Pisalnica
Naslednji dan je bil dan preden sem šla na tekmovanje o zgodovini. Kar napeto je bilo.
~
''Mami! Mami! Mami!'' sem klicala mami in zraven tekla po stopnicah s prijavnico v roki.
''Ja?'' je vprašala.
''Potrebujem tvoj podpis preden grem v šolo.'' sem zadihano povedala.
''Si vse že izpolnila razen podpisa?'' me je vprašala.
''Ja.'. odvrnem.
Ko mi je podpisala sem ji pritisnila poljubček na lice in odšla do avtobusne postaje. Ravno ko sem prišla je avtobus že odpeljal. Neee!!! Super! Zamudila sem avtobus pa še danes imam dodatni pouk za zgodovino!!! Nič, domov sem stekla po kolo in se odpeljala v sušu do šole.
Ura je bila že 7:36. 6 min zamujam. Šola je bila prazna. Stekla sem do omarice in samo vrgla v omarico čevlje in bundo in stekla do ucilnice 32.
Tam me je že čakala učiteljica Drvar.
''Kje si bila?'' me skrbno vpraša.
''Oprostite. Včeraj sem pozabila dati podpisati mami in sem danes zamudila avtobus.'' se opravičim.
''To je zadnjič okej?'' mi reče.
''Ja. Zadnjič.'' odgovorim in se vsedem za stol.
''Torej Maša zdaj si edina, ki tekmujes. Petra smo dobili zaradi enake prestavidtve in zdaj ne tekmuje.'' mi razloži.
Nasmehne se.
''Maša zdaj me dobro poslušaj. Saj je to zadnji dodatni pouk. Jutri imaš tekmovanje. Moraš se osredotočiti. Nikar ne hiti. Saj veš nagrada bo velika.'' mi pojasni.
Delala sem naloge in kmalu je zazvonilo. Poslovila sem se in odhitela do razreda. Na mestu me je že čakala Vita.
''Hej.'' jo pozdravim.
''Ojlaaa! Kako je bilo?'' me vpraša.
''Uh, nikoli bolje.'' odvrnem.
''In kje je Pia?'' jo vprašam.
''Veš, da nevem.'' odvrne.
Ozrem se po razredu. Nikjer je ni. V razred prikoraka učiteljica gospodinjstva.
''Pozdravljeni učenci!'' nas natančno pozdravi.
Vljudno jo pozdravimo nazaj (najslabša učiteljica je, ponavadi ti da 2 če narediš eno samo napakico pri ocenjevanju).
''Danes bomo ponavljali snov in jo utrjevali.'' pojasni.
Cela ura se je tako vlekla. V bistvu se je cel dan vlekel. Po pouku sva šli z Vito, do Piinega stanovanja. Potrkali sva po vratih. Nihče ni odprl. Še ene trikrat sva potrkali in izza vogala je prišel Piin dedek.
''Kua pa delate tuk?'' naju je utrujeno vprašal.
''Živjo. Mogoče veste kje je Pia? Danes je ni bilo v šol...''
''Ja, ja. U bolnci je. Učeri je padla po štengah in so prišli rešilci.'' še nisva končali povedi in je že odgovoril.
Spogledali sva se. Zahvalili sva se mu in stekle do avtobusa. Ta naju je peljal v Ljubljansko bolnišnico in šli sva do recepcije.
''Pozdravljeni. Mogoče veste kje je Pia Urnik?'' sva vljudno vprašali gospo.
''Hmm...soba 48 v tretjem nadstropju.'' nama je odgovorila.
''Hvala!''
Stekli sva do tretjega nadstropja in vstopili v sobo. Tam sva videli ubogo Pio.
''Pia!!'' sva vzkliknili.
''Šššš!'' naju je utišala Piina mami.
Videli sva veliko modrico na glavi.
''Kaj se je zgodilo?'' sem vprašala gospo Urnik.
''Včeraj ko je prišla domov je stekla po stopnicah in padla. To se ji je zgodilo.'' je pokazala na ramo.
Žalostno sem jo pogledala. Oči sem imela polne s solzami.
''Maša. Vse bo v redu. Zdravniki so povedali, da bo vse okej.'' me je potolažila.
''Vita? Maša? Mami?'' je prišel tih glasek iz
Piinih ust.
''Piaa!!'' sva z Vito vzkliknili in jo rahlo objeli.
''K-kaj se mi j-je zgodilo?'' je zasepetala.
Njena mami ji je vse razložila. Nenadoma mi začne vibrirati telefon. Mami je.
Šla sem iz sobe in se javila.
''MAŠA!!! Kje si??'' me je skrbno vprašala.
''Mami. V bolnišnici. Pia je imela nesrečo.''
Mami si je oddahnila.
''Oh! Je njena mami tam?''
''Je.''
''Vredu! Samo, da si na varnem!'' je rekla.
Odložila sem telefon. Prišla sem nazaj v sobo.
Minila je ura, ko sva šli domov. Doma sem bila vsa vznemirjena. Jutri je tekmovanje, Pia je poškodovana...
Nenadoma nekdo potrka na vrata in se ustrašim.
''Hej. Samo jaz sem.'' me pomiri mami.
''Je vse v redu?'' me vpraša in se vsede zraven mene.
''Ja. Samo...saj veš.'' pojasnim.
''Vem. Mašnica. Saj veš, da ti bo šlo. Moja babnica zmore to!'' se nasmehne.
Nasmehne se ji nazaj.
--
Hojj!
Evo, pa je novi del prišel!
No to ravno ni ponedeljek kajne?
Hvala, ker jo berete!!
P.S. Na žalost se bliža konec zgodbe. Kakšna dva dela še do konca. Vem, da bote žalostni. Drugače bom potem pisala novo zgodbo kjer bo enako Maša notri. Ampak bo drugačna zgodba...
:heart_decoration::heart_decoration::heart_decoration:
Lepo se imejte in imejte še naprej prekrasen podaljšan vikend!
Pom1:hamster::unicorn:
Aja pa novi del pride ali v sredo ali pa v ponedeljek. Verjetno kar v ponedeljek.
:wink:
~
''Mami! Mami! Mami!'' sem klicala mami in zraven tekla po stopnicah s prijavnico v roki.
''Ja?'' je vprašala.
''Potrebujem tvoj podpis preden grem v šolo.'' sem zadihano povedala.
''Si vse že izpolnila razen podpisa?'' me je vprašala.
''Ja.'. odvrnem.
Ko mi je podpisala sem ji pritisnila poljubček na lice in odšla do avtobusne postaje. Ravno ko sem prišla je avtobus že odpeljal. Neee!!! Super! Zamudila sem avtobus pa še danes imam dodatni pouk za zgodovino!!! Nič, domov sem stekla po kolo in se odpeljala v sušu do šole.
Ura je bila že 7:36. 6 min zamujam. Šola je bila prazna. Stekla sem do omarice in samo vrgla v omarico čevlje in bundo in stekla do ucilnice 32.
Tam me je že čakala učiteljica Drvar.
''Kje si bila?'' me skrbno vpraša.
''Oprostite. Včeraj sem pozabila dati podpisati mami in sem danes zamudila avtobus.'' se opravičim.
''To je zadnjič okej?'' mi reče.
''Ja. Zadnjič.'' odgovorim in se vsedem za stol.
''Torej Maša zdaj si edina, ki tekmujes. Petra smo dobili zaradi enake prestavidtve in zdaj ne tekmuje.'' mi razloži.
Nasmehne se.
''Maša zdaj me dobro poslušaj. Saj je to zadnji dodatni pouk. Jutri imaš tekmovanje. Moraš se osredotočiti. Nikar ne hiti. Saj veš nagrada bo velika.'' mi pojasni.
Delala sem naloge in kmalu je zazvonilo. Poslovila sem se in odhitela do razreda. Na mestu me je že čakala Vita.
''Hej.'' jo pozdravim.
''Ojlaaa! Kako je bilo?'' me vpraša.
''Uh, nikoli bolje.'' odvrnem.
''In kje je Pia?'' jo vprašam.
''Veš, da nevem.'' odvrne.
Ozrem se po razredu. Nikjer je ni. V razred prikoraka učiteljica gospodinjstva.
''Pozdravljeni učenci!'' nas natančno pozdravi.
Vljudno jo pozdravimo nazaj (najslabša učiteljica je, ponavadi ti da 2 če narediš eno samo napakico pri ocenjevanju).
''Danes bomo ponavljali snov in jo utrjevali.'' pojasni.
Cela ura se je tako vlekla. V bistvu se je cel dan vlekel. Po pouku sva šli z Vito, do Piinega stanovanja. Potrkali sva po vratih. Nihče ni odprl. Še ene trikrat sva potrkali in izza vogala je prišel Piin dedek.
''Kua pa delate tuk?'' naju je utrujeno vprašal.
''Živjo. Mogoče veste kje je Pia? Danes je ni bilo v šol...''
''Ja, ja. U bolnci je. Učeri je padla po štengah in so prišli rešilci.'' še nisva končali povedi in je že odgovoril.
Spogledali sva se. Zahvalili sva se mu in stekle do avtobusa. Ta naju je peljal v Ljubljansko bolnišnico in šli sva do recepcije.
''Pozdravljeni. Mogoče veste kje je Pia Urnik?'' sva vljudno vprašali gospo.
''Hmm...soba 48 v tretjem nadstropju.'' nama je odgovorila.
''Hvala!''
Stekli sva do tretjega nadstropja in vstopili v sobo. Tam sva videli ubogo Pio.
''Pia!!'' sva vzkliknili.
''Šššš!'' naju je utišala Piina mami.
Videli sva veliko modrico na glavi.
''Kaj se je zgodilo?'' sem vprašala gospo Urnik.
''Včeraj ko je prišla domov je stekla po stopnicah in padla. To se ji je zgodilo.'' je pokazala na ramo.
Žalostno sem jo pogledala. Oči sem imela polne s solzami.
''Maša. Vse bo v redu. Zdravniki so povedali, da bo vse okej.'' me je potolažila.
''Vita? Maša? Mami?'' je prišel tih glasek iz
Piinih ust.
''Piaa!!'' sva z Vito vzkliknili in jo rahlo objeli.
''K-kaj se mi j-je zgodilo?'' je zasepetala.
Njena mami ji je vse razložila. Nenadoma mi začne vibrirati telefon. Mami je.
Šla sem iz sobe in se javila.
''MAŠA!!! Kje si??'' me je skrbno vprašala.
''Mami. V bolnišnici. Pia je imela nesrečo.''
Mami si je oddahnila.
''Oh! Je njena mami tam?''
''Je.''
''Vredu! Samo, da si na varnem!'' je rekla.
Odložila sem telefon. Prišla sem nazaj v sobo.
Minila je ura, ko sva šli domov. Doma sem bila vsa vznemirjena. Jutri je tekmovanje, Pia je poškodovana...
Nenadoma nekdo potrka na vrata in se ustrašim.
''Hej. Samo jaz sem.'' me pomiri mami.
''Je vse v redu?'' me vpraša in se vsede zraven mene.
''Ja. Samo...saj veš.'' pojasnim.
''Vem. Mašnica. Saj veš, da ti bo šlo. Moja babnica zmore to!'' se nasmehne.
Nasmehne se ji nazaj.
--
Hojj!
Evo, pa je novi del prišel!
No to ravno ni ponedeljek kajne?
Hvala, ker jo berete!!
P.S. Na žalost se bliža konec zgodbe. Kakšna dva dela še do konca. Vem, da bote žalostni. Drugače bom potem pisala novo zgodbo kjer bo enako Maša notri. Ampak bo drugačna zgodba...
:heart_decoration::heart_decoration::heart_decoration:
Lepo se imejte in imejte še naprej prekrasen podaljšan vikend!
Pom1:hamster::unicorn:
Aja pa novi del pride ali v sredo ali pa v ponedeljek. Verjetno kar v ponedeljek.
:wink:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ooo super. Se že veselim novega dela :hugging:. LYSM :heart::unamused:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zakon zgodba! Super pisateljica si! Mi je pa kar malo žal, ker jo bo konec... No ja, ni važno, svetovna je!!!
LYSM!
:sparkles:
LYSM!
:sparkles:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Popolno!!! Carsko!!! Sorry k pozn odgovarjam ampak nism mela časa. Škoda, da se blaža koncu.....AMPAK, super, da boš v naslednji zgodbi tudi uporabila Mašo. Zveseljem bom brala tudi to zgodbo! Lyssmmmmm!!
Mwa mwa mwa!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Mwa mwa mwa!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
hiphop_girI
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sladkorna
Hej,:grimacing:
moj prijatelj je bil zdej en teden v bolnici, ker so ugodtovili, da ima tip ena sladkorne (kar pomeni, da je nejgova trebušna slinovka propadla). Danes je prišel iz bolnice in sva šla skupaj na sprehod čito blizu njegovega doma. Potem mu je postalo slabo in si je izmeril sladkor, pa je ugotovil, da ima hipo (prenizek sladkor). Ker se mu starši niso javili na telefon je postal ful živčen in trest se je začel, pa potem sem ga poskušala umiriti, ampak ni šlo. Povedal mi je, da mora vzet tablete, ki jih ima v torbici in sem mu jih dala. Potem se mi je tudi zahvalil ker sem bila znjim, ko se mu je to zgodilo. Vse se je dobro končalo, ampak se boljim, da bo naslednič padel v nezavest. Pač on je moj res dobr prijatelj in me je strah za njega. Rekel je tudi, da če pade v nezavest in ga ne morem zbudit, kličem 112 ali mu dam enekcijo. Strah me je. Kaj naj naredim?
moj prijatelj je bil zdej en teden v bolnici, ker so ugodtovili, da ima tip ena sladkorne (kar pomeni, da je nejgova trebušna slinovka propadla). Danes je prišel iz bolnice in sva šla skupaj na sprehod čito blizu njegovega doma. Potem mu je postalo slabo in si je izmeril sladkor, pa je ugotovil, da ima hipo (prenizek sladkor). Ker se mu starši niso javili na telefon je postal ful živčen in trest se je začel, pa potem sem ga poskušala umiriti, ampak ni šlo. Povedal mi je, da mora vzet tablete, ki jih ima v torbici in sem mu jih dala. Potem se mi je tudi zahvalil ker sem bila znjim, ko se mu je to zgodilo. Vse se je dobro končalo, ampak se boljim, da bo naslednič padel v nezavest. Pač on je moj res dobr prijatelj in me je strah za njega. Rekel je tudi, da če pade v nezavest in ga ne morem zbudit, kličem 112 ali mu dam enekcijo. Strah me je. Kaj naj naredim?
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
no za psa iskreno mi Lady ni najbolj všeč, ...
