*b*8. POGLAVJE: Izbira strani,*b* 1. del
En teden kasneje, trinajst dni odkar sem zbežala iz hiše, se v nakupovalnem centru počutim, kot doma. Že prvi ali drugi dan, ko smo bili tu smo si priskrbeli radio, televizijo in elektriko oziroma podaljške. Naredili smo si tudi "spalnico", čeprav po navadi spimo vsako noč drugje. Sama rada gledam v nebo, če ni oblačno. V knjigarni sem našla knjigo o astronomiji in zdaj se, ko ne morem spati, zamotim z iskanjem ozvezdij. Našla sem tudi teleskop, ki mi je poleg vse čokolade najljubša stvar v celem nakupovalnem centru. Očitno so bili moji makaroni res katastrofalni, saj od takrat še nisem bila na vrsti za kuhanje. Izkazalo se je, da je med nami najboljša kuharica prav Alja, s katero sem se večkrat poskušala pogovoriti. Neuspešno. Mariji je nekako uspelo, da ni rekla nič narobe, zato se z njo zdaj vsaj približno razume.
Redni novembrski dež nam omogoča dokaj redno mrzlo umivanje. Nisem ravno prepričana, kako bo teklo naše življenje, ko se bo začel zimski mraz in sneg. Iskreno je sneg nekaj najbolj zabavnega kar obstaja, v mrazu je problem.
Poleg tega nismo imeli še nobenih čudnih obiskov kogarkoli. Ker okoli nas ne slišimo ljudi, predvidevamo, da se apokalipsa še ni končala, naše teorije potrjujejo tudi novice, ki jih redno spremljamo.
»Mislite, da se je takšna apokalipsa že kdaj zgodila?« vprašam pri poznem zajtrku ali pa zgodnjem kosilu.
»Ne vem, ti se rada zadržuješ v knjigarni. Lahko bi pogledala v kakšno zgodovinsko knjigo?« predlaga Kris.
»Ti bom pomagala,« se ponudi Marija.
V roke vzamem telefon. V celem tednu nisem slišala ničesar o Luku. Počasi se mi meša. Vsak dan ga pokličem, brez uspeha.
Naprej podatke o morebitni ponovitvi apokalipse iščem na telefonu, ker ne najdem nič zanimivega obupam. Mogoče se vse to prvič dogaja. Vseeno greva z Marijo pobrskati tudi po nekaterih zgodovinskih knjigah, enako neuspešno.
»Mogoče ta del zgodovine vlada čuva, skriva?« reče Marija.
»Ne vem, zakaj bi to delali?« Odvrnem.
»Za svojo varnost?«
»Ne vem... jaz sem lačna.«
»Enako.«
»Čokolada?«
»Kmalu je bo zmanjkalo...«
»Jebi ga, uživajmo v njej dokler jo imamo.«
»Se strinjam. Ta čokolada je dobra kot čokolada.«
»Kaj?«
»Iskreno? Ne vem…«
Nasmehnem se. Greva v sosednjo trgovino in noge naju same ponesejo proti čokoladi. Zgrabiva vsaka svojo tablico in se sprehodiva nazaj k ognjišču.
»Sta kaj našli?« takoj vpraša Olivija.
»Ja, čokolado in obup,« odvrnem.
»Glede zombijev?«
Pretvarjam se presenečeno: »Aja, ne.«
»Jaz prisežem, vidve, Olivija in Kris boste enkrat umrli od preveč čokolade. Kako vam je še ni zmanjkalo?«
»Saj ko nam je bo, se bomo morali preseliti, ker brez nje ne bomo mogli živeti. Vem, da imamo poleg te trgovine z živili še dve trgovini v katerih jo prodajajo,« reče Marija.
»Všeč mi je tukaj v nakupovalnem središču, ampak vseeno bi videla zunanji svet... bi kdo z mano splezal na strehe trgovin? Glede na to da so postavljene krožno, razen dveh vhodov bi bil to zabaven sprehod,« rečem zdolgočaseno.
»Zmešalo se ti je... jaz sem za,« reče Kris.
»Jaz tudi,« takoj za njim reče tudi Marija. Erik in Olivija tudi izgledata navdušena.
»Alja?« vprašam.
»Lahko...«
Poiščemo lestev in kmalu ugledamo depresiven in prazen zunanji svet. »A mislite, da se bo to sploh kdaj končalo? In kako za božjo voljo se je sploh začelo? Mislim ljudje so izginili, potem je zmanjkalo elektrike in je izginilo še več ljudi in potem je elektrike ponovno zmanjkalo in pojavili so se zombiji,« zavzdihne Erik.
»Nimam nič več pojma kot ti...« odvrnem žalostno.
Erik in Olivija, ki sta si zdaj več kot očitno všeč, se odmakneta od nas in se usedeta na rob trgovine, tako da jima noge bingljajo v zraku.
»Pazita, da ne bosta padla! Mislim, da si Erik še vedno ni opomogel odkar je padel za Olivijo...« Kris misli ne dokonča, saj ga udarim v roko.
»Tiho bodi in ju pusti na miru,« se zareži Marija.
»Alja? Si v redu?« vprašam, ko opazim, da se je prazno zazrla v daljavo.
»Ja... zakaj me to sprašuješ, itak ti je vseeno?«
»Zakaj bi mi bilo vseeno?«
»Ne vem...«
Z Marijo pustiva Krisa in Aljo ter začneva hoditi v drugo smer. Tudi midve se kmalu usedeva na rob trgovine in gledava kako se okoli naju dogaja prav nič.
»Sovražim to tišino... še ptice so nehale peti.«
»Ja...«
»Mogoče so zombiji vseeno izginili. Vsaj iz našega mesta? Države?«
»Marija, res ne vem...«
»Kaj pa, če bi šli pogledat?«
»Ne. Ni šans. Kaj če se komu od nas kaj zgodi?«
»Nikomur se ne bo nič slabega zgodilo...«
»Ne moreš biti tako prepričana o tem.«
»Tukaj smo že en teden in delamo nič. Že res, da se zabavamo, ampak veš, da sitiacije v kateri smo ne moremo odmisliti... Ne morem si pomagati, samo počutim se neuporabno...«
»Marija, ne. Ne. Nisi neuporabna in ne, ven tudi ne bomo šli. Poleg tega ne vem če bi ostali sploh hoteli...«
»Hoteli kaj?« nasmejano vpraša Kris za najinimi hrbti.
»Kdaj sta pa vidva prišla sem?«
»Ravnokar,« reče Alja. »Oprosti April.«
»V redu je.«
»Torej hoteli bomo kaj?« vpraša Kris.
»Nič, nič,« zavzdihnem.
»Iti ven in pogledati kaj se dogaja,« reče Marija, kot da bi naročala sladoled.
»Pametno,« reče Kris.
»Pametno? Ne, to je prekleto neumno. Da bi se pojavili zunaj in se jim nastavili, kot meso za žretje? Perfektno. Lahko pridemo ven in se zaderemo "hej, smrtonosne pošasti! Nam je dolgčas in počutimo se neuporabne, glejte prinesli smo vam naše možgane, če jih želite pojesti",« rečem nejeverno.
»Jaz se strinjam z April,« reče Alja. Pobuljim vanjo. »Res?«
»Ja. Govoriš dejstva.«
»Hvala.«
»Živjo, zakaj April zganja takšen šunder?« vpraša Erik.
»Marija in Kris hočeta, da gremo ven na čajanko z zombiji,« rečem čemerno.
»Okej,« reče Erik.
»Kaj?!« se skoraj že zaderem.
»Drugače, meni se tudi zdi, da so izginili. Mogoče nam novice lažejo, ali pa tudi oni ne vejo kaj se dogaja. Kako naj pa bi? Delajo od doma. Ne morejo vedeti kaj se zares dogaja zunaj,« reče Olivija.
»Neverjetni ste,« rečem. »Kaj pa, če jih srečamo? Saj veste kako "dobri" smo v bojevanju.«
»Lahko se pripravimo...« reče Erik.
»Kje bomo dobili orožje?« vprašam.
»V mestu je ena trgovina...« odvrne on.
»Kako bomo prišli do nje?«
»Bomo že.«
»In boste med tem umrli?«
»Mogoče.«
»Končala sem s tem pogovorom. Če me boste iskali veste, kje me najdete.«
»Čokolada?« vpraša Marija.
»Ja, čokolada.«
***
drAmaaa
idk ka nj š napišm ampk ja ugl mby bomo umrl nikol neveš
idk ka nj napišm hvala za vso vašo podporo <33
En teden kasneje, trinajst dni odkar sem zbežala iz hiše, se v nakupovalnem centru počutim, kot doma. Že prvi ali drugi dan, ko smo bili tu smo si priskrbeli radio, televizijo in elektriko oziroma podaljške. Naredili smo si tudi "spalnico", čeprav po navadi spimo vsako noč drugje. Sama rada gledam v nebo, če ni oblačno. V knjigarni sem našla knjigo o astronomiji in zdaj se, ko ne morem spati, zamotim z iskanjem ozvezdij. Našla sem tudi teleskop, ki mi je poleg vse čokolade najljubša stvar v celem nakupovalnem centru. Očitno so bili moji makaroni res katastrofalni, saj od takrat še nisem bila na vrsti za kuhanje. Izkazalo se je, da je med nami najboljša kuharica prav Alja, s katero sem se večkrat poskušala pogovoriti. Neuspešno. Mariji je nekako uspelo, da ni rekla nič narobe, zato se z njo zdaj vsaj približno razume.
Redni novembrski dež nam omogoča dokaj redno mrzlo umivanje. Nisem ravno prepričana, kako bo teklo naše življenje, ko se bo začel zimski mraz in sneg. Iskreno je sneg nekaj najbolj zabavnega kar obstaja, v mrazu je problem.
Poleg tega nismo imeli še nobenih čudnih obiskov kogarkoli. Ker okoli nas ne slišimo ljudi, predvidevamo, da se apokalipsa še ni končala, naše teorije potrjujejo tudi novice, ki jih redno spremljamo.
»Mislite, da se je takšna apokalipsa že kdaj zgodila?« vprašam pri poznem zajtrku ali pa zgodnjem kosilu.
»Ne vem, ti se rada zadržuješ v knjigarni. Lahko bi pogledala v kakšno zgodovinsko knjigo?« predlaga Kris.
»Ti bom pomagala,« se ponudi Marija.
V roke vzamem telefon. V celem tednu nisem slišala ničesar o Luku. Počasi se mi meša. Vsak dan ga pokličem, brez uspeha.
Naprej podatke o morebitni ponovitvi apokalipse iščem na telefonu, ker ne najdem nič zanimivega obupam. Mogoče se vse to prvič dogaja. Vseeno greva z Marijo pobrskati tudi po nekaterih zgodovinskih knjigah, enako neuspešno.
»Mogoče ta del zgodovine vlada čuva, skriva?« reče Marija.
»Ne vem, zakaj bi to delali?« Odvrnem.
»Za svojo varnost?«
»Ne vem... jaz sem lačna.«
»Enako.«
»Čokolada?«
»Kmalu je bo zmanjkalo...«
»Jebi ga, uživajmo v njej dokler jo imamo.«
»Se strinjam. Ta čokolada je dobra kot čokolada.«
»Kaj?«
»Iskreno? Ne vem…«
Nasmehnem se. Greva v sosednjo trgovino in noge naju same ponesejo proti čokoladi. Zgrabiva vsaka svojo tablico in se sprehodiva nazaj k ognjišču.
»Sta kaj našli?« takoj vpraša Olivija.
»Ja, čokolado in obup,« odvrnem.
»Glede zombijev?«
Pretvarjam se presenečeno: »Aja, ne.«
»Jaz prisežem, vidve, Olivija in Kris boste enkrat umrli od preveč čokolade. Kako vam je še ni zmanjkalo?«
»Saj ko nam je bo, se bomo morali preseliti, ker brez nje ne bomo mogli živeti. Vem, da imamo poleg te trgovine z živili še dve trgovini v katerih jo prodajajo,« reče Marija.
»Všeč mi je tukaj v nakupovalnem središču, ampak vseeno bi videla zunanji svet... bi kdo z mano splezal na strehe trgovin? Glede na to da so postavljene krožno, razen dveh vhodov bi bil to zabaven sprehod,« rečem zdolgočaseno.
»Zmešalo se ti je... jaz sem za,« reče Kris.
»Jaz tudi,« takoj za njim reče tudi Marija. Erik in Olivija tudi izgledata navdušena.
»Alja?« vprašam.
»Lahko...«
Poiščemo lestev in kmalu ugledamo depresiven in prazen zunanji svet. »A mislite, da se bo to sploh kdaj končalo? In kako za božjo voljo se je sploh začelo? Mislim ljudje so izginili, potem je zmanjkalo elektrike in je izginilo še več ljudi in potem je elektrike ponovno zmanjkalo in pojavili so se zombiji,« zavzdihne Erik.
»Nimam nič več pojma kot ti...« odvrnem žalostno.
Erik in Olivija, ki sta si zdaj več kot očitno všeč, se odmakneta od nas in se usedeta na rob trgovine, tako da jima noge bingljajo v zraku.
»Pazita, da ne bosta padla! Mislim, da si Erik še vedno ni opomogel odkar je padel za Olivijo...« Kris misli ne dokonča, saj ga udarim v roko.
»Tiho bodi in ju pusti na miru,« se zareži Marija.
»Alja? Si v redu?« vprašam, ko opazim, da se je prazno zazrla v daljavo.
»Ja... zakaj me to sprašuješ, itak ti je vseeno?«
»Zakaj bi mi bilo vseeno?«
»Ne vem...«
Z Marijo pustiva Krisa in Aljo ter začneva hoditi v drugo smer. Tudi midve se kmalu usedeva na rob trgovine in gledava kako se okoli naju dogaja prav nič.
»Sovražim to tišino... še ptice so nehale peti.«
»Ja...«
»Mogoče so zombiji vseeno izginili. Vsaj iz našega mesta? Države?«
»Marija, res ne vem...«
»Kaj pa, če bi šli pogledat?«
»Ne. Ni šans. Kaj če se komu od nas kaj zgodi?«
»Nikomur se ne bo nič slabega zgodilo...«
»Ne moreš biti tako prepričana o tem.«
»Tukaj smo že en teden in delamo nič. Že res, da se zabavamo, ampak veš, da sitiacije v kateri smo ne moremo odmisliti... Ne morem si pomagati, samo počutim se neuporabno...«
»Marija, ne. Ne. Nisi neuporabna in ne, ven tudi ne bomo šli. Poleg tega ne vem če bi ostali sploh hoteli...«
»Hoteli kaj?« nasmejano vpraša Kris za najinimi hrbti.
»Kdaj sta pa vidva prišla sem?«
»Ravnokar,« reče Alja. »Oprosti April.«
»V redu je.«
»Torej hoteli bomo kaj?« vpraša Kris.
»Nič, nič,« zavzdihnem.
»Iti ven in pogledati kaj se dogaja,« reče Marija, kot da bi naročala sladoled.
»Pametno,« reče Kris.
»Pametno? Ne, to je prekleto neumno. Da bi se pojavili zunaj in se jim nastavili, kot meso za žretje? Perfektno. Lahko pridemo ven in se zaderemo "hej, smrtonosne pošasti! Nam je dolgčas in počutimo se neuporabne, glejte prinesli smo vam naše možgane, če jih želite pojesti",« rečem nejeverno.
»Jaz se strinjam z April,« reče Alja. Pobuljim vanjo. »Res?«
»Ja. Govoriš dejstva.«
»Hvala.«
»Živjo, zakaj April zganja takšen šunder?« vpraša Erik.
»Marija in Kris hočeta, da gremo ven na čajanko z zombiji,« rečem čemerno.
»Okej,« reče Erik.
»Kaj?!« se skoraj že zaderem.
»Drugače, meni se tudi zdi, da so izginili. Mogoče nam novice lažejo, ali pa tudi oni ne vejo kaj se dogaja. Kako naj pa bi? Delajo od doma. Ne morejo vedeti kaj se zares dogaja zunaj,« reče Olivija.
»Neverjetni ste,« rečem. »Kaj pa, če jih srečamo? Saj veste kako "dobri" smo v bojevanju.«
»Lahko se pripravimo...« reče Erik.
»Kje bomo dobili orožje?« vprašam.
»V mestu je ena trgovina...« odvrne on.
»Kako bomo prišli do nje?«
»Bomo že.«
»In boste med tem umrli?«
»Mogoče.«
»Končala sem s tem pogovorom. Če me boste iskali veste, kje me najdete.«
»Čokolada?« vpraša Marija.
»Ja, čokolada.«
***
drAmaaa
idk ka nj š napišm ampk ja ugl mby bomo umrl nikol neveš
idk ka nj napišm hvala za vso vašo podporo <33
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kaj me je tvoja zgodba naučila:
-čokolada je zdrava
-jej čokolado
-čokolada pomaga proti depresiji
-čokolada združuje ljudi
-vseeno js kolko čokolade na dan poješ
-od čokolade se ne zrediš
-čokolada je lajf
:thumbsup:
-čokolada je zdrava
-jej čokolado
-čokolada pomaga proti depresiji
-čokolada združuje ljudi
-vseeno js kolko čokolade na dan poješ
-od čokolade se ne zrediš
-čokolada je lajf
:thumbsup:
3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
»Ja, čokolado in obup,« odvrnem. XD Opaa me prav zanima če bodo šli ven, ker če ne, stavm, da bodo umrli od dolčasa. Also HELP un joke kak je padel za Olivijo :joy:
1
kris the joker bsjdbdbffb
i mean če nebojo umrl zarad dklgčasa bojo pa mby zarad česa druzga 👀
i mean če nebojo umrl zarad dklgčasa bojo pa mby zarad česa druzga 👀
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:sparkles:she speaks facts:sparkles:
lol ful dobr ka se tm kregajo
"ni si še opomogel odkar je padel za olivijo" :joy::joy::joy:helpppp to je tk dobr xD
jahhhhahehoinomrwe upam da grejo vn k čene bo mal že dougčas ratal :')
veš ki? mam teorijo da se bosta a&a glih začeli štekat in bo alja ratala tok sweet AMPAK bo pol umrla. to je tk neki kar bi ti nardla da nas straumatiziraš :')
bajjj<33
lol ful dobr ka se tm kregajo
"ni si še opomogel odkar je padel za olivijo" :joy::joy::joy:helpppp to je tk dobr xD
jahhhhahehoinomrwe upam da grejo vn k čene bo mal že dougčas ratal :')
veš ki? mam teorijo da se bosta a&a glih začeli štekat in bo alja ratala tok sweet AMPAK bo pol umrla. to je tk neki kar bi ti nardla da nas straumatiziraš :')
bajjj<33
1
bsjdbdjffj stop u thik im this mean... im flabbergasted (umm jea sounds like smth i would do <33)
i love traumatizing ppl pa liki u zgodbi me bojo mel tok radi k jim bom nrdila tok težk lajf slay
i love traumatizing ppl pa liki u zgodbi me bojo mel tok radi k jim bom nrdila tok težk lajf slay
😂😂 če bi tvoji liki poskakal vn iz zgodbe, bi verjetn bili ful jezni nate, zato k si jim otežila lajf 😂 (glavni liki iz moje zgodbe bi tudi bili jezni name )
Moj odgovor:
Kokica🍿
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Aparat
hej! kot sem ze enkrat pisala sem dobila fiksen aparat. Imam ga samo zgoraj in cez nekaj casa ga bom imela tudi spodaj (verjetno). na obeh trojkah zgoraj, imam zvezdice ki imajo tak hakelcel, kavelj. a to pomen da mi bo dal tut gumice gor ko bom dobila spodnjega, ali so kr tak
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart:
sem ti že odpisala v komentar na hodniku.
ustrelili?!?!?!??!
uuuuuuu, super je!!!!! lovam:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: