*b*6. POGLAVJE: Center,*b* 5. del


S hitro hojo in v tišini se premikamo po kar se da odmaknjenih in tihih ulicah. Kar nakenkrat se v eni izmed teh ozkih ulicah ustavimo. »Erik, prosim ne reci, da si se izgubil,« zašepeta Olivija.
»Pst... ne. Ali slišite in vohate? Okoli vogala se nam nedvomno približuje smrt.«

Napetost, ki je bila že prej prisotna, zdaj naraste. Paranoično se obrnem in pogledam kaj se dogaja za nami. Na srečo pred sabo zagledam prazno ulico. Nekaj mi pravi, da bomo z zvokom pištol priklicali zombije iz vseh strani.
»A gremo lahko po kateri drugi poti?« vprašam s tresočim glasom.
»Bojim se, da ne. Razen, če želimo zatavati in bog ve kdaj prispemo do nakupovalnega središča,« se oglasi Erik.
»Sranje. A prideva z April bližje, ali naj ostaneva zadaj?«
»Pridita sem,« reče Olivija.
»Kaj pa če zvok privabi druge, ki bodo mogoče prišli iz druge strani?« vprašam.
»Pravično. April ostani tam, Marija ti pa pridi sem.«
Še bolje. Zdaj sem tukaj zadaj sama. Vseeno lahko samo upam, da se za vogalom skriva malo zombijev.
»Poslušajta. Grem jaz prvi pogledat, koliko približno jih sploh je. Ko vaju pokličem, ali pa ko slišita strel pridita za mano,« reče zdaj kar bled Erik.
»Erik, ne pozabi. Ciljaj v noge, roke in oči.«
»Hvala, ne bom pozabil.« Takoj, ko to izreče izgine za vogalom. Kmalu se vrne nazaj. Polna upanja mislim, da nas je nos varal, zato me Erikove besede malce razočarajo: »Ulica je dokaj široka, tukaj jih ni tako veliko. Obrnjeni so stran, zato predlagam, da ne streljam. Mislim, da gresta lahko vidve prvi in jaz za vama in se jih najprej čim več poskušamo znebiti s pomočjo bolj... tihih orožij.«
»Se strinjam,« se oglasi ena od njiju. Zdaj za vogalom izginejo vsi trije. Načrt jim je očitno splaval po vodi, saj še po manj kot minuti zaslišimo Erikov prvi strel. Kris, Alja in jaz se prestrašeno zdrznemo ob nenavadnem glasnem poku. »Za božjo voljo!« izpustim iz sebe. Še enkrat pogledam prazno ulico za sabo in se tudi sama odpravim proti bojnem polju. Začutim, kako me Kris panično zgrabi za roko.
»Kris, umrli bodo tam!«
»Kaj pa, če zadaj pride še več zombijev?«
»Pokličita me in bova z Marijo prišli tja, da se jih znebiva,« rečem in si obrišem solze, ki so brez mojega dovoljenja prilezle na plano. Kris popusti prijem, sama pa stečem okoli vogala.
»Erik! Rekel si, da jih ni tako veliko!«
»Lahko bi jih bilo več! Kaj delaš tu?«
»Skrbim za to, da vi čudaki ne umrete.«
Iztegnem levo roko, saj imam desno še vedno porezano. Namerim v noge najbližjega in presenetljivo obakrat zadanem. Zombi pade po tleh. Enako tudi trije ostali, ki jih uspešno zadanem. V moji okolici zdaj ni nobenega več.
»Ali se lahko umakneta, da ne zadanem katere od vaju?« zakličem. Marija in Olivija se zdaj usmerita proti zombijem, ki sem jih jaz prisilila k tlom. Usmerim se proti skupini, ki se nevarno hitro približuje Eriku. Nekajkrat zgrešim, ampak počasi jih je večina na tleh.
»April! Obrni se!«
S sunkom se obrnem in pri tem skoraj padem. Zaprepadeno ugotovim, da sem zdaj jaz tista, ki je obkrožena. V najslabšem trenutku zaslišim Aljin krik in svoje ime iz Krisovih ust.
»Sranje.« Pištolo usmerim v glave najbližjih zombijev in jih z nerodnimi streli zamotim za ravno prav časa, da se lahko odstranim pred njihovimi praznimi pogledi. »Marija, z mano!« se zaderem in stečem proti prej prazni ulici. Tukaj situacija ni tako slaba, kot sem mislila. Že res, da je ulica ozka, ampak tako nas ne more napasti več zombijev na enkrat. Nam v prid je tudi to, da zombiji niso kaj preveč pametni, saj se čez ulico drenjajo kar en čez drugega in pri tem pod sabo pohojajo svoje "pajdaše".
»Kako se bova tega lotili?« me vpraša Marija.
»Če ciljam glavo enega bom mogoče skozi njega zadela še glavo nekaterih ostalih? Misliš, da bi tako delovalo? Strah me je, da mi bo zmanjkalo krogel.«
»Ne vem. Mislim lobanja je kar močna kost? Misliš, da imajo mehkejše kosti glede na to, da so... gnili?«
»Ne vem... poskusim?«
Namerim v glavo najbližjega in sprožim. Na tla se podereta dva. »Vsaj to,« reče Marija. Enako naredim še nekajkrat, nato se dela loti tudi Marija in kmalu je pred nami kup nepremičnih stvorov. Če se še kakšen pojavi od zadaj imajo zdaj blokirano pot.

Z Marijo se vrneva nazaj na široko ulico, ki je zdaj tudi v večini polna dokončno mrtvih zombijev. Zaslišim, kako nama sledita tudi Kris in Alja. »Erik? Olivija? Vidim, da vama je tudi brez naju dobro šlo,« navdušeno reče Marija in enemu od zombijev odseka glavo. Neprijetno me zvije v trebuhu. Ne vem, če se bom kadarkoli navadila takega življenja.
»Erik, kdaj približno bomo prispeli?« izmučeno vpraša Olivija.
»Če ne bo zapletov, s tem mislim novih zombijev, že čez deset minut. Če hodimo hitro.«
»Odlično, torej se podvizajmo,« reče Marija.
Že po treh minutah pa ponovno naletimo na problem. »Koliko jih je? Kje?« zašepetam takoj, ko se s sunkom ustavimo.
»Pet, natančno pred nami,« reče Erik, ki se ne trudi s šepetanjem.
»Ali nas vidijo?« vpraša Marija.
»Jap. Hodijo proti nam, čeprav so še dokaj daleč in kot veš, so počasni,« ji odgovori njena sestra. Kris in Alja se obrneta in "stražita" za našimi hrbti, z Marijo se pa prerineva spredaj.
»Tega prometnega zamaška se bomo znebili hitro. Kajne?« reče Erik.
»Sovražim prometne zamaške,« rečem.
»Mislim, da ne obstaja stvar, ki je ti ne bi sovražila,« se pošali najvišji.
»Ja in ugani kaj? Ti si na vrhu moje liste.«
»Aja? Tega pa ne verjamem, saj sem več kot očitno najboljša oseba na svetu.«
»Utihni.«
»Ti utihni.«
»Oba utihnita in se že zresnita enkrat za spremembo,« se vmeša Marija.
Previdno se sprehodim mimo prvih dveh zombijev in se lotim treh, ki jim sledijo. Ciljam v noge in zadanem. »Hej, počasi postajam res dobra v ciljan...« Zatem začutim rezko bolečino v zgornjem delu roke, zaslišim svoj krik in pred sabo zagledam temo.
»Sranje! April? Si v redu?« zaslišim znani glas. Marija me prime pod roko.
»Ja... mislim ne... kaj?« Zmedeno se oziram levo in desno ter se trudim zaznati podobe okoli mene.
»Olivija za božjo voljo, ali se lahko znebiš ostalih, ki so na tleh?« zaslišim nad sabo.
»Kaj se dogaja?« vprašam, ko sem že skoraj pri zavesti.
»Ne vem, če je zdaj ravno super trenutek za to, ampak zadaj se nam približuje nekaj zombijev,« zaslišim oddaljen Krisov glas.
»Odlično! Kaj zdaj?« prav nič navdušeno vpraša Marija. Nekdo me prime pod drugo roko in skupaj z Marijo me začneta vleči stran.
»Erik, prepričana sem, da ti ne bo zamerila. Nesreča je bila, greš lahko prosim naprej, midve ne veva kje moramo zaviti.«
Ponovno začutim, kako me Marija in Olivija začneta vleči naprej. »Saj grem lahko sama. Boli me!« Počutim se kot otrok. Počasi se mi vrača zmožnost za vid.
»Jezus, oprosti! Ne moreš sama, lahko se postaviš na noge in hodiš, ampak midve ti bova pomagali, mislim da nisi v stanju... za hojo.«
»Olivija, njena roka!«
»Kaj? Kaj je z mojo roko?« Glavo zavrtim v smeri bolečine in pred sabo zagledam kri. Samo kri.
»Erik, kdaj bomo tam, ali se lahko ustavimo, da ji roko povijem?«
»Da se ustavimo? To bi bila zelo slaba ideja glede na to, da je za nami kar lepo število zombijev,« reče Kris.
»Kaj pa, če nam sledijo do nakupovalnega središča?« zaskrbljeno reče Marija.
»Ojoj, v globokem dreku smo,« se ji pridruži tudi njena sestra.
»Ne, nismo. Kje imata glavo? Jaz in Alja pomagava April do nakupovalnega središča, med tem se vi lotite zombijev. Potem Alja ostane pri April in povije njeno rano, jaz pa pridem sem z Aprilino pištolo in vam pomagam.«
»Ja, prav imaš,« reče ena od rdečelask.
»Ne, ne bom se dotikala njene krvi?! Si zmešan?« se prvič po dolgem času oglasi Alja.
»Dobro no Alja, vedela sem, da se ne znaš obnašati, nisem pa vedela, da si *i*brezčutna*i*,« ji očita Marija.
»Okej, če tako hočeš, se jim lahko pri boju proti zombijem pridružiš ti, jaz pa pomagam April,« reče Kris in skomigne z rameni.
»Veste kaj? Okej.«
»Odlično. Torej pomagaj mi April odvleči do nakupovalnega centra. Bom jaz držal pri krvavi roki, da se vaša visokokost ne umaže.«
»Ne kliči me tako.«
»Ne obnašaj se tako,« se tokrat oglasim jaz. »Roka me neznosno boli, čeprav še vedno ne vem zakaj, vse kar se dogaja mi gre že pošteno na živce, nekatere osebe tukaj mi grejo na živce, srbi me podplat na desni nogi in po vrhu tega vsega sem še lačna in zaspana. Če se boste še naprej tako obirali se bom sama odvlekla do nakupovalnega središča.«
To jim končno zapre usta in s pomočjo gospodične važne in Krisa sem kmalu na dvorišču nakupovalnega središča. Alja namrdnjeno vzame mojo pištolo in izgine za vogalom, Kris se pa loti moje roke.


***

torj bejsikli maste kle en del pa pou k ponavad so deli dolgi po 1000 besed ampk dons me je mau zanesl tko da je tuki pred vami skor 1500 besed
tko
da
nizakej
prej sm pisala pa razlagala zakaj se je to zgodil in nikol nebote uganl sm ponesreč refreshala stran in je use šlo (še dobr da zgodbo pišm u word drugač bi se mi lepo odpelal zdle in bi obupala nad lajfom),
tko da to je use k se mi neda pisat
also
rip moj search history k pr pisanju tega dela sm googlala tud take stvari k so mele age restriction :sob: (npr. kok oseb lah z eno kroglo naenkrat ubiješ bahah pa take in podobne reči in pomoje se google boji za moje zdravje,)
rada vs mam
hvala k ste prebral in če boste lajkal pa komentiral ful velik mi pomen <33