*b*LOST IN THOUGHTS - 8. poglavje: Življenje, skrito pred očmi*b*

~ SARAH ~

Minilo je pet minut, ki so se vlekle zelo dolgo, moj pogled pa je med tem ošinil vsak predel jedilnice. Čutila sem bolečino v svojem srcu, in telesu, ter se močno trudila zadrževati solze, ki so si močno želele samo zliti po mojih licih v potočkih. Občutek življenja, ki sem ga živela, je ostuden, grozen, žalosten, in, veliko ljudi misli, da smo perfektna družina, saj imam dovolj denarja in praktično si lahko kupim katerokoli stvar na svetu, nikoli pa ne smem doživeti svoje življenje, kakor normalna oseba moje starosti. Verjamem, da se ti ljudje v točno tem trenutku vrtijo v krogih in razmišljajo, kako lepo je življenje, o poroki pa ne bodo razmišljali še mnogo let. Popustila sem s sanjarjenjem ter se zagledala v svojega očeta, ki je izgledal besen name. Njegovi sivi lasje so se nežno premikali zaradi odprtega okna, njegove konice ustnic pa se niso premaknile. Njegov izraz na obrazu je bil resen in sporočal je jezo.

»Ne vem, kdo misliš da si, da to delaš z MOJIM ŽIVLJENJEM?! Stara sem samo 17 let, 17 LET OČE!« Sem izbruhnila besede, ki so se mi zataknile v grlu, ko je izdavil, da mi je izbral moža za poroko. »Sploh ne poznam osebe, ki si jo izbral, zdaj pa pričakuješ, da ga bom vzljubila za celo svoje življenje, se zbujala zraven njega in ga s toplimi objemi pozdravljala, in se konec koncev, sploh poročila z njim?! Oče, on je le navaden neznanec do mene!« Čutila sem, da se moja jeza vedno bolj veča, očetova pa prav tako. »SARAH, JAZ SEM TVOJ OČE! Jaz sem te preživljal celo tvoje življenje, CELO! Brez mene ne bi bila na takem vrhuncu, kakor si zdaj! Poglej vsa ta denar, vsa oblačila in življenje, ki sem ti ga podal! Drugi otroci tvoje starosti tega ne morejo doživeti!« Je izbruhnil. »Oče, kaj pa če NOČEM takega življenja?! Kaj pa če hočem biti zunaj ves dan, imeti prijatelje, hoditi v šolo in se učiti?! In, kaj če, nočem vsega tega denarja in bogatega življenja, oblitega s publiko?« Čutila sem solze, ki so se mi po licih lile v potočkih. Stala sem zraven mize, z rokami na rdečem prtu, ki je spominjal na vrtnice, ki so odpadale. Moj pogled se je usmeril v vse pričjoče, ter v podložnike, ki so me začudeno gledali, eden izmed njih pa je polil vino, ki je bilo nalito v kozarcu. »KAKO SI DRZNEŠ TAKO GOVORITI S SVOJIM OČETOM?! Sarah, to je tvoje življenje, vsakdo si ga želi! Nehaj blebetati in govoriti take laži in traparije! Da te ne slišim več tako govoriti, smo kraljeva družina! Smo največji izmed največjih, in POROČILA SE BOŠ Z OSEBO, KI SEM TI JO IZBRAL! Zdaj pa pojdi v svojo sobo, dokler ne bom izrekel še kaj, kar te bi prizadelo! In ti, Williams, si odpuščen! Kako si sploh drzneš politi in razbiti steklenico vina!« Je zakričal moj oče, in nadaljeval s kričanjem na Williamsa, podložnika, ki je pred minuto razbil steklenico vina. Po celem gradu se je odmevalo kričanje njega, sama pa sem stekla proč od mize ter glasno zaloputnila z vrati jedilnice. Tekla sem po mnogih stopnicah kraljestva ter jokala, nisem se trudila zadrževati svoje žalosti.

Na koncu sem le pritekla v svojo sobo ter se zagledala po celem prostoru. Pomela sem si oči, ter pobrisala solze, ki so tekle po mojih licih. Poprijela sem po knjigi, ki je ležala na tleh. Imela je platnice, polne prahu, ki sem ga z enim pihom odpihnila proč. Sonce, ki je sijalo skozi okno, je nežno naelektrilo moje telo, in vedno bolj sem pogledovala ter prelistovala knjigo. Bila je polna praznih strani, le na kakšni se je pojavila kaplja črnila ali pa besede: ''Živijo'', ''Sem …''… Sklepala sem, da je dnevnik, vendar pa ga nisem nikoli prej videla. Sploh pa nisem vedela, od koga je. Vedno bolj, kot sem prelistovala, manj odgovorov sem našla. Vrgla sem jo na mizo ob moji postelji, na kateri so bili mnogi predmeti, ogrlice, zapestnice, slike mojega otroštva… čez trenutke pa sem zaslišala korake na hodniku pred mojo sobo, ki so se vedno bolj bližali, vendar pa sem čutila, da so se trudili prekriti zvok prihoda. Moje misli so me pripeljale do tega, da je pred vrati moj oče, ki mi bo ravnokar rekel, da je princ prišel na ogled našega kraljestva, in hitro sem si obrisala svoje objokane oči ter se zagledala v postavo, ki je nežno, potihoma odprla hrastova vrata sobe.

»Živijo, gospodična Carol,« je spregovoril znan, globok glas. Že sem začutila metuljčke v trebuhu in se globoko nasmehnila, kakor, da sem ravnokar poletela med oblake ter pozabila na vse svoje skrbi. Bil je eden in edini, Chris Williams, podložnik mojega očeta, oseba z jesensko rjavimi očmi, s suho postavo, vranje črnimi lasmi, lepo počesanimi in ob pogledu nanj si skoraj padel v nezavest. Nikoli si ne bi mislil videti tako čudovito in svečano opravljenega podložnika, ki bi ti ukradel srce. »razlog zakaj sem prišel, je morda malo čuden, am… ampak želim vas rešiti vaših težav z vašim očetom…« Je spregovoril, ter tiho vstopil v sobo in zaprl vrata. Pogledoval je po vsem prostoru, na koncu pa svoje jesensko rjave oči usmeril v moje, in v svojem telesu sem čutila čudne, žgečkljive občutke. Čutila sem, kako se je rdečica pojavila na mojih licih, še kar pa sem se trudila razumeti, kaj mi je želel povedati. »Če… če seveda želite?« Je rekel ter se ponovno zastrmel vame, v njemu pa sem videla hkrati strah, kakor, da bi se proti njemu bližala strela, vendar pa jo s težkimi upori zaustavlja, ter ljubezen in veselje, ki ti z metuljčki žgečklja v trebuhu.

»Rešiti moje težave z očetom? Kako?« Sem spregovorila med tem, ko sem svoj pogled usmerila v ogledalo moje sobe, ter se pogledovala. Moje oči so bile še kar objokane, in videle so se sledi ličil, ki so se zaradi potočkov solza razmazale. »Predstavljajte si navadno 17 – letnico, ki prav v tem trenutku teče naokrog, jezdi konje, se zabava s prijatelji, ima ljubečo družino, hodi v šolo in se uči in uživa svoje življenje na polno, in vsak dan tako, kakor, da bi bil zadnji dan na svetu… zdaj pa si predstavljajte, da ste to vi.« Že sem v svojih mislih ustvarila podobo sebe v preprostih, belih oblekah ter s spuščenimi lasi, ki so v ritmu vetra nežno plapolali. Obute sem imela bele čevlje, v rokah pa držala šop rožnatih rož, ter tekla v spremstvu dveh prijateljic, ki sta izgledali kakor, da jima je bila lepota podana od sonca, namreč žareli sta kakor sonce žari vsak dan. Obe sta imeli beli obleki ter črne, malce skuštrane lase. Tekle smo po travniku in nabirale najlepše cvetlica, vmes pa si ogledovale vse možno, že drug trenutek pa so moje misli premaknile dogodek nekaj trenutkov bolj potem, ko sem sedela za mizo v manjši hišici, ter uživala pri jedi z materjo ter očetom, kakor še nisem nikoli v življenju. Čutila sem, kako so se konice mojih ustnic dvignile v velik nasmešek, vendar pa je ta kmalu poniknil, ko sem se spomnila, kaj ovira moje preprosto življenje. »Ja, predstavljam si sebe, in življenje, ki sem si ga vedno želela, nihče me ne bi obravnaval kot princeso, pač pa kot navadno najstnico, ki odkriva svet. Ampak, zakaj bi to razmišljala, ko pa me ovirajo oče ter družina, v katero sem bila rojena… » Sem žalostno izdahnila ter skomignila z rameni.

~~~

:point_right:Ojla, Pilovci, sveže pečen nov del Lost in thoughts tukaj! Me preseneča, da sem sploh napisala nov del, ker, kdaj sem sploh objavila zadnjega? Avgust? Ja, verjetno. Nisem imela veliko navdiha in časa, zdaj pa nimam veliko ocenjevanj, zato bom izkoristila čas tudi za tole zgodbo, da bo mogoče doživela konec ali pa vsaj še kakšen del. :shrug:‍ Kakorkoli, upam, da vam je všeč. Danes je še kar POV od Sarah, ker bo razjasnilo vse plot twiste in karkoli bo v nadaljevanju... (POV od Sarah v preteklosti, če kdo ni razumel, haha) Hvala vsem, ki boste komentirali in lajkali, predvsem pa hvala, ker ste sploh prebrali, sončki ste! :kissing_closed_eyes:

Hvala vsem, in pričakujte še kakšen del zdaj v nekaj tednih ali pa morda prej. :wink:
Vaša Shine :kiss::point_left: