Jeremy je še kaj strmel z njo. Ni mogel verjeti kako je lahko nekdo tako samozavesten, hkrati pa tko hladen. Nekaj časa je še stal tam potem pa šel nazaj v jedilnico.
“Jaz morem iti.” Je rekel drugim in odšel. Bella je to seveda opazilo, kako hitro je odšel. Nekaj sekund je še ostala potem pa šla za njim. Našla ga je v knjižnici.
“Kaj je narobe s tabo?” Ga je direktno vprašala.
“V čem govoriš?”
“Samo hotela sem ti povedati kaj mislim in potem prideš nazaj za sekundo in greš kot da sem ti nekaj naredila.”
“In?”
“Kaj in?”
“Kaj hočeš da naredim.”
“Kaj, em,” utihnila je. Ni vedela zakaj jo je ti tako zmotilo. Pogledala ga in videla da se mu ustnice privzdigajo.
“Utihni.”
“Nič nisem rekel.”
Prvič je Bello videl da se iskreno zasmeje, če tudi samo kanček.
“Bella.”
“Ja?”
“Veš, lahko komu povem kaj da te ti tako moti.” Rahlo se je nasmehnil.
“Ne drzneš si.”
“No,”
“Drži jezik za zobmi.” Tokrat je mislila smrtno resno.
Obrnila se je in odšla. Zakaj jo je to tako motilo? Vzela je torbo in odšla domov. Zunaj jo je čakala Taylor.
“Hej Bella, hotela sem ti reči da je danes.”
“To je danes?”
“Ja.”
“Prav, kje se dobimo?”
“Bella to smo se pogovarjali pri kosilu.”
“Prav imaš, ampak kje že?”
“V gozdu na hribu pred starim trgom.”
“Okej, hvala.”
Obrnila se je in odšla. Ni vedela da jo nekdo gleda. Nekdo ki ga ne pozna, ampak on pozna njeno skrivnost.
“Bella!”
Bello je hitro nekdo prijel za roko in jo porinil nazaj. Padla je po tleh. Ni vedela kaj se dogaja. Videla je samo luči in slišala hrup. Ampak bila je živa. Vstala je in videla avto ki se je zaletel v drevo ob pločniku, tam kjer je hodila, dokler je ni nekdo povlekel nazaj. Obrnila se je in za sabo videla…

Evo končno nove del. Upam da vam ne všeč