3. poglavje
»Millie, nehaj strmeti!«
»Če pa imajo tako lepe torbe!« je zavzdihnila Millie. »Vem, ampak je čudno, da kot nekakšna … hm … čudakinja strmiš v torbe. Saj so samo torbe!« je šepnila Rachel. »Pridi, zdaj morava na prvo uro,« jo je za rokav povlekla Rachel.
Prejšnjega dne, ko sta Rachel in Millie stopili iz avtobusa sta se pridružili toku učencev, ki ju je ponesel vse do jedilnice. Tam je na veliki oder stopil ravnatelj, gospod Wedgreed. Prvo je imel govor, ki se je vsem učencem, ki so že več let obiskovali to šolo, zdel dolgočasen, ponovljajoč ter monoton. Millie, ki še nikoli ni poslušala ravnateljevega govora, je ravnatelja Wedgreeda poslušala s tako strastjo, kot, da bi bilo to nekaj najimenitnejšega na svetu. Nato pa je na oder stopila gospa izmozganega videza. Ime ji je bilo Maya Pucamurejam. Skrbela je za razvrstitev po sobah. »Dober dan želim vsem skupaj,« je začela gospa Maya, »ime mi je Maya Pucamurejam, kličite pa me kar gospa Maya. Zdaj bom povedala razvrstitev po sobah.« je povedala gdč. Maya. »Victora Abemend je z gospodično Alicio Zelon, soba 3. Millie Bernard je z Rachel Vallein, soba 6….«
Tako se je nadaljevalo dokler vsi niso bili razporejeni po sobah. Ko sta Rachel in Millie vstopili v sobo, je Millie spet skoraj razgnalo. Rachel se je zdelo njeno obnašanje nerazumljivo. Navduševala se je nad torbami, ravnateljevimi govori in sobah. Sobah? Sobe so pač, kajne? A po drugi strani ji ni zamerila, saj je vedela kako je biti brez prijateljev, ter brez dogodkov, ki so se drugim zdeli popolnoma običajni.
×××

Nekaj tednov kasneje
Počasi sem se navadila na veliko ljudi, hitenja z ure na uro, stresov in hrupa, ki jih v hiši ni bilo. Čeprav je bilo nekaj stvari težkih, mi je s prijateljico kot je Rachel brez težav uspelo premagovati ovire. Pri vseh predmetih sem namreč zaostajala s snovjo, saj jih z mojo privatno učiteljico nisva predelali. Na srečo je Rachel pametna punca in mi je brez težav pomagala pri vseh mojih težavah. Res sem vesela, da sva postali prijateljici. No, kljub vsemu temu sem te tri tedne na šoli preživela brez večjih pretresov.
Pri gospodinjstvu
Učiteljica Cmokovič se nam je prijazno nasmehnila. »Tako. Oreščki moji, danes se bomo posvetili italijanski prehrani. Za prvo uro bomo skuhali špagete na tradicionalni način. Ker pa to ni tako preprosto kot se zdi, nam bo pomagal izjemno mlad, a tudi izjemno nadarjen kuhar. Prosim, da lepo pozdravite Mika Bianchia.«
Usta sem si pokrila z roko. Mar to ni tisti Mike Bianchie, ki sem ga poznala iz zgodnjega otroštva…? K učiteljici je stopil lep svetlolasec. Takoj sem ga prepoznala. To je bil on! Strmnela sem vanj in nisem mogla verjeti svojim očem. Ujel je moj pogled in se mi srčkano nasmehnil.
Kasneje, med to uro
»Hej! Millie, si to ti?«
Mike je stopil do mene in me pogledal v oči. »Mike! Ja sem!« sem dahnila. »Kako lepo te je spet videti!« Objel me je. Tako nenadno, a takoj sem se spomnila dogodka iz otroštva, ko je Mike povedal, da se mora odseliti. Tako sem jokala, on pa me je objel. Ampak to ni bil le navaden objem. On je objel z občutkom.
***
Drugi del! Upam, da vam je všeč! Oprostite ker je objavljen tako nenadno!
Lp,
Ravenclawgirl