9. POGLAVJE: Spet zunaj, 3. del


»Samo želim si da bi bilo vse kot je bilo prej...«
»Ja vsi si to želimo. Oprosti, če imam bedne odgovore, ne znam ravno izbirati pravih besed, ki bi pomagale...«
»V redu je, jaz tudi ne. Ampak ti ne gre tako slabo.«
»Mislim, saj še skoraj nič nisem rekel...«
»Nisi potreboval.«

S sunkom se zbudim iz groznih sanj, ki vsako noč postajajo slabše. Zmedeno se ozrem proti policam, ki mi stojijo nasproti. Pogledam gor in se zavem, da sem zaspala v Krisovem toplem objemu. »Fak,« zašepetam in se poskušam izviti stran, brez da bi ga zbudila. Ko vstanem, to naredi tudi pes. Napotim se proti hladilnikom, in mu dam vodo. Hvaležno se oblizne in svojo taco položi na mojo nogo. »Že imaš ime?« zašepetam. Pričakujoče me pogleda. »Ugibam, da ne,« zavzdihnem. Odpravim se proti izhodu in zunaj vdihnem mrzel zrak. Počasi se približujemo decembru in hladen vetrič konstantno opozarja, da je čas da se oblečemo v najtoplejša oblačila. Ozrem se okoli sebe in na tleh zagledam plastično posodo v kateri je moj del večerje, ki sem jo včeraj nehote preskočila. Z največjim veseljem, ki ga še premorem se že tretjič v tem tednu lotim makaronov s sirovo omako. Okoli sebe spet zaslišim tisto čudno tišino, ki vlada nad svetom. S polnimi usti se sprehodim do trgovine s ploščami. Ven privlečem gramofon ob katerega sem se nedolgo nazaj spotaknila. Vedno sem si želela imeti gramofon. V usta si zbašem še dve žlici makaronov in se odpravim nazaj proti trgovini. Notri se zdolgočaseno lotim neskončnih kupov plošč v upanju, da med njimi zagledam kakšno, ki bi mi bila po godu. Čez približno pet minut se ven vrnem z vinilsko ploščo na kateri naj bi bila klasična glasba. Čeprav gramofona še nikoli nisem uporabljala z lahkoto nanj nanesem ploščo in nekako mi uspe pravilno postaviti iglo, saj zaslišim glasbo. Zadovoljno se ponovno lotim makaronov. Postrani se ozrem proti psu: »Lacy? Kako ne... skoraj prepričana sem bila, da bo ta pravi... Lina? Lana? Katerega spola sploh si?« Podrgnem po dnu posode, ki je zdaj prazna. »Ni več makaronov... Makaron? Okej ne, mislim, še dobro.« Zazrem se v njegove temne oči. »Ne morem več, samo klicala te bom Kuža.« Nadaljuje z nepremičnim zrenjem vame. »O čem razmišljaš? Kaj jaz razmišljam? Pogovarjam se s psom... Brez zamere,« hitro dodam, kot da ga je to kaj vplivalo nanj. »Ni več makaronov,« zavzdihnem. »Ni jih več... Lahko bi šla spat. Ampak je toliko zanimivih prostorov za spanje... Kje bi ti spal? Nehaj me samo zmedeno gledati... bodi uporaben.«

Ne spomnim se kdaj me je zmanjkalo ampak zjutraj me je veselo prebudila Marija z Olivijo ob strani. »Jutro April... povej, kaj sta delala s Krisom? Prejšnjo noč?«
»Nič takega... iskala sva ime za psa in ga gledala kako je hrano in potem sem šla ven, pojedla svoje makarone in zaspala. Enostavno.«
»In kje si zaspala?« vpraša Olivija.
»Prav na tem mestu, kjer sta me ravnokar zbudili in začeli zasuvati z neuporabnimi vprašanji.«
Olivija se usede na mojo levo, Marija neredi enako na moji desni in me resno pogleda: »Iskreno mi povej... ali je Krisova rama udobna?«
»Mislita, da sta smešni?«
»Ubistvu ja,« reče Marija. Kljubovalno jo pogledam.
»Daj no... Vse nama povej...«
Zavijem z očmi: »Sploh ni nič za povedati... Iskala sva ime za psa in bila sem zaspana od celega dneva in sem zaspala... Sploh se ne spomnim kdaj. Potem sem se ponoči zbudila, ker sem bila lačna in sem pojedla makarone ter zaspala nazaj.«
»Okej, ti lažnivka.«
»Govorim resnico...«
»Okej, okej...«
»Marija, nehaj!« Rečem nasmejano.
»O čem se pogovarjate dame,« navihano reče Erik, se skloni k Oliviji in ji nameni hiter poljub.
»O ničemer kar bi tebe zanimalo, gospod Erik,« odvrne Olivija, ko se veselo odmakne. »In vaju zanima kako sem se jaz pogovarjala s Krisom? Si ti vedela za to?« pomignem Mariji.
»Ali je bilo to res potrebno?« se posmehne Marija in mi prikima.
»Kaj ste stresli v tiste makarone?« rečem.
»Sol,« reče Alja in se usede na tla.
»Jutro Alja...«
»Jutro Olivija. Kris?« vpraša in pogled usmeri v Erika, ki skomigne z rameni.
»April, kje je Kris?« vpraša Marija.
»Samo ne boš mi nehala težiti, kajne?« Brez, da bi počakala odgovor vstanem in se s psom za petami napotim proti trgovini z živili.
»Prinesita še kaj za pojesti, prosim, hvala!« se za mano zadere Erik.
»Vse za vaše veličanstvo,« se zaderem nazaj. Ob vhodu v trgovino vzamem voziček in spotoma vanj mečem naključno hrano, ki mi pride pod roko. »S čim boš jedla kosmiče?« Če bi bila mačka bi skočila tri metre v zrak.
»O moj bog, Kris! Veš kako sem se ustrašila?«
»Oprosti, ampak zares, ali jih boš jedla z vodo?«
»Težko jih bom jedla, če bom umrla od nenadnega strahu...«
»Ni tako globoko.«
»Če jih bom jedla, jih bom jedla brez vsega. Nabiram hrano za zajtrk.«
»Aja, jaz sem pa mislil, da se je nekdo od vas mogoče spomnil na moj obstoj.«
»Sanjaj...«
»Vi vsi ste obsedeni z mano.«
»Prav res,« rečem, več kot očitno mi ni mar. Vsaj upam.
»Psu je ime Blue.«
»Res? Koliko časa si potreboval, da si to ugotovil?«
»Ne tako dolgo. Nisem imel izbire...«
»Oprosti.«
»V redu je. Kako si?«
»Super, hvala.« Obrnem se proti psu: »Blue?« Kosmatinec dvigne pogled. »Bravo Kris.«
»Hvala, to te bo stalo petih eurov.« Zavijem z očmi: »Vi vsi ste kreteni.«

»Kakšen je plan za danes?« vpraša Alja, med tem ko se sama zadovoljno bašem s suhimi kosmiči.
»Gremo ven in ubijemo čim več zombijev,« zdolgočaseno reče Erik. Moje misli zakrije temen oblak.
»Resno bomo to naredili?« vprašam živčno.
»Ja,« odvrne Olivija.
»Kdo je ven privlekel gramofon?« reče Kris.
»Jaz,« odvrnem, usta odpre tudi Marija, ki reče: »Ne spreminjaj teme.«
»Imamo veliko orožja... Vsak ima na voljo eno pištolo in eno vrsto rezila. Ne smemo pozabiti dodatnih nabojev za pištole. Mogoče pijačo? Koliko časa sploh nameravamo biti zunaj?« Erik zmedeno pogleda Marijo.
»Ne vem, najprej moramo zombije najti in jih čim več... pokončati. Do kosila bomo že nazaj.«
»Kosilo je za nas lahko opoldne ali pa zvečer,« doda Alja.
»Okej, nazaj bomo v času ko imajo normalni ljudje v normalih časih kosilo. Ste srečni?« Nekateri nekaj zamomljajo v odgovor, meni je dosti vseeno.
»Kaj pa Blue?« rečem.
»Blue?« zmedeno vpraša Erik.
»Pes?« mu zmedeno odgovorim.
»Zdaj ima že ime? Nismo rekli samo hrana in banja, potem pa adijo kuža?«
»Blue, pogovori se z Erikom,« rečem. Rdečedlakec me le začudeno pogleda.
»No, jaz se grem preobleciti v bolj uporabna oblačila,« z očmi pomignem na odejo, ki mi trenutno služi kot bunda.
»Jaz bi lahko storila enako,« reče Alja in skupaj se napotimo proti trgovini z oblačili.

***


yall im sorry
dont kill me vem da je miniu en mesec zdj bom poskušala pridt nazaj v svojo redno rutino in bom probala objavljat enkrat na teden, verjetno ne ob sobotah ampk sam tko rendom dnevi lol u guyzis are just gon wake up and see that like emojis posted
upam da ste užival v tem pretežno veselem delu its gonna take a dark turn soon <3
love u ty for all ur support <33333