hejj:kiss:,
en tedn ni blo nouga dela men se pa zdi da ga nevem kok tednov nism objavla. če niste vidl prejšnjega dela je tuki povezavca:https://www.pil.si/forumi/pisalnica/med-nama/18 pa plis dont mind depresivn začetek haha. upam da je u šoli fajn, zdej je že jeseenn obožujemm<3 uživite:)
-------------------------------------------------------------------------------------------------
Ne vem kaj se dogaja. Zdi se mi kot da se je čas ustavil. Au. To je bolelo. Z glavo sem priletela na tla ob kavč. Takoj za tem zaslišim še en pok, verjetno je bil to stol, ki ga je odneslo bog ve kam.

Ležim tam na tleh. Slišim očeta kako iz druge strani dnevne sobe priteče k meni. Njegove roke primejo moje in jih stresajo. Kmalu jih začutim tudi na obrazu.

»Dorothea! Takoj pokliči reševalce. Ne odziva se.«

Utrujena sem. Tako zelo utrujena. Slišim samo še mamino paničarjenje, Rebeccino jokanje in nekaj momljanja. Potem pa se samo vdam.

***

»Tišje govori! Zbudila se bo.«

»Okej,« slišim Rebecco.

Kaj se je zgodilo? Kje sploh sem? Doma, že ne. Voham nekaj čudnega. Je to razkužilo? Malce priprem oči in vidim samo belo, v kotu sobe pa sta Rebecca in oče.

»Kaj se je sploh zgodilo?«

»Vprašaj sestro.«

Slišim rahlo trkanje nato pa škripanje vrat.

»Povejte?« Ta glas mi ni znan. Mlajša ženska verjetno.

»Kaj se ji je zgodilo?« Zanima Rebecco.

»Padla je v nezavest, ker je doživela manjši napad,« ji odgovori neznani glas.

»Zakaj pa je doživela napad?« Vztraja Rebecca.

»Mislimo, da zaradi veliko stresa. Raje jo pustita spati. Do jutri bo ostala na opazovanju.«

Slišim kako Rebecca nekaj zamomlja, potem pa spat utonem v spanec.

***

Ponovno se zbudim. Tokrat je okrog mene tišina, slišim le brnenje nekega aparata. Odprem oči in hitro pomežikam, saj je bela svetloba tako močna, da jo moje oči komaj prenesejo. Iz ležečega položaja se vzravnam in se razgledam.

V bolnišnici sem. Ležim na postelji v manjši sobi, na njeni levi so vrata, na desni zavese in okno. Iz moje desne roke gre infuzija.

Ničesar se ne spomnim, samo to, da sem zletela po tleh, ter tresenja nog. Zakaj bi bila zaradi tega tu? Saj ni bilo nič takega. Komu lažeš Sophie si mislim.

»Ooo, kdo se je zbudil.« Isti glas, kakor prej.

»Kaj se je zgodilo?«

Sestra mi na kratko nekaj obrazloži o napadu in stresu ob tem pa mi pretipava čelo, trebuh in zamenja infuzijo.

»Aha pa še nekaj. Pred sobo te čakata dva tvoja prijatelja. Svetlo rjava punca in rjavolasi fant. Ju lahko spustim noter?«

»Kje pa so moji starši?«

»Mislim, da so tvojo sestro morali peljati na tabor, sicer pa bo kmalu konec obiskov,« mi pove.

»Ja, ja spustite ju noter,« nervozno odgovorim.

James in Amelia. Kako sta sploh izvedela. Kaj pa če se oče in mama prikažeta, kaj bosta rekla? O Jamesu nimata pojma, za Amelio sploh ne vesta da se druživa. Je kar je.

»Sophie!«

V sobo vstopi Amelia in hitro prikoraka do moje postelje, za njo pa še James. Mislim, da je obema čudno. Druživa se samo nekaj časa, par tednov zdaj pa je tukaj z mano v bolnišnici.

»Ali si v redu? Sestra nama je vse povedala.«

Amelia iz mize pri oknu potegne dva stola in ju takoj začne vleči k moji postelji.
------------------------------------------------------------------------------------------------------
to je use, mogoc je mal krajši ampak ga zadnji teden nism nč pisala te zgodbe in ja sm rekla da objavm dans pa je kar je<3 ly all