*b*7. POGLAVJE: Majhne stvari, ki me osrečujejo,*b* 3. del


Kris povesi glavo in s pogledom boža prste na svojih nogah.
»Kris, to je grozno... Ne morem si predstavljati, kako težko ti mora biti...« Približam se mu in ga objamem, on mi objem vrne.

Po težki noči nastopi težko jutro, šesti dan odkar sem pobegnila iz hiše. Težko se zavedam, da je minil že skoraj cel teden. Zaradi deževnega vremena se zadržujemo v trgovini z živili. Nisem pri volji, da bi se pogovarjala z ostalimi člani naše skupine, zato v svojem umaknjenem kotu jem čokolado.
»April ne pojej vse čokolade! Mogoče jo bomo pozneje še potrebovali,« reče Kris med tem ko se mi približuje. Zavijem z očmi ampak obvladam svoja sarkastična usta.
»Si v redu?« Zdaj je že ob meni. Pogledam gor in prikimam. »Z ostalimi gremo delat nekaj zabavnega... mogoče bi se nam želela pridružiti?«
Skomignem z rameni in nadaljujem s čokolado.
»Kaj je narobe? Ti je sladkor razžrl jezik?«
»Ne,« rečem čemerno.
»Prideš?«
»Okej.« Vstanem in stopim za njim. Med potjo na drugo stran trgovine mi zmanjka čokolade za mentalno podporo, zato se želim vrniti po še eno tablico, vendar mi to Kris prepreči.
»Koliko teh si pa danes že pojedla?«
»Ali je pomembno?«
»Je.«
»Ni.«
Kris skomigne z rameni in zavije proti blagajnam. »O poglej, kdo se je prikazal,« takoj reče Erik. Zavzdihnem. Hočem mu reči žaljivko, vendar moja usta ostanejo zlepljena skupaj. Ne da se mi pregovarjati z njim. »Živjo April!« reče Olivija.
»Živjo Olivija,« odvrnem brez, da bi pogled spustila z Erika.
»Torej April, razmišljali smo, da bi se šli nek izziv. Torej, me tri proti njim trem, z zavezanimi očmi ugibamo kaj jemo...«
Obrnem se proti Mariji: »Oprosti, ampak res mi ni do tega.«
»Meni tudi ne,« reče Alja.
»Vaju moti, če se mi to gremo brez vaju?«
»Ne,« rečeva soglasno.
»Okej,« reče Kris in se nama nasmehne. Sama takoj zavijem nazaj k čokoladi, ampak mi Alja sledi. »Kaj želiš od mene?«
»Zdi se mi, da se morava pogovoriti.«
»O čem?«
»Na splošno o saj veš... stvareh?«
Ostanem tiho, zato nadaljuje: »Zdi se mi, da bi se lahko bolje razumeli...«
»Lahko bi se... ti je Kris rekel, da se moraš pogovoriti z mano?«
»Ne.«
»Okej, torej?« vprašam po nekaj trenutkih tišine.
»Oprosti, znam biti hitro ljubosumna, ampak več kot očitno te ima Kris rajši od mene, zato ti želim povedati, da ga lahko imaš.«
Težko zadržim smeh. »Okej. Iskreno, mi je čisto vseeno. Nočem biti nesramna, ampak če bi si ga res želela, ne bi čakala na tvoje dovoljenje.«
Alja prikima. »Si v redu?« jo vprašam.
»Ja...« Ponudim ji čokolado.
»Ne hvala.«
»Ja prosim.« Vzame eno vrstico.
»Veš, ne bo te pobralo, če poješ eno vrstico sladkorja na leto.«
»Vem...«
»Si res v redu?«
»Nikoli bolje.«
»Ne vem kako boš reagirala na to, ampak Kris mi je povedal, kakšna je bila vaša situacija ko se je začela apokalipsa. Samo hočem reči, da vse skupaj zveni zelo zajebano.«
»Ja, saj je...«
»Ne moram si predstavljati, kako slabo ti je. Tvoji starši zvenijo grozno.«
»Ne pa ne. Ti si grozna in nehaj obtoževati moje starše!«
»Oprosti, Alja. Nisem mislila tako.« Prepozno. Alja že odvihari stran. Imela sem eno nalogo in še to sem zafrknila. Zavzdihnem in odložim čokolado nazaj na polico. Skozi vrata trgovine se odpravim ven, na dvorišče, da mi dež lahko spere možgane. Občutek vode na mojem telesu me pomiri, poleg tega pa se prvič po skoraj enem tednu "tuširam". Usedem se na tla in obraz obrnem proti nebu. Že od nekdaj mi je dež všeč.
»April, a si v redu?« zaslišim Marijin glas za mojim hrbtom. Prikimam.
»Kaj pa delaš?«
»Tuširam se.« Izbruhneva v smeh in Marija se usede zraven mene.
»Te moti, če se ti pridružim?«
»Ja, zelo,« rečem pretirano sarlaztično.
»Ste se že naveličali uganjevanja hrane?«
»Ja... V bistvu sploh ni bilo tako zabavno, kot smo pričakovali.«
Prikimam. »Kaj sta počeli z Aljo?« Zavzdihnem. »Govorila mi je o tem, da mi pusti, da sem skupaj s Krisom. Potem sva se začeli pogovarjati o njenem življenju pred apokalipso, saj mi je Kris včeraj povedal kaj se je zgodilo in sem rekla nekaj narobe in je rekla nekaj o tem kako sem grozna in odviharila stran.«
»Lepo. Mislim ne ravno lepo, April kako si upaš?«
Nasmehnem se. »Nisem vedela, da bo tako reagirala.«
»Marija, kaj delata?« se po nekaj trenutkih sliši s praga trgovine.
»Tuširava se,« se Marija lahkomiselno zadere nazaj.
»Si opazila kako dobro se razumeta Olivija in Erik? Nisem je še videla srečnejše.«
»Tudi jaz sem ujela Olivijo, ko ga je zelo osredotočeno opazovala, če veš kaj mislim.« Nerodno ji pomežiknem, kar naju ponovno spravi v krohot.
»Torej ti Erik ni všeč?«
»Kaj? Ne, brez skrbi.«
»Kaj pa Kris?«
»Ne?«
»Ne zveniš tako prepričana.«
»Veš kaj, zunaj teh trgovin se dogajajo čudne stvari in ti se želiš pogovarjati o tem?«
»Spreminjaš temo pogovora?«
»Mogoče...«
»Okej, bom nehala.« Tiho sediva in uživava v dežju.
»Všeč ti je...« začne ponavljati Marija in me žgečkati.
»Ne pa ne, Marija nehaj!«
»Živjo punci!«
»Živjo Olivija,« rečem v smehu.
»April, ali te Marija spet hoče počiti po nosu?«
»Ja, Olivija pomagaj mi!« Vse tri se začnemo glasno smejati.
»Torej, slišim, da se tuširata?«
»Ja,« odvrneva enoglasno.
»O čem se pogovarjata?«
»O Krisu in Eriku,« se namuzne Marija.
»Zakaj o njima?«
»Ne vem... kakšno je tvoje mnenje o Eriku?«
»V redu je? Zakaj?«
»Nič, nič... ti je všeč?«
»Daj no Marija, ti živiš samo za dramo?« vprašam.
»Ja... Olivija?«
»Mogoče mi je všeč...«
»Ha! April, sem vedela!«
»Marija, da ne bi slučajno kaj ušpičila!« reče Olivija.
»Ne bom, brez skrbi,« odvrne z žarečim obrazom.
»Ti bodi brez skrbi, ker mene vsekakor skrbi. Vem kakšna si...«
»April, a ne bi bilo zelo romantično, če bi imela Olivija in Erik trenutek v dežju?« se namuzni Marija.
»O ne Marija, prosim ne...«
»Ne bom... dovolj o fantih. Kaj novega?«
»Ne,« odvrnem in se obrnem proti Oliviji, ki odkima.
»Gremo notri?«
»Ja, ne bi bilo pametno, če bi se prehladile... Ampak najprej nas čaka še ena modna revija in umivanje las... če že dežuje.«
»Prav imaš! Moji so že pošteno umazani. Bog ve, kaj vse je v njih.«
»Oh, utihni!«
Čisto premočene se odpravimo proti eni od trgovin, da bi vzele šampon in brisače. Jaz ne bi bila jaz, če mi ne bi spodrsnilo. »April, ne morem verjeti, kako ti lahko v vsaki situaciji uspe pasti?«
»Ne vem... po tleh zelo drsi, kako vama uspe ne pasti?«
Po približno pol ure smo čiste, suhe, dišeče in v novih toplih oblačilih. »Si predstavljata, da bi nehalo liti kot iz škafa, preden bi s sebe sprale šampon?«
»To bi bilo katastrofalno. Živjo!« rečem, ko zagledamo ostale člane družbe.
»Vi izgledate dobre volje,« reče Erik.
»Seveda, ravnokar smo se tuširale. To vsaj mene, vedno spravi v dobro voljo,« odvrne Marija.

***
bsjshsbsbsbb tuki not se trenutno dogajajo bol hepi stvari also nism stoposto če zgodba teče že šest dni, mogla bi mau prevert
ugl
za vas sm napisala hepi del tk da upam, da bojo tud vasi prazniki tk hepi
also to poglavje ma končno ime, ne boste verjeli
bai bai