EVo joj oprostite ker toliko časa nisem pisala pač nisem imela časa uglavnem ja tu je sedmi del upam d boste uživali:heart::heart::heart::heart::heart:

Z roko, ki je še vedno čutila toploto izgubljenega peresa, je Ela odprla beležko. Listi so zadišali po novem začetku — po dežju, ki umije staro prst, da lahko zraste nekaj drugačnega. Niti vrstic, niti vodil, le povabilo v tišino, ki ni bila prazna, temveč polna možnosti.

Sedla je k oknu. Sonce je nežno drselo po robovih knjig, po fotografijah iz preteklosti, ki zdaj niso več grenile — bile so tam, a niso več vladale prostoru. Njene misli so bile tihe, a ne prazne. Kot mir pred valom ustvarjalnosti.

Vzela je svinčnik. Tokrat ne zaradi potrebe, da nekaj pozabi, temveč da nekaj ustvari. Prvi stavek ni bil iz bolečine, temveč iz radovednosti.

»Kaj nastane, ko končno utihne preteklost?«

In naslednji je prišel kot odgovor:

»Začneš slišati sebe.«

Pisala je o stvareh, ki jih ni nikoli povedala. Ne zato, ker jih ni znala, temveč ker ni verjela, da sme. O željah, ki so se nekoč zdele prevelike, da bi jih priznala, o ljudeh, ki so jo naučili ljubiti in izgubiti — in zakaj je oboje pomembno. Pisala je o lepoti, ki je tiha, o pogumu, ki se ne dere, temveč vztraja.

Vsaka stran, ki jo je napolnila, je bila mehka kot korak v jutro, ko je megla še v zraku, a veš, da bo dan jasen. Pisanje ni več zdravilo — bilo je življenje samo. Ne terapija, temveč praznovanje.

Popoldne je potrkalo na okno. Zvok otroškega smeha spodaj na ulici. Svet ni bil popoln, a Ela je bila pripravljena biti del njega. Ne kot opazovalka iz hodnika bolečine, temveč kot soustvarjalka nečesa novega.

Na rob strani je narisala pero. Ne isto kot prej, temveč novo, iz lastne roke.

In pod njim zapisala:

»Zdaj pišem, ker sem — ne zato, ker sem bila ranjena, temveč ker sem preživela in izbrala naprej.«

Zunaj je zavel veter. Nekje visoko nad njo so pisemske ptice spet zaplesale. Tokrat niso nosile spominov, temveč prazne ovojnice — za prihodnje zgodbe. Za besede, ki šele prihajajo.

Ela je pogledala v nebo in šepnila:

»Naj bodo lahke, a resnične.«

Potem je zaprla beležko.

In šla naprej.