Nenadoma se spomnim… »Mami! Svojo jopico si pozabila!« Stečem do hišnih vrat in iz pod predpražnika vzamem ključe. Odprem vrata in stečem v hišo. Ključi pod predpražnikom so za trenutke če kdaj pozabimo ključ ali pa se hitro vrnemo v hišo… Iz stojala vzamem mamino črno belo jopico in stečem ven iz hiše. »Izvoli!«
»Kako sem lahko pozabila nanjo?!« Ta jopica je bila mamina najljubša in jo je nosila vsepovsod! Ogrne si jo čez ramena in se napotiva proti mestu. Zabavava se in skoraj pozabiva na Johna… A jaz ne morem. Vse je drugače! Sovražim očka! On je pošast! Samo zaradi njega smo sedaj ločeni!
V trgovini kupiva vse, kar najbolj potrebujeva. Mama pravi da bova morali varčevati z denarjem, ker ga nimava toliko… Kupili sva hrano, pijačo… Na blagajni pred nama stojita dva moška, ki sta oblečena v črno. Mami pade denarnica na tla. Želi jo pobrati a moški zraven nje se hitreje skloni. Pogleda v denarnico, ker se je odprla. Vrne jo moji mami in nato pogleda gospoda zraven njega. Prikimata si in gresta naprej v vrsto. Mami tega ni opazila. Jaz sem in začutim da morava iti stran. »Mami! Ali mi lahko kupiš kekse?«
»Evelyn… Ne moreva… To kar najbolj potrebujeva!«
»Kaj pa če se greva še razgledati?«
»Oprosti… Sva že na sredini kolone… Ne moreva… Naslednjič!« Moški pred mano začuti, kaj nameravam. Z njegovim partnerjem se pobereta iz trgovine. Oddahnem si. Ko sva na vrsti mami plača in že se napotiva domov. »Veš, Evelyn… Sedaj ko se bliža tudi božič… No boš videla a nekje me boš morala počakati! Obljubiš?!«
»Obljubim!« Na mojem obrazu se pojavi velik nasmešek. Mami sem ogrela srce z mojim nasmehom in me objame. Hodiva domov. Na poti se ustaviva v parku. »Tukaj na klopci me počakaj! Samo v bližnjo trgovino še skočim!« Prikimam in čakam.
Že kar nekaj časa je minilo mamice pa še od nikoder ni… Še kar naprej sedim. Mimo pride stara ženska. »Deklica ali je vse v redu? Nekam dolgo časa tukaj sediš sama…«
»Hvala! Moja mami je rekla da bo šla v eno trgovino pa se potem hitro vrnila… Malo me skrbi, ker je že nekaj časa ni…« Ženska prikima. »Če želiš ti lahko krajšam čas! Lahko jo skupaj počakava če ti tako ustreza!«
»Bi res to naredili?!« Prikima. Objamem jo in se zahvalim. Skupaj sediva in se pogovarjava. Povem za Johna in očka… Nenadoma zaslišim krik. »Ne! Otroka imam! Prosim!«
»DAJ DENAR!«
»Ne!« Slišim strel pištole…

Zdravo!
Upam da vam je ta del všeč! Če vam je, lajkajte komentirajte… Legends never die bom oddala naslednji teden, ker sedaj nimam časa za pisanje dolgih delov, ker imam veliko za šolo… Upam da razumete!
HVALA VAM ZA VELIKO KOMETARJEV IN VŠEČKOV! NE VESTE KAKO VELIKO MI TO POMENI!
HVALA!!!!
Lp, Bad girl!