*b*1. POGLAVJE: Kam gre čas?*b*, 2. del


Lotim se posode, kot da imam kakšno drugo izbiro. Počasi prekladam kozarce in krožnike in spremljam digitalno uro na pečici, da bom zagotovo isti trenutek, ko se elektrika vrne sedela pred televizijo. Ko končam s posodo, se lotim matematike. Še dobro, da kalkulator ni vezan na elektriko, ker drugače bi se mi res zmešalo. Kar naenkrat mi zazvoni telefon.

Vsa vesela, da se nekaj končno dogaja se oglasim. Na drugi strani zaslišim glas mojega brata Luka: »April! Ali se tebi mami pa oči kaj javljata? Mami je meni rekla, da me pokliče danes po službi, pa me ni, ko sem pa jaz njo klical, se mi pa ni javila.«
»Ne, meni se nihče od niju ne javi,« mu odvrnem.
»Ali potem nista doma? Ali si ti doma?«
»Ja, jaz sem doma, ampak sem sama.«
»Kje bi pa lahko bila? Ali sta kaj rekla?«
»Ne. A mogoče veš kaj narediti s tisto električno omarico? Ker je zmanjkalo elektrike.«
»Ja, pritisnit moraš en gumb.«
»Ker gumb? Ker jih je res ful mal. Ali naj vse pritisnem?«
»Ne bolj spodaj je en gumb za resetirat nekaj pomoje. Ne vem jaz, saj nism električar. Sam vem da enkat je že zmankal elektrike, tam nekje kakšen teden nazaj pa je oči rekel, da naj ga kliknem pa je potem delovalo.«
»Okej hvala. Kdaj ti prideš domov?«
»Jutri zvečer vrjetno. Če boš kaj slišala od mami ali očija jima reci, da bom potreboval prevoz od šole do doma, ker ni nobenega avtobusa tako pozno.«
»Okej, adijo!«
Odložim telefon. Kje sta moja starša? Začnem brskati po mislih. Saj bi rekla, če bi kam šla. Vstanem in grem ponovno do električne omarice. Luka ne zna razlagati. Kako naj vem kateri gumb je za resetirat? Ozrem se k spodnji vrstici gumbov. Na koncu je en velik črn gumb. Ta mora biti pravi. Kliknem ga ter se sprehodim do televizije in jo prižgem. Ne, še vedno ni elektrike. Vrnem se k omarici in poskusim z drugim, rdečim gumbom. Ne deluje, zato ponovno pokličem Luka. Super, ne javi se mi. Pa še baterije mi bo kmalu zmanjkalo – še bolje. Spet poskusim na linijo dobiti mami, nato očija, Luka ter Luno. Nič. Za božjo voljo, živimo v 21. stoletju, kdo ne spremlja telefona? Nejevoljna se spet usedem za mizo in nadaljujem z delom. Zunaj se že začenja temniti, elektrike ni in moj telefon je že skoraj mrtev. In po vrhu vsega tega imam slab občutek glede staršev. Nekaj ni prav. Zagotovo ni vse to samo naključje. Ali pač? Hočem pogledati na uro, ampak je moj telefon obupal sam nad sabo. Mogoče bi morala tudi jaz.

Takrat me pa prešine butasta ideja. Verjetno niso čisto vsi izginili? Mislim, jaz sem še vedno tu? Mogoče pa so moji sosedje doma? Oblečem se v svoj puhast pulover in zapustim hišo. Na svoje sosede nisem zelo čustveno navezana. V naši ulici je šest hiš. Vprašanje je, katero od teh hiš najmanj sovražim? Če zdajle vstopim v eno od hiš in notri vidim moje starše kako se pogovarjajo in pijejo kavico, prisežem da se mi bo zmešalo. Potrkam na vrata sosedov, ki živijo čez cesto. Če to sploh je cesta, bolj pot, ki je ravno prav velika da se po njej pelje avto. Odpre mi oseba, za katero sem tako zelo vesela da ni izginila. »Živjo Ema,« ji rečem z najbolj lažnim nasmehom, ki ga premorem. Zakaj sem morala iti do njihove hiše.
»April.« mi nejeverno odgovori. Tudi ona me več kot očitno ni vesela: »Kaj hočeš?«
»Okej, vem da me ne maraš, ampak lahko bi se vsaj potrudila biti prijazna?«
»Obnašala se bom tako, kot se bom hotela in ti mi tega ne moreš preprečiti. *i*Kaj hočeš*i*?«
»Ali si sama doma?«
»Zakaj te to zanima?«
»Zato. A si?«
»Ne.«
»Kdo je pa še doma?«
»To se te pa niti malo ne tiče. Glej zelo sem vesela tvojega obiska… komu lažem, niti malo ga nisem vesela. Adijo.«
»Čakaj! Ali vam deluje elektrika?«
»Ne. Vam?«
»Ne, nam tudi ne. A lahko pridem malo notri?«
»Ali si pozabila ključ za vrata in si obtičala zunaj?«
»Kaj? Ne nisem, veš kaj pozabi.«
»Lepo. No, upam da zmrzneš med tem, ko udiraš v lastno hišo.«
Zapre vrata. »Prasica,« rečem v upanju da me je slišala. Malo me je minilo, da bi iskala pomoč pri sosedih. Nadaljujem pri hiši na desni. Tukaj živi nek starček, dvomim da mi bo sploh odprl. Mogoče je celo mrtev, pa so nas pozabili obvestiti. Potrkam in čakam. Res potrebujem nagrado za najbolj retardirane sosede. Obupam. Stopim nazaj na našo stran ceste in potrkam pri hiši, ki stoji levo od naše. Tukaj živi mlada družina, ki se je ravno vselila. Odpre mi ženska stara okoli trideset let. Zagotovo sem jo vsaj enkrat že videla.
»Dober dan. Jaz sm April, ne vem, če smo se že spoznali? Zraven vas živim, v tisti hiši,« pokažem na našo hišo.
»Ojla. Jaz sem Andreja. Kaj želiš?«
»Samo zanima me, če pri vas deluje elektrika? Pri nas se je nekaj pokvarilo in ne deluje.«
»Ne, pri nas tudi ne deluje. Malo sem klicala na okoli, izgleda da je po celem mestu ni. Verjetno je bil kakšen izpad v tovarni, zagotovo ni nič posebnega.«
»Ja, prav imate. Ne vem zakaj sploh sprašujem.«
»Saj je v redu. Želiš vstopiti?«
»Ne, hvala,« odvrnem. Kaj je bilo narobe z mano, da sem šla trkati naokoli. Preveč filmov sem pogledala in zdaj mislim, da najmanjši izpad pomeni konec sveta. Mogoče pa ne delujejo semaforji, ali pa kaj takega in zato mojih staršev ni doma. Ali pa je v neki elektrarni zagorelo in je zaprta cesta. To bi pojasnilo tudi izpad elektrike. Samo zakaj sta potem mami in oči pozabila da obstaja ta napravica, ki se ji reče telefon?!
»Potem pa lepo se imej!« Pogledam sosedo – Andrejo. Pozabila sem da je tam.
»Ja, adijo!«
Zapre vrata, jaz pa se počasi odpravim nazaj proti domu. Zdaj je že skoraj čista tema. Odprem vrata in se sezujem. Sesedem se na kavč in začnem razmišljati o hrani. Danes poleg tople šolske malice nisem jedla še nobene prave hrane. Odprem hladilnik. V njem ni nič okusnega, tudi tisto kar bi lahko bilo, je zdaj že zagotovo pokvarjeno, zato ga nazaj zaprem. Iz omare vzamem napol trd kruh in čokoladni namaz. Svet je veliko lepši, ko lahko ješ nekaj čokoladnega. Naenkrat pa zaslišim brnenje elektrike. Mar to pomeni, da je nazaj? Kliknem na stikalo za luč in ta se prižge. Nasmehnem se. Končno. S hrano v rokah se vržem na kavč in prižgem televizijo, ki na moje največje veselje deluje čisto lepo in prav. Vstanem in sežem k telefonu ter ga dam polnit.

Pogledam proti televiziji in se že usmerim k mojem programu, ko me nekaj prešine. Novice. Zagotovo bodo povedali kaj je s tem izpadom? Preklopim na prvi program. Ura je skoraj sedem, to pomeni da se bodo večerne novice kmalu začele. Med tem ko čakam pogledam na telefon. En neodgovorjeni klic.

***

evo toj to
opozarjam vs da preklopte na moje normalno pisanje zdj hahah
še kr nč zabavnga a ne?
a vs kj zanima ka se dogaja? vrjetn boste zvedl v naslednjem delu ampk nč ne oblubm
ponovno bom vesela vseh kritik, pohval in lajkov; hvala vsem k ste prebral prejšni del <333 pa usem k ste se ukvarjal z mojimi vejicami xD
aja pa če opazte kšno slovnično napako mi tud povejte, 100% kšna vejca manka (ne boste vrjel hahah)
pa nevem kk to zgleda k delam ful kratke povedi, namest več stavkov v eni povedi ampk mi je tko laži ig. povjte kk se vm zdi?
a je preveč dialogov?