"Saj veš zakaj si tukaj, ne?"
Pogledam ga v oči in zmajem z glavo.
"Ne."
Policista se ozrneta k ravnatelju. Tisti z razmršenimi lasmi me na hitro ošini. Mlad se mi zdi.
"Rekli ste, da ste ji povedali," reče višji policist in ravnatelja premeri s pogledom. Svetovalna delavka pogled usmeri proti tlom.
"No, predvideval sem, da že ve..."
Ravnatelj se odkašlja.
Zmedena sem.
Razkuštrani policist se obrne v mojo smer.
Sname si kapo in zavzdihne.
Malce bližje se je primaknil in vidim, da ima ovratnik malce pomečkan.
"Kako blizu sta si z Madeline?"
"Katero? Tri poznam. Zakaj?" Preleti me občutek nelagodja. Na njegovem vratu vidim majhno modrico.
"Madeline Stewarts."
Svetovalna delavka me gleda, kot, da je njeno življenje odvisno od tega.
"Oh, um, Mads je kul. Pač, pogovarjava se občasno."
Visoki policist se mi zdaj posveti. Vzame beležko in moder kuli.
"Kdaj si jo nazadnje videla?"
Visokega pogledam v oči. Sive so.
"Kaj pa vem, včeraj po koncu pouka."
Maldi policist ima modre oči. Vzdihne in mi nameni žalosten pogled. Lase ima postrižene v mullet. Resno je mlad.
"Madeline Stewarts so ubili včeraj zvečer."

Madeline Stewarts je bilo dekle, ki mi je na hodniku rekla, da ji je všeč moj pulover.
"..kaj..?"
Nikoli si nisva bili blizu. Občasno sva si namenili besedo ali dve. Kadar sva se srečali. Skoraj vsakič, živi nekaj hiš naprej v isti ulici.
V prsih me malce zaboli. Nisem je poznala dobro. Nikoli. Ampak se mi je kot oseba zdela zelo prijazna.
Odkašljam se.
"Postavila ti bova nekaj vprašanj. Prosim, da na njih odgovoriš iskreno," reče ta visoki.
Pokimam.
"Torej, kako vam je ime?"
"Sem mislila, da že vete. Glede na to da sem tu..."
Svetovalna delavka mi nameni pogled.
"Uf, ja... Zoey Carney."
"V redu. Kašen odnos si imela z žrtvijo?"
Oči se mi malce zameglijo. Definitivno jo bom pogrešala.
"Kaj pa vem. Nebi rekla, da sva bili prijateljici. Pač, enkrat mi je namenila kompliment na hodniku in potem sva se družili, če ni bilo druge opcije. Bila sva si alternativi, če so bili drugi prijatelji zasedeni."
Začutim solze na licih.

IIIIIlllll||||||||||llllll

"Daj no, saj ne moraš obtožiti vsekega, ki ga izprašava."
"Meni se zdi odlična oseba, ki bi storila to."
"Ah, ne. Saj vidiš, da je bila čisto iz sebe."
"Rekla je, da si nista bili blizu. Zakaj bi jo tako pretreslo? Verjetno je zaigrala vse skupaj."
Primem ga za zapestje.
"Utihni. Čisto preveč si obseden s tem."
Ustaviva se. Premeri me s pogledom.
"Čudno te je gledala."
Zasmejim se.
"Saj ima 14 let! Tako ali tako je pa očitno, da nima izkušenj s policijo."
Njegove sive oči se niti za sekundo ne obrnejo stran od mene. Izpustim zapestje. Mojo roko takoj zgrabi nazaj. Z drugo mi seže po ovratniku srajce in ga povleče navzdol.
"Kaj je?"
Na obraz se mu prikrade nasmešek.
"Malce nepreviden sem bil..."
Začutim, kako se mi obraz segreje.
"Utihni... Greva k Stewartsovim.."

IIIIIlllll||||||||||llllll

Še kar ne moram verjeti vsej situaciji.
Madeline Stewarts je mrtva.
Zavijem v ulico in torbo odvržem pred vrata. Kdo bo pa ukradel šolsko torbo?
Stečem naprej, dokler ne pridem do hiše smetanaste brave. Pred njo so trije avtomobili. Dva, en v rdeči in drugi v temno modri barvi sta avtomobila njenih staršev. Zraven je, seveda, tudi policijski.
Okoli avtov njenih staršev je trak.
Ozrem se naokoli in počasi stopam do vhodnih vrat.
Pri vratih se ozrem k avtomobilima. Na ploščicah pri modrem avtomobilu je ogromen temno rdeč madež na avtu pa odtis roke. Vse naokoli je po tleh ogromno krac narejenih z belo kredo.
V trebuhu me zvije.
Obrnem se nazaj k vratom. Zakaj sem sploh prišla?
No, ja, bi bilo že prav, če rečem sožalje, ampak me njena staša verjetno sploh ne poznata.
Ob vratih je okno, ki mi lepo razkrije dogajanje na hodniku. Nikogar ni.
Pogledam proti avtomobilom.
Kaj, če malce pogledam sceno umora? Navsezadnje se je ta umor zgodil kar tako. Poleg tega Madeline ni imela nikakršnih problemov v šoli. Ali pa izven. Ampak, kaj pa jaz vem.
Sklonim se pod trakom in se zagledam v sceno.
Na tleh pred modrim avtom je luža krvi na levi strani pa je s kredo narisana puščica, ki kaže proti avtu. Na avtu je odtis roke. Odtis ni jasen, manjkata polovica prstanca in mazinec, desna stran dlani pa se pozna bolj šibko. Jasno gre, da se je kdorkoli že, oprijel na vrata z desno roko. In da je nosil rokavice, ker ni razvidnih linij odtisa.
Svojo roko približam odtisu. Odtis je precej večji, torej gre za Madelininega napadalca.
Malce se sklonim. Sled krvi vodijo pod avto.
Še enkrat se ozrem naokoli.
Če me kdo vidi na kraju zločina sem direktna osumljenka. Verjetno.
Kar precej se je stemnilo. Tudi slahdilo se je.
Uležem se na tla in pogledam pod avto. Še več krvi. Spet me zvije v želodcu. Ni ravno prijetno ležati na tleh obdan s posušeno krvjo.
Zaslišim odklepanje vrat. Hitro moram ukrepati. Če se dvignem imam pre malo časa za pobeg in me ujamejo. Ozrem se pod avto. In k vratom v hišo.
Kakor hitro lahko se splazim pod avto.
Takoj se zaslišijo pozdravi in dva para korakov.
Srce mi skače v prsih. Roko si dam pred usta. Ozrem se naokoli kolikor se lahko. Tesno je. Vse okoli mene je kri. In ni še popolnoma suha. Na lužici krvi direktno pred mojim nosom (ki smrdi prav ogabno) se plazijo, kaj pa vem, črvi. Dvigne se mi in začutim bruhanje v ustih.
Pred sabo na eni izmed cevi zagledam košček blaga. Črn je. Čudno, da ga ni vzela policija. Rokav jope si potegnem čez dlan in zgrabim po blagu. Res si nebi želela puščati prstnih odtisev, zato ga zatlačim v žep jope. Poleg tega pa sem verjetno prekršila marsikatero pravilo. Prepovedan vstop na kraj zločina in še kraja. V eno veliko jamo sem skočila. In še sama sem jo izkopala!
Nenadoma me za gležnje nekaj prime in me z vso silo preden bi lahko reagirala začne vleči. Z glavo udarim ob asvalt. Pustim se toku in pustim, da me izvlečejo izpod avta. Tako ali tako sem generalno nasankla.

"Če ni to Zoey Carney."
Sploh se ne rabim obrniti, ker točno vem kdo je za mano.
"Okej, ja, ja."
Glavo spustim nazaj na asvalt. Posledično se udarim v čelo. Boli.
"Saj se zavedate vseh prekrškov, ki ste jih storili, gospodična Carney?"
"Ja, vem... Ampak sem hotela samo pomagati," se branim. Še vedno ležim na tleh. Obrnem se in se zazrem v policista iz šole. Visoki izgleda zelo razdraženo. Tisti mlajši drži kapo v roki in me gleda.
"Pomagala boš težko tako. Najbolje je, če policiji zaupaš vse kar veš," reče mladi. Zazrem se v našito ime na njegovi uniformi. F. Cooper.
"Ja, in očedi se, če misliš biti resna," pripomni visoki (njegova uniforma pravi J. Zimmerman) in se nasmehne sam sebi.
Cooper mu nameni pogled in me spravi na noge.
"V avtu imam prvo pomoč. Pridi, da se ti očisti rane."
Brez besed mu sledim k avtu za mano pa hodi Zimmerman.
Cooper odpre prtlažnjik in z roko nakaže naj se vsedem na rob. Malce pobrska naokoli in poleg mene položi prvo pomoč. Ven zbere gaze, obliže in razkužilo. Nadane si rokavice in na eno izmed gaz nalije razkužilo.
"Malce bo zapeklo," reče in prisloni gazo na odrgnino na mojem levem licu, ravno pod oko. Kar nemarno peče, ampak stisnem zobe. Na vse zadnje sem si sama kriva.
Naenkrat se spomnim koščka blaga v žepu.
"Pod avtom sem našla nekaj," rečem in si rokav spet dam čez roko. Pobrskam po žepu in jima pomolim črn kos blaga.
Zimmerman me zaprepadeno pogleda.
"Kaj je s tabo?! Ne moraš krasti dokazev s kraja umora!"
"No, meni je izgledalo, kot, da ste zgrešili tale košček," se branim.
"Zakaj imam občutek, da bova imela s tabo samo še več dela, če te izpustiva izpred oči?" Sam sebe (tako izgleda) vpraša Cooper in si nadane rokavico in po avtu pobrska za plastično vrečko. Iz rok mi vzame blago in ga shrani v vrečko.
Namrdnen se. Vsaj hvala bi bil več kot dovolj.
"Tvoje starše bova obvestila o vsej situaciji," reče Zimmerman.
"Kaj? Ne! Ne morate povedati staršem," čivknem in ga zaprepadeno pogledam.
Če moji starši dobijo obvestilo s policije, ali pa, da dobesno pridejo na vrata hiše... ojoj. Mrtva sem. In potem bodo preiskovali dva umora!
"Oh, pač. Bodi vesela, da je opozorilo vse kar se ti pripeti," reče in se nasmehne sam sebi.
Prav uživa, ko me tako nadira. Za nekaj malo milosti in pomoči pogledam Cooperja. Ta se ne zmeni zame.

IIIIIlllll||||||||||llllll

Hvala za branje!
To zgodbo želim pripeljati do konca bomo pa videli ;)
Odprta sem za vse komentarje, kritike in pohvale.
XX