"Zoey? Si to ti?"
Mama me čaka za zaprtimi kuhinjskimi vrati.
"Ja..."
Kako naj mami povem, da nisem samo jaz, ampak tudi policista?
"Kaj pa je?"
Očitno je razbrala negotovost v mojem glasu, saj že v naslednjem trenutku stoji pred odprtimi vrati v kuhinjo.
Zagleda se v policista za mano in očitno kar ne mora verjeti, da ju vidi.
"O bog pomagaj! Zoey! Kaj pomeni to?"
V zadregi se ji samo nasmehnem.
Zazre se v policista s tistim pogledom, ki zahteva odgovore.
Nato se zamisli.
"Joj, se opravičujem. Pridite za mano."
Nasmehne se in se odpravi nazaj v kuhinjo v pričakovanju, da ji bomo sledili.
Hitro si sezujem čevlje in zakorakam za njo.
Naša kuhinja se združi še z dnevnim prostorom in jedilnico. Ves prostor je pobarvan na medlo rumeno, ki se pri tleh zlije z oranžno, tla pa krasi debela temno modra preproga. Kot, da še ni dovolj barv, so okvirji oken zeleni.
Pri kuhinjskem delu so še vrata za na teraso.

Mama iz omare povleče vrečo piškotov in jih nasuje v navadno belo skledo, ki jo postavi na kavno mizo v dnevni sobi.
"Zoey, daj, prinesi kavo. Na štedilniku je."
Ubogam jo.
Policista se usedeta na kavč na pobudo mame.
"Bom že jaz na stolu. Vidva sta gosta. No, upam..."
Kavo v vrču nalijem v tri skodelice in jih prinesem. Sama si uzamem kokakolo. Mama mi nameni pogled, to je pa vse kar bo naredila v prisotnosti policije.
Ker ni v sobi nobenega stola se usedem na tla. Ne bom sedela zraven Cooperja in Zimmermana.

IIIIIlllll||||||||||llllll

"Zoey..."
"Oprosti. Pa saj res nisem mislila nič slabega," potarnam mami, ki me drži v objemu.
"Vem, da želiš pomagati, ampak tako ne bo šlo."
Pogleda me in se mi nasmehne.
"A res ne morem nič?" Jo vprašam še zadnjič z tistim malo upanja, ki mi ga je ostalo.
Pogled v njenih očeh mi pove, da ne.
Iz dnevne sobe se prek televizije zasliši uvodnik za poročila. Ura je sedem.
"Dober večer, z vami sem Jessica Clar-" mama odhiti in izklopi televizor.
"Res nočem poročil danes," se oglasi mama.
Pridružim se ji na oguljenem kavču.
Nekaj časa samo strmiva v črn ekran.
"A imamo še sladoleda?" Vpraša mama.
Jaz jo debelo pogledam. Običajno se izogiba sladoleda.
"Mislim, da," nazadnje le odvrnem in stopim do zmrzovalnika.
Pograbim eno čokoladno lučko zase in eno vanilijevo za mami.
"Si sigurno v redu?"
"Ja, sem."
Sladoled jeva v tišini. Vsakič ko pogledam mami, se mi zdi, da je nekako na trnjih. Kot, da čaka, da se bo nekaj zgodilo.
Televizor vklopi nazaj. Sedaj se predvaja izjava nekega politika in mami spet izklopi tv.
Obrne se k meni in z očmi preleti moj obraz. Zavzdihne. Pogleda na uro, ki visi na steni. Pol osmih.
Oči pride domov ob osmih.
"Imaš kaj naloge?"
Odkimam.
"Bi kaj jedla?"
Očitno jo je obisk policije vznemiril, kajti nikoli ne vrta toliko vame z vprašanji.
Prikimam.
"A bi lahko krokete?"
Pokima in se odpravi v kuhinjo.

Nenadoma se spomnim.
"Mami, morem še k Heather. Pozabila sem ji nesti stvari."
"Oh Zoey. A ne mora počakat do jutri?Malce pozno je že," odvrne. Komaj kaj slišim prek cvrčanja olja v ponvi.
"Saj bom hitro, no."
"Lahko greš, samo če pokličeš gospo Whittle in prideš domov do petnajst čez osem."
Pomislim, nato pa odhitim do telefona, ki je na predalu poleg televizorja.
Zavrtim številčnico in čakam da se nekdo oglasi.
"Alice Whitter pri telefonu, prosim?" oglasi se Heatherina mami. Meni se zdi v redu ženska.
"Večer, Zoey tukaj. Res se opravičujem, da nisem prišla z zvezki, pa me zanima, če lahko pridem sedaj," rečem.
"O, zdravo Zoey. Heather se že cel dan zanima, kje si. Drugače pa le pridi. Kdaj pa boš prišla?"
"Super, verjetno pridem čez 5 minut."
"Dobro. No, kar pridi. Se vidimo."
Odzdravim in položim slušalko nazaj na vilice.
"Mami, rekla je da lahko pridem," zakličem in se odpravim do hodnika, da se obujem in poiščem torbo.
"Petnajst čez osem, Zoey," odgovori skozi olje.
Pograbim čelado in se zapodim skozi vrata.
Iz garaže vzamem kolo in se odpeljem.

IIIIIlllll||||||||||llllll

Heather Whittle je moja najljubša oseba na svetu poleg mojih staršev.
Prvič sva spregovorili prejšne šolsko leto in sva preprosto kliknili. Ujeli sva se in sedaj sva neločljivi.
Dva tedena nazaj si je zlomila piščal na levi nogi. En teden jo ostala v bolnišnici na pregledih, ta teden pa je v domači oskrbi. Zdravniki ji premikanje odsvetujejo do konca tedna, dokler se ne nauči uporabljati bergel.
Zato ji vsak dan po šoli prinesem zvezke in ji popestrim popoldne. Razen danes, ker sem se potikala po krvi.

Stene njene sobe so oguljene bele barve. Polepila jih je z najrazličnejšimi posterji in nalepkami. Nekaj časa je poiskušala namestiti rožasto tapiserijo, pa je nad tem obupala, tako da je sedaj samo en kot rožast.
Na okenski polici ji sedi kaktus.

"O bog, samo, da si prišla. Meni se meša od dolgčasa," zatarna in se uleže nazaj.
Zvezke odložim na pisalno mizo.
"Ja, saj ne bom morala biti dolgo tu, samo še 10 minut," rečem in se vsedem na posteljo.
"Oh, beda. A se je danes zgodilo kaj zannimivega?"
To me vedno vpraša. Samo, da je tokrat drugače. Veliko se je zgodilo.
Zavzdihnem.
Heather me pogleda in privzdvigne obrv.
"Madeline Stewarts so našli mrtvo," rečem.
Ko izrečem te besede v prsih občutim tesnobo.
Teža besed so kot bomba za Heather. Gleda me z širokimi očmi in mi kar ne mora verjeti.
"Kaj? Pa saj to ni res, kaj ne?"
"Včeraj zvečer je bila umorjena."
Z roko si pokrije usta.
"O bog..."
Prvič nocoj zares pogledam Heather. Pod očmi ma kolobarje temno vijolične barve, v očeh pa manjka njena običajna igrivost. Tako zaspano izgleda.
Las si tudi ni počesala že dolgo, saj jih ima zlepljene v eno kepo temnih kodrov.
Med zobmi žveči spodnjo ustnico.
"Oprosti," šepnem. Edino prav se mi zdi. Že tako ji ni najbolje biti v sobi ves dan in potem še novice o umoru.
"Ne. Bog pomagaj," naredi krajši premor.
"Zakaj Madeline?" Vpraša nazadnje.
"Saj to! Nimam ideje zakaj bi kdorkoli hotel ubiti Madeline," odgovorim.
"Uh, v redu. Nehajva se o tem pogovarjat," se odkašlja Heather in se mi nasmehne.
"Na mizi je čokolada, daj jo še meni," reče.
Pograbim po čokoladi in vsaki odškrtnem pošten kos.
"Koliko pa je ura?" Nenadoma vprašam. Mami me zagotovo išče.
"Am, petnajst čez osem je," reče Heather.
"Uf, no oprosti za vse, jutri ti bom razložila. Domov moram, oziroma bi že mogla biti."
Heather se zasmeji in se dvigne na komolce.
"Dobro, kar počasi. Jutri se oglasi kaj za kosilo!" Zakliče za mano, ko zdrvim iz sobe.
Morala bi že biti doma.

IIIIIlllll||||||||||llllll

Tukaj je drugi del!! ^V^
Hvala vsem, ki ste komentirali in všečkali prejšnji del♡♡♡♡
Tudi danes bi bila vesela komentarjev :D
V četrtek imam planiran tretji del ><
XX