*b*9. POGLAVJE: Spet zunaj*b*, 2. del



Erik v najožji ulici, ki sem jih kdaj videla, nenadoma ustavi. Zastokam, saj se z glavo zaletim v nekaj trdega v Marijinem nahrbtniku. »Erik, kaj se dogaja? Zakaj smo se ustavili?« se oglasi Kris za mano. Erik ostane tiho. Ker je najvišji z lahkoto vidimo kako pogled ozira v nekaj na tleh. »O moj bog,« iz sebe izpusti Olivija, ki se je očitno prerinila mimo njega. »Olivija? Bi nam mogoče rada posredovala informacije, o tem kaj točno gledata na tleh?« reče Marija, očitno jezno in živčno.

»Za božjo voljo,« zavijem z očmi, odložim nahrbtnik in se zrinem mimo Marije, Alje ter med Olivijo in Erikom. Moje srce se razneži. »Marija, kužek je!« skoraj zacvilim. Počepnem in iztegnem roko, da bi ga pobožala, vendar me Erik zaustavi: »April ne!«
»Zakaj ne?« rečem zmedeno.
»Kaj, če je okužen?«
»Ni.«
»Tega ne moreš vedeti.«
»Poglej ga! Ali izgleda kot zombi pes?«
»Ne?«
»Tako je! Samo malo je umazan od *i*zemlje*i*.«
Iztrgam se iz njegovih rok in se usedem na tla. »Pridi kuža! Kdo je priden fant? Ali punca…«

Ob zvokih, ki jih spuščam se mi približa in povoha mojo roko. Pusti mi, da ga pobožam. »Kako ga mora biti strah…« rečem med tem ko ga božam. »Ga lahko vzamemo s seboj?« vprašam Erika kot majhen otrok, ki si želi novo igračo. »Ne.«
»Zakaj ne?« Vstanem, kot da bo to naredilo razliko.
»Še vedno ne vemo, če je zdrav ali ne!«
»No, jaz sem še živa…«
»To je res…« reče Olivija in Erika stisne za roko. Pogled za kratek čas usmerim dol k njunima rokama, vendar ga hitro usmerim nazaj gor k Eriku. »Samo poglej ga…«
Erik zavije z očmi. »Ne. Gremo.«

Žalostno se zrinem nazaj v svoj del vrste in vzamem nahrbtnik. Ko gremo mimo, psa še enkrat pogledam. Skoraj se mi ulijejo solze. Čez nekaj časa začutim kako me Kris dreza v ramo. Obrnem se, da bi mu zabrusila naj neha, vendar mi s prstom na ustih pokaže naj bom tiho. Malce se umakne s poti in za njegovimi nogami vidim, kako nam pes sledi. Če bo z nami prišel do nakupovalnega središča brez da bi se spremenil v zombija, ga bo Erik zagotovo želel obdržati. Nasmehnem se Krisu, vendar on ne izgleda preveč srečen. »Kaj imata vidva s tem psom?« zašepetam. »Imeli smo podobnega…«
»Kaj se mu je zgodilo?« vprašam zaskrbljeno.
»Ni pomembno,« Reče. Več kot očitno ni razpoložen za ta pogovor, zato se obrnem nazaj proti Marijinem hrbtu in naprej hodim uzrta v tla. Mogoče ga Erik zato noče. Več kot očitno je zdrav.

Po tihem ovinkarjenju se končno znajdemo pred vrati trgovine z knjigami in ploščami. »Ljubo doma, kdor ga ima,« zavzdihne Erik in odpre vrata. Vsi s psom vred se zbašemo notri. Vrata za vsak slučaj dodatno zavarujemo s policami. Erik se ozre proti meni: »April rekel sem ne.«
»Če nam je sledil! Tukaj je po njegovi želji ne po moji.«
»Se gremo lahko ven *i*pogovarjati*i*, tukaj notri ni preveč prostora,« reče Olivija.
»Prav,« zavzdihne Erik. Zbašemo se na dvorišče in se usedemo na tla. Pes se usmeri proti meni in mi glavo položi v naročje. Zavzdihnem in ga pobožam po glavi. Vesela sem, da je tu, ampak vseeno se počutim slabo zaradi Erika in Krisa. »Pes ne more ostati…« reče Erik.
»Zakaj ne?« vpraša Marija. Jaz tiho nadaljujem z božanjem njegove glave.
»Zato.«
»Povej en razlog?«
»Marija, v redu je. Lahko ga nahranimo in umijemo, ter jutri spustimo nazaj ven,« rečem. Erik mi končno nameni hvaležen pogled. »Potem se pa ne naveži preveč,« poraženo in zmedeno reče Marija.
»No, to je nekako moj problem. Redko se navežem na koga, a ko se, se težko poslovim. Veš kaj mislim?« V odgovor samo prikima.
»Okej torej, je kdo lačen?« vpraša Kris.
»Vedno,« odgovoriva z Marijo.
»Kdo je na vrsti za kuhanje?« vpraša Alja.
»Jaz sem bila zjutraj,« rečem.
»Marija?«
»Okej…«
»Jaz bom šla nahranit psa,« rečem in sunkovito vstanem. Kosmatinec mi nameni očitajoč pogled, saj sem ga zbudila iz udobnega spanca. »Pridi…« rečem z malce višjim glasom. S psom ob nogah zavijem v trgovino z živili. »Kaj imaš najraje? Poglej kako si suh… bog ve kdaj si nazadnje jedel…« Iz police vzamem naključne brikete in jih stresem na tla. Mali se hitro loti dela. Med tem ko je, se usedem in ga božam po rdečkasti dlaki. Naslonim se na polico z čistili. »Kako ti je ime? Max? Ne… Piko? Okej še dobro da ne, to ime bi bilo sramotno. Ali si samička? Um… Pina? Ne…«
Čez nekaj časa tišine zaslišim tihe korake. »Vaju moti, če se pridružim?« vpraša Kris. Umaknem pogled z živali, ga pogledam in odkimam. Usede se na drugo stran psa in ga tudi on poboža. »Pravkar sem ugotavljala njegovo ali njeno ime.«
»Uspešno?«
»Kaj misliš? Katera sploh so najbolj priljubljena pasja imena? Lucy? Rex… ne. Dori? To je lepo ime…«
»Charlie? Bella?«
»Daisy! Okej to tudi ne… Rocky?«
»Luna?« Pogled iztrgam iz psa in ga usmerim v Krisa. »Kaj je narobe?« vpraša.
»Ne… nič ni.«
»Res?«
»Ne… mislim ja res. Nič ni.«
»Okej… torej nadaljujeva z imeni?« Prikimam vendar ostanem tiho.
»Milo? Bruno…« Kris nadaljuje z imeni, sama pa z mislimi odtavam v čase pred apokalipso. Ob vsem kar se dogaja in v družbi novih prijateljev, za katere bi dala vse, sem pozabila na to kako je bila Luna vedno tu zame, kako me je lahko nasmejala, kako je ure spremenila v sekunde, kako sem ji lahko zaupala z vsem srcem, dejansko bi ji lahko zaupala svoje življenje. Kadar je to viselo na nitki je iz nje lahko spletla prečudovit pulover prepojen z vonjem sreče in ljubezni. Pogrešam njen smeh, njen vonj, njene lase, njen topel pogled, njen smisel za humor, njene objeme. Zanima me kaj dela, kjerkoli že je. Če… če je. Je tudi ona pozabila name? Na lepe čase? Ko bi vsaj lahko bila tu. Z vsemi mojimi novimi prijatelji bi se tako dobro razumela. Zakaj je ni tu? Potrebujem jo. Ko sem se dan pred začetkom poslovila od nje nisem vedela, da to mogoče pomeni za vedno. Kako dolgo lahko traja večnost? Če bi le vedela kje se skriva... reiskirala bi svoje življenje, da bi prišla do nje, če bi vedela v katero smer zaviti.
»April?« Zavem se resničnosti na katero sem pozabila.
»Ja?«
»Si res v redu?«
»Ja.«
»Ne verjamem.«
»Ne, čisto vesela sem, poglej tukaj je pes. Je hrano, nima še imena ampak dobil bo čudovito ime. Zunaj so moji prijatelji, ti si tukaj in vsi smo živi. Ne bi mogla biti bolje.«
»Torej jokaš zaradi briketov?«
»Jokam? Jokam...« Hitro si obrišem solze.
»Ne rabiš skrivati... samo povej kaj je narobe?«
»Samo... rekel si Luna, ker sva ugibala imena psa in sem se spomnila na mojo najboljšo prijateljico. Nič posebnega...« rečem z malce višjim glasom kot bi si ga želela.
»Kje je...« odkimam, zato utihne. Začutim nov val solz. »Ne bi šel ven preverit, če je že hrana?«
»Ne, tukaj bom s tabo dokler se ne počutiš bolje.«
»Počutim se odlično.«
»Prideš z mano torej?«
»Ne.«
»Objem?«
»Objem... ja.«
Kris se po kolenih splazi do mene in svoj obraz zakopljem v njegovo ramo. »Ne vem kje je... že od začetka vsega tega je nisem videla, niti slišala nisem ničesar od nje.« Začnem govoriti in izlivati svoje misli skozi solze in neskončne besede. Kris je dober poslušalec. Tudi naš najnovejši prijatelj neha z briketi in glavo nasloni na Krisove noge.
»Zaradi mene boš čisto moker...« rečem in si obrišem solze. Začutim kako se Kris začne smejati. Dojamem kaj sem rekla, se umaknem od njega in zakopljem obraz v roke. »Veš da nisem mislila tako, nehaj se smejati...« Glavo naslonim na njegovo drugo ramo in se ozrem proti nasprotni polici. »Samo želim si da bi bilo vse kot je bilo prej...«
»Ja vsi si to želimo. Oprosti, če imam bedne odgovore, ne znam ravno izbirati pravih besed, ki bi pomagale...«
»V redu je, jaz tudi ne. Ampak ti ne gre tako slabo.«
»Mislim, saj še skoraj nič nisem rekel...«
»Nisi potreboval.«

***
pls dont kill me lol
probala bom bit bl redna z objavljanjem novih delov pa mislm da bom na letalu u soboto mela kr dost časa k itak bom mogla met fon na letalskem načinu sou perfect time for writinggggg
hope u liked da new del more than i liked writing it
idk sam tko neznam pisat kjut scen k me je strah da bojo izpadle sam tko cringe lol
enivejs spam dog names v komentarjih cus im running out of ideas (vem kk bo psu ime but we gotta get there yk?)