi, ki ji je bilo ime Sarah, kakor meni. Imela je dolge, lepe lase, in belo obleko, ki je imela nekaj motivov rdečih vrtnic, ki so spominjale na večno ljubezen, vendar pa hkrati vzklikale bolečino, ki jo ljubezen zadane, s trnji ter odpadlimi listi. Bila je le navadna punca, vendar pa se je rodila kakor princesa, ki so jo vsi poznali kakor nekdo, ki je imel perfektno družino, dovolj denarja, vse, kar si je želela, na dosegu svoje roke. Najlepše dekle, ki je lahko obstajalo v kraju, kjer je živela. Nekdo, ki je vsak dan živel najlepše in brez napak. Bila je prijazna, in niti majhne žuželke ni pustila ubiti. Njene oči so bile polne veselja, prijaznosti, dobrodušnosti in ljubezni. Vendar pa se ji je nekega dne življenje obrnilo, ko jo je presenetila novica, da ji bodo starši izbrali zaročenca, in bodočega moža, kar jo je zabodlo v srce, saj si ni želela poročiti z nekom, ki ga ne pozna. Pobegnila je z ljubeznijo svojega življenja, s sorodno dušo, daleč proč, kjer je nihče ni prepoznal kakor princeso, ki je vsakega možakarja ujela v mrežo brez tega namena. Poznali so jo kot prijazno dušo, ki ne bi nikomur naredila žalega. Ustvarila si je lepo družino in njena preteklost se je razlomila, in pozabila. Bila je zaprašena, kakor platnice starih knjig. In, kakor vsaka pravljica s srečnim koncem, živela je srečno do konca svojih dni. Zdaj vem, zakaj mi jo je mama pripovedovala. Vedela je, da bom nekoč ta princesa jaz. Da sem ta princesa jaz. Vedela je, kaj se bo zgodilo. Dobila sem občutek, da si je mama to želela, da pobegnem, da se ne poročim z neznancem in, da si naredim družino in življenje, ki sem si ga vedno želela. Pobrisala sem si solze, ki so se lile po mojih licih, ter se močno držala Chrisa, ki je jahal konja, na katerem sva jahala.

»Kako si to storil?« Mi ji šinilo v glavo, saj nisva morala v petih sekundah kar naenkrat pobegniti. Nekaj časa me ni niti pogledal, nato pa svojo glavo malce zamaknil v mojo smer.

»Nisem le… navadni podložnik tvojega očeta, več sem…« je izrekel, ter se ponovno posvetil jahanju konja. Je bil čarovnik? Ali pa imel nekakšno magijo? So pravljice resnične?
»Povej mi!« Sem zahtevala, saj me je zanimanje žrlo v notranjosti.

»Sem… demon. Nekdo, ki je v svojem preteklem življenju naredil veliko napako, vendar pa je bil poslan v življenje demona, in opravljanje del, kakor demon. Tak sem že 1034 let,« zavzdihnil je, ter pogled usmeril v sinje modro nebo, ki je bilo brez oblačka. Sonce je sijalo ter me naelektrilo po celem telesu. Star je 1034 let?!

»Čakaj, čakaj, čakaj… 1034 let?! Ali nisi rekel, da jih imaš 23?!« Sem zavpila v njegovo uho, ter izdihnila zrak. In, kako je lahko demon? Ali niso te stvari neresnične in se le pojavijo v pravljicah? Ali zgodbah? Ali legendah. Ampak, sem se nisva morala kar pričarati. In njegova duša je preveč svetla in ljubezniva, kako je lahko demon? Ali niso to stvari, ki so nesramne, in vzemajo življenja ljudem?

»Ja, morda zgledam tako mlad, vendar pa je moja duša starejša od 1000 let… Veš,« je nadaljeval, ter ponovno zasukal glavo, da me je lahko malce pogledal. »Rešila si me. Morda se tega ne zavedaš, vendar pa si prelomila moje zaledenelo srce. Začelo je goreti, kakor plameni ognja. Zato bom tudi jaz povrnil uslugo tebi, rešil te bom tvoje družine.« Ponovno je pogledal naprej in nadaljeval jahanje. Rešila sem ga? Njegovo srce je bilo zaledenelo, jaz pa sem povzročila plamene ognja, ki so stopili led? Preveč vprašanj sem imela v svojih mislih, zato sem si vzela trenutek, da sem premlela vse, kar je rekel. Ni se mi zdelo logično, kako je lahko tako sijoč, prelep in prijazen moški, demon. Kaj sploh dela?

~~~

Hojla! Sveže pečen nov del Lost in thoughts tukaj! :laughing: Ne vem, če kdo tole še bere, ampak hvala vsem, ki lajkate, in komentirate, ali pa samo preberete! Veliko mi pomeni. :kissing_closed_eyes: Posebna zahvala gre 13letnici, hvala ker bereš in vedno komentiraš, sonček si. :sun_with_face: Zdaj ne bom niti obljubljala, da bo nov del prišel morda ta mesec ven, ker vem, da ne bom držala obljube, sploh zaradi vseh ocenjevanj v šoli. Najverjetneje mi ne bi uspelo. V temle današnjem delu se ni zgodilo veliko, vendar pa je en preobrat, da izveste, kdo je Chris, potem boste pa ugotovili, kaj se bo iz tega razpletlo... :wink:
Aja, pa spomnila sem se, da sem vsak del nekomu posvetila. Oprosti, ker v prejšnjem delu nisem nikomur! Bom pa v temu. :kissing:
Tale del posvečam Pilovki 1, čeprav verjetno tega ne bo videla, ker mislim, da je ni več tukaj (hvala Bogu, da imam Discord :pray:). Si super najboljša internetna prijateljica, obe z Blank sta. <3 Še se spomnim na koncu leta 2022, ko sva v bistvu postali najboljši prijateljici, in se mi zdi zelo smešno, da vedno, ko se izve kakšna nova teorija za Reputation Tv, greva na Discord in si začneva pisati. XD Sploh, da sva se spoznali in sva prijateljici, mi veliko pomeni, nikoli si nisem predstavljala da bova. Zelo si mi polepšala moj ''journey'' tukaj, in sem ti zato zelo hvaležna. Hvala za vse klepete, sporočilca, in še mnogo drugih stvari. Pisala si super zgodbe. Si prijazna, fajn... hvala, ker obstajaš. :kissing_smiling_eyes: In če slučajno kaj prideš tudi sem nazaj, upam, da to vidiš. ;) Rada te imam :heartbeat:
~~~
I hope u like it!
Shine :sun_with_face: