hej ta deu sm objaula sam za to kr sm u nab dobila 3 prošnje če loh hitr objavm, drgač ga nebi. dans mam slab dan tko da sam preberte pa komentirite pa ne prčakujte nouga dela kmal. pa nobenih "usebo okk" sporočil nočem. osredotočte se na zgodbo.
-------------------------------------------------------
Pričnem teči. Znebila se ga bom, pa če bom za to porabila vse svoje moči. Tečem ob cesti. V svoji desni roki trdno držim telefon. Ko tečem slabo minuto se ozrem in vidim da Jack zaostaja. Vseeno tečem še naprej, zelo sem že zadihana a ne odneham.

Kmalu bom prišla do svoje hiše. Tako zelo hitro tečem si mislim. V križišču izberem popolnoma drugo smer, saj bom šla po bolj zapleteni poti. Jacku ne mislim razkriti kje živim, če še ne ve.

Malo se upočasnim a vseeno tečem še nekaj časa, ko prispem do hiše.

Iz žepa svojih hlač vzamem ključe in s tresočo roko odklenem vrata. Ozrem se čez ramo in nikjer ne vidim Jacka. Kakor hitro lahko, se poberem v hišo in stečem po stopnicah. Na vrhu skobacam čevlje iz nog in grem v stanovanje. Nikogar ni doma, zato samo stečem v svojo sobo.

Za sabo zaprem vrata in se naslonim nanje. Obupano se spustim na tla. Psihopat. Hočem jokati pa ne morem. Pogledam podlahet svoje desne roke. Bi pomagalo? Ne. Rekla sem ne. Odvrnem pogled in gledam po sobi.

Vidim samo razmetano posteljo z dolgočasno vijolično posteljnino, belo pisalno mizo, vrečo za sedenje in knjižne police. Gledam knjige na njih. Večinoma so knjige, ki sem jih brala kot mlajša. Zdaj jih izposojam v knjižnjici. Ne vem zakaj.

Knjiga ki sem jo zadnjič izposodila je tam na robu. Črne platnice z rdečimi vrnicami. Na prvi strani z velikimi rdečimi črkami piše Lažnivka. To me spominja name. Lagala sem ji, ni druge. Ampak ona ne ve. Ne ve, da ji hočem samo dobro.

Počutim se tako izčrpano. Ničesar ne morem več. Moje oči se zapirajo jaz pa se ne upiram.

***
»Sophie!« Butanje po vratih. Odprem svoje oči. V vratu čutim ostro bolečino. Logično, če sem pa zaspala na tleh ob vratih.

»Halo?« Oče se dere.

»Ja, že prihajam,« rečem.

Vstanem in odprem vrata. »Oprosti, kaj je?«

»Rebecca je prišla, nekaj hoče od tebe.«

No super. Zdaj bom poleg mame in očeta, trpela še z mlajšo sestrico. Zakaj ni pri babici ostala, še par dni. Saj jo imam rada in vse, ampak prav lepo mi je bilo, ko sem imela čas in počela stvari po svoje.

V rokah imam telefon, pogledam nanj in vidim da je ura tri. Groza. Spala sem več kot eno uro. Odprem kamero in zgrožena sem nad pogledom. Mislim, kaj sem pa pričakovala, če spim na vratih.

»Sophie, poglej kaj sem naredila pri babi,« je navdušena Rebecca.

V roke mi porine nekaj za kar nimam pojma kaj je. »Super je,« ji rečem.

Usedem se na stol in z mislimi odplavam daleč stran. Slišim kako Rebecca govori in govori. Končala je peti razred pa se še vedno obnaša kakor tretješolec.

»Veš kaj, mislim da bi morala iti po šolske stvari,« ji rečem.

»Ooo ja, za predmetno stopnjo hočem veliko stvari. Velikooo.«

»Mislim, da jih boš dobila toliko, kot jih je treba. Ne pretiravaj.«

»V redu, gospa tečna,« reče in mi pokaže jezik.

Zavijem z očmi in ji pustim da govori naprej. Počutim se kot da nekdo manjka, tukaj sva jaz in Rebecca ter oče. Mama ni tukaj. Pa ni to. Nekaj drugega je. Manjka mi košček sestavljanke. Kaj sploh govorim? To se mi je že večkrat zgodilo, po navadi samo pustim in delam stvari naprej. Očitno se mi že malo blede od vsega skupaj.

Potipam se po sencah. Utrujena sem. Preveč stvari se mi dogaja, preveč vsega je, ne zmorem tega. Izgubila sem prijateljstvo, zaljubljena sem, zraven imam psihopatskega Jacka, očeta in mamo ter Amelio, ki mi edina stoji ob strani.

V čelu začutim ostro bolečino.

»Au,« ponesreči rečem.


»Kaj pa je?« Me vpraša Rebecca.

»Eh nič, pozabi,« se ji hitro zlažem. Oče gleda nekaj na računalniku zato sploh ne opazi kaj se dogaja.

Ko poskušam odpreti oči me v čelu tako ostro zaboli, da jih takoj zaprem nazaj. Kaj se dogaja? To se mi ni zgodilo nikoli. Počutim se tako čudno. Naslonim se nazaj na stol, saj moja glava postaja tako težka in vroče mi je. Z majico si malo popiham pa ni nič bolje.

Moje dihanje je vedno hitrejše in glasnejše, tako da še sama sebe slišim, kako je čudno. Ne kontroliram se več. Ne morem. Kaj se dogaja?

»Sophie?« Rebecca nekaj govori pa je ne slišim.

Primem se mize in se poskušam umiriti pa mi ne uspeva. Pogledam dol in zagledam svoje noge. V svojem meglenem pogledu uspem razbrati, da se moje noge tresejo.

»Sophie? Kaj je narobe?«

Oče je končno ugotovil da se nekaj dogaja. Hočem mu povedati, da ni nič, pa ne morem. Usta mi ne pustijo, da bi iz njih spravila glas. Vdam se. Ne morem več. Preveč sem utrujena. Vse mišice samo sprostim in ne trudim se več stati pokonci.

Tako izgubim ravnotežje, samo čutim kako mi zmanjka naslonjala na hrbtu in čutim kako mi izpod riti izpodnese stol.
--------------------
vem doug je ja