*b*6. POGLAVJE: Center,*b* 4. del


Poskušam čimprej zaspati, ampak mi ne uspe. Tako kot vsako noč mi misli zaplavajo proti mojem očetu, njemu kot zombiju, mami, Luku, Luni. Iz oči mi prilezejo zdaj že znane solze. Sploh se jih ne trudim obrisati stran. Obrišem si nos v rokav majice in trmasto držim oči skupaj. Solze me počasi odplaknejo v nemiren sen.

Zjutraj se začuda zbudim prva. Po navadi sem ena tistih, ki bi lahko, če bi lahko, spala do popoldneva ali še kasneje. Zdolgočasena neuspešno poskušam zaspati nazaj. Kmalu zaslišim premikanje tudi z druge strani sobe.
»Prosim, reci da nisem edina pokonci,« rečem v upanju, da nisem izpadla neumno.
»Ne,« se zehajoče oglasi Kris, »nisi.«
»Zbudiva tudi ostale?«
»Ne, lahko bi jih še malo pustila spati. Nekaj mi pravi, da je pred nami dolg dan.«
»Pravično.«
Nad nama se spusti zaspana tišina. Ozrem se po svojem nahrbtniku in zaprepadena ugotovim, da smo včeraj zvečer pojedli vso preostalo hrano.
»Predvidevam, da mesto poznaš bolje od mene... glede na to, da živiš... si živel tukaj?«
»Ja...«
»Bi se do nakupovalnega središča dalo priti brez, da srečamo z zombiji?«
»Seveda se da, ampak pot skozi center mesta je milijonkrat krajša. Okoli, predvidevam, ni toliko zombijev, ampak pot bi nam lahko vzela več dni. Če gremo skozi center smo tam lahko v petnajstih minutah, ampak seveda to velja samo za čisto navadne dneve, ne pa zombi dneve. Ampak tudi, če bi šli po manjših in skritih ulicah bi na poti srečali malo morje zombijev.«
»Nekako nam je zmanjkalo hrane. Čeprav mi je Alja povedala, da ste vi jedli rabutano sadje.«
»Ja, iskreno mi gre že ob misli na jabolka in grozdje na bruhanje.«
»Verjamem. Kaj predlagaš ti?«
»Iskreno je vaša ideja zelo dobra. Mi tukaj smo preveč neumni ali pa samo preveč prestrašeni, da bi se kamorkoli premaknili.«
»Verjemi, da bi bila jaz tudi še vedno doma, ampak me na žalost sili naprej volja do življenja, ki vseeno ugaša, zato ubistvu nisem prepričana kaj me žene naprej.«
»Iskanje te volje? Želja po starem življenju preden so se prikazali zombiji?«
»Mogoče. Ali pa vseeno strah pred koncem.« V mislih pomislim na svojo obljubo Luku.
*i*»April, samo ne umret... prosim. Bog ve kje sta mami in oči in vsi ostali, ne morem te izgubiti...«*i*
*i*»Ne bom umrla...«*i*
*i*»Obljubiš?«*i*
*i*»Obljubim.«*i*
Tudi, če tega ne bi nikoli naglas priznala me najbolj naprej ženejo moja družina, moji prijatelji, Luka.
»Glede na to, da se bomo danes večino dneva verjetno pogovarjali o zombijih mislim, da se zdaj lahko pogovarjava o čem drugem?« predlaga Kris in me prebudi iz otožnih misli. Tako se tudi zgodi. Pogovor naju zanese do teme o knjigah. Kot se je izkazalo je Kris prav tako knjižni molj in največji oboževalec znanstvene fantastike.

Počasi in postopoma se iz nemirnega sena začenjajo zbujati tudi ostali. Kmalu se nama pri pogovoru o knjigah pridruži Marija, sledita ji Erik in Olivija, ki se zatopita v svoj pogovor in Alja, ki se takoj odpravi k ogledalu. Čez nekaj časa ponovno sedimo v krogu, tokrat v čisti tišini, kot da bi se izogibali neizogibnemu pogovoru o tem, kaj sledi. »No, nekdo mora vprašati... kakšni so plani za danes?« naveličano reče Erik, nato pa ob mojem pogledu doda še »poleg preživeti seveda.«
»Situacija je takšna, da smo včeraj nekako pojedli vso hrano. Jaz bi rekla, da imamo pet možnosti. Prva je, da umremo od lakote. Druga, da umremo od dolgčasa. Tretja, da gremo do nakupovalnega središča in med potjo umremo zaradi zombijev. Četrta pa, da se dve ali tri osebe med nami javijo, da bodo umrle med tem ko bodo zunaj iskale hrano. Jaz, iskreno sem za peto, ki je da obupamo nad življenjem in skočimo v prepad,« rečem in nehote zavijem z očmi - nič novega.
»Jaz sem za tretjo,« se namuzni Marija.
»Jaz sem za to, da April pošljemo po hrano,« reče Erik in prekriža roke. Sarkastično se mu nasmehnem.
»Ne, ampak resno. Ali umremo od lakote, ali gremo rabutati sadje, ali pa gremo do nakupovalnega središča,« rečem z prisiljeno resnim obrazom.
»Odvisno po kateri poti bi šli do nakupovalnega središča,« reče Erik z narejenim resnim naglasom.
»Vidva se res ne znata zresniti,« naju okara Marija.
»Ja, res je,« s še vedno narejenim naglasom odvrne Erik.
»Z April sva se zjutraj pogovarjala o naših možnostih, če želimo priti do nakupovalnega središča. Lahko gremo čez center in smo dokaj hitro tam, ampak se med potjo srečamo z ogromno zombiji, lahko pa gremo okoli centra in ne reiskiramo srečanja z tako velikim številom zombijev. Ampak, če gremo okrog hodimo več dni in umremo od lakote.«
»Lepo, torej sončki, kaj predlagate?« se zasliši iz Erikovih ust.
»Jaz predlagam, da gremo čez center in se pač spopademo. Vseeno se zombijem izogibamo, ampak če pa katerega od njih srečamo, ga pa pač srečamo, poskušamo proizvesti čim manj hrupa in ga odstranimo s poti,« reče Marija. Večina nas samo prikima.
»Kaj pa, če bi vseeno šli ven iskat hrano in se vrnili nazaj sem? Mislim, če punce želijo izvesti svoj originalen plan, naj to naredijo. Meni se zdi, da je nam prej brez njih šlo odlično,« namigne Alja.
»Nam je res? Ti bi res do konca apokalipse, ali pa celo do konca življenja jedla jabolka? Jaz ne bi. Lahko pa sama ostaneš tu in si sama hodiš po sadje?« ji vrne Kris.
»Ja in zdi se mi, da jabolka niso ravno dobra za tvojo kožo?« v smehu doda njegov brat.
»Alja ne poslušaj ju... ali pa ne poslušaj Erika. Če želiš lahko ugotovimo nekaj vmesnega? Mogoče najdemo zapuščeno stanovanje ali kaj podobnega v bližini kakšnega polja?« predlaga Olivija.
»Ne, v redu je. Očitno ste vsi za to, da nas zombiji okužijo, zato verjetno lahko gremo do nakupovalnega središča.«

Na hitro poberemo vse stvari in si med tem podelimo znanja. Krisu in Eriku je do zdaj uspelo, da sta se vsem zombijem izognila skozi stranske ulice, zato nobenega še dejansko nista ubila. Marija in Olivija, kot najbolj izkušeni povesta par stvari, ki jih vemo o njih. Iz nahrbtnika vzmem pištolo, ki sta mi jo nekaj dni nazaj dali rdečelaski. Marija vzame svoj nož in Olivija manjši meč. Erik je prav tako oborožen z pištolo, ki jo je pobral doma preden so ga morali zapustiti, med tem ko sta Alja in Kris praznih rok.

»Predlagam, da gre Erik prvi, saj dobro pozna center, sledim mu jaz, saj s svojim mečem najlažje ubijem zombije. Potem sta lahko Alja in Kris, ki nosita naše štiri nahrbtnike in nazadnje še Marija in April?« Prikimamo in se v takem vrstnem redu zvrstimo zunaj. Lahko bi prisegla, da voham naš strah, slišim našo napetost, vidim zaskrbljenost na obrazih mojih prijateljev. Iskreno bi bila veliko raje v sredini naše kolone, kot pa na koncu, v primeru da se nam zombiji približajo od zadaj. Sicer vseeno ne bi želela biti Kris ali Alja, saj onedva nista oborožena in morata svoja življenja zaupati nam.

S hitro hojo in v tišini se premikamo po kar se da odmaknjenih in tihih ulicah. Kar nakenkrat se v eni izmed teh ozkih ulicah ustavimo. »Erik, prosim ne reci, da si se izgubil,« zašepeta Olivija.
»Pst... ne. Ali slišite in vohate? Okoli vogala se nam nedvomno približuje smrt.«

***

lol a mislte, da bo na naši odpravi kdo umrl?
lets hope not
um ja upam da ste uživali js sm iskreno hotla tole narest bl sad ampk i cried pr unem delu z obljubo bahah ampk to je mejbi spet sam zto k mam menstro :cowboy::thumbsup:
idk ka nj še napism tk da upam da ste užival, hvala za use lajkce pa komentarčke k jih puščate spodi (sori k tk odgovarjam po enem tednu sam tk preberem komentarje in pol si rečm da bom kasnej odgovorila in pol pozabm :smiley::gun:)