Vstanem se. Zaslišim še en strel. »Deklica! Skloni se!« Stara gospa zavpije. Prime me za roko. »Mami?!«
»Skloni se deklica!« Ubogam. »Kako ti je ime, deklica?«
»Evelyn…«
»Evelyn tukaj ostaniva pod klopjo! Tvoja mami bo kmalu prišla!« Mimo klopi pritečeta tista dva moška iz trgovine. Ne vem kaj sem v tistem trenutku sploh nameravala, zagnala sem se v tisto smer od koder sta prišla. »Evelyn! Vrni se!« Tokrat je ne ubogam in še bolj poženem svoj tempo teka. Znajdem se v temni ulici malo stran od neke manjše trgovine. Nato se ozrem. Oči se mi zasolzijo! »Mami! NEE!!!« Stečem do mamice. Bila je potna in zelo krvava. Še je živa, a ne bo dolgo če ji ne pomagamo! S solznimi očmi jo objamem. »Mami?! Mami!« Stojim v krvavi luži. Pokleknem zraven nje in jočem. Čutim da so moja oblačila prav vlažna že od krvi. Vseeno mi je! Želim pomagati svoji mamici a ne morem. Za mano priteče stara gospa. »O moj bog!« Izdahne in privleče telefon na plan. Pokliče rešilce in policijo… Med tem spodbujam mamico naj ostane z mano. »Evelyn… R…r…a…d…da…….t…t...e…im…a…m…« Objamem jo. »Ne mami! Ostani z mano! Prosim! Rada te imam!«
»Rada vas imam! Vse!« S temi besedami je porabila preveč moči. »Jaz te imam tudi rada!« Nasmehne se in me pogladi po licu. »Evelyin…« Življenje iz njenih oči izpuhti v zrak. Izdahne in glavo nagne na stran.
Slišim sirene rešilcev in policije. Šumi mi v glavi, glasno jočem in vpijem mamino ime. Temno polti rešilec me prime pod pazduhe in odvleče stran jaz pa vpijem v prazno: mami, mami, mami…

Sedim v policijski sobi, kjer zaslišijo ljudi, kaj vejo o zločinu… Vanjo stopi visok policist s črnimi lasmi. Usede se na drugo stran mize in mi nameni prijazen pogled. »Žal mi je ob vaši izgubi… Verjamemo da ni lahko… Sam sem izgubil svojo mater pri šestnajstih.« Zavzdihne… Zapre oči in tako nekaj časa ostane. Nato me pogleda. »Nam želiš pomagati?« Prikimam s solzami v očmi. Vem da se bom sredi svojega govora zlomila… »Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo, ko si čakala na svojo mamo?« Odprem usta da bi mu povedala. ». .« Poskusim še enkrat… ». .« Policist me začudeno opazuje. Želim mu povedati da ne morem govoriti… Vstane in gre iz sobe. Planem v jok. Vseeno mi je zaradi mojega glasa! Jočem zaradi svoje mame!

Hej!
Če vam je bil tale del všeč lajkajte in komentirajte! Se opravičujem da so deli bolj krajši, ampak če želim ohraniti napetost more biti tako… Pa tudi šolo imam dost še za naret tko d žal… HVALA VAM ZA VELIKO LAJKOV IN KOMENTARJEV! RADA VAS IMAM!!!
Lp, Bad girl!