*b*NAZADNJE*b*
Glasen hrup je spominjal na to kot, da bi nekdo s nekakšnim orožjem razbijal po vratih, saj je od tam prihajalo razbijanje. Moškemu je zaledenela kri v žilah. Spogledal se je z mladenko in oba sta v istem trenutku izustila misel, katere se je bal vsakogar. »Prišli so,«

_________________________
Vrata so se v tistem trenutku močno stresla in bilo je le še vprašanje časa kdaj bodo popustila pritisku napadalca. »Kaj bova storila?« Je bolj sam sebi zamrmral vprašanje moški. »Skrijte se. Bom jaz poskrbela za to,« Je odgovorila mladenka, ki se je neprestano ozirala po prostoru, kot bi iskala rešitev s katero bi si lahko vsaj malo pomagala. Na mladenkinem obrazu je bilo lahko še pred trenutkom videti debele solze, a te je zdaj premagal strah. Moški se je presenečeno zazrl v žensko kot, da ne bi verjel besedam, ki jih je ravnokar slišal. »Kaj vendar govorite? Se vam je zmešalo? Noben navaden človek se ne more spopasti z njimi. Raje poiščiva rešitev kako bova zbežala,« Moški je mislil, da ženska ne bo ugovarjala a se je krepko zmotil. »Prav ste rekli. Noben normalen človek se ne more spopasti z njimi. A jaz se lahko,« Besedo 'navaden' je še posebej poudarila. »Kako to mislite, vendar? Nimava časa, da bi se zafrkavala. Pomagajte mi raje najti rešitev za pobeg. Vsak čas bo konec z nama, če ne bova sodelovala,« Moški je tokrat res mislil, da je debata zaključena, a mladenka je le pomenljivo prhnila. »Ja, vi sodelujte! Skrijte se nekam na varno. Prosim vas. Če me ne boste poslušali boste umrli tako kot že marsikdo pred vami. Poglejte, le zaupajte mi, prosim,« Ženskine oči so prevesile tehtnico na njeno stran. Moški je brez nobene besede več, stekel po stopnicah v zgornje nadstropje. Prepričal ga je strah pred smrtjo.


Mladenka je v spodnjem prostoru nenadoma ostala sama. Lagala bi, če bi rekla, da je ni bilo strah. V mislih je imela svojega ljubimca in dvoletnega sina, ki sta nekje daleč stran čakala, da se vrne. Če se bo vrnila. V tistem trenutku so vrata popustila. Mrzel piš je mladenki posušil še zadnje solze, ki so ostale na obrazu. Z lepimi smaragdnimi očmi, ki so se zdaj spet svetile z iskro v očeh, se je zazrla v oči trem postavam. Postave so imele krvavo rdečo čelado, ki jim je prikrivala oči. Njihov oklep je bil prav tako krvavo rdeče barve, prekrival pa jim je čisto vsak delček telesa. V rokah so držali sulice o katerih je veljalo ogromno govoric. A le tisti, ki so se zares srečali z njimi so v resnici vedeli resnico. Njihove sulice so bile rdeče in prepojene s krvjo,pravo krvjo žrtev, ki so jih ubili. Bolj je bila sulica krvava, več žrtev so ubili. Pogled na njih je bil naravnost grozljiv. Že to kar si lahko videl navzven je bilo grozljivo, a nihče ni pravzaprav vedel kaj se v resnici skriva pod njihovim oklepom. Nihče ni vedel, kdo pravzaprav so te postave. Niso vedeli ali so ljudje ali ne. Pravzaprav ni nihče vedel nič o njih. Nekega dne so se pojavili od nikoder in od takrat so vsi trepetali pred njimi.


Mladenka je iz žepa svojega plašča potegnila bodalo. Izgledalo je veličastno. Na ročaju bodala je bil vgraviran smaragd, enake barve kot so bile mladenkine oči. Ženska je privzdignila bodalo nad svojo glavo in napadla. Njene poteze so bile izučene in so nasprotniku zadale velik udarec. Znala se je izogniti še tako natančnemu napadu, se pobrati in napasti nazaj. Njeno bodalo je bilo nekaj posebnega in v nasprotnikov oklep je zadajalo močne udarce. Oklep se je v stiku z bodalom stopil in naredila se je velika zareza. Te postave vsekakor niso bili ljudje, a prav tako kot ljudje so bile premagljive. Mladenka je z bodalom zadajala rane in kmalu sta dve postavi padli po tleh. Oklep se je začel spreminjati v pepel, ki je na koncu le kot kupček nepomembnega prahu ostal na tleh. Ženski je v tistem trenutku začelo zmanjkovati moči. Njene poteze so postajale vse manj natančne in nemočne. Naenkrat se je zavedala, da je storila napako. Sulica še edino ostalega nasprotnika, se ji je zarila naravnost v mesto, kjer ji je bilo srce. Občutek nemoči se ji je razlegel po telesu. Padla je po tleh in njen srčni utrip se je začel umirjati. Za vedno.


Postava je izginila tako hitro kot je prišla. Nastala je tišina, a kmalu so se po stopnišču razlegli koraki. Pred očmi je zagledala obris moškega katerega obraz je bil upadel. Gledal jo je z občudovanjem in strahospoštovanjem v očeh. »Jaz… jaz…« Zmanjkalo mu je besed saj so tudi njega premagale solze. »Umrla boš zame. Rešila si me pred zagotovo smrtjo,« Moški ji je stisnil, zdaj že precej, mrzlo roko. »Ne jokaj, prosim te. Ja rešila sem ti življenje, to je že res, a zdaj mi moraš nekaj obljubiti,« Mladenkin tresoči se glas je dokazoval, da ji ni ostalo več dosti življenja. »Vse bom storil. Le povejte,« Moški je še močneje stisnil njeno roko. »Pojdite ven, ven iz tega mesta. Potem ga boste našli. Le sledite poti in zatem boste našli kraj kjer boste varni…« Ženska je bila že pri koncu z močmi a moški je imel še nekaj vprašanj. »Kakšen kraj je to? Mi lahko poveste?« Moški se je zavedal, da mu ni ostalo več veliko časa za pogovor z mladenko. »Ta kraj je-je moj dom. S seboj vzemite tisto zdravilo, prosim vas. Dajte jo mojemu sinu, da bo ozdravel. Le s tem se mi lahko od-oddolžite, da sem vas rešila pred smrtjo. Prosim,« Mladenka je še zadnje atome moči vložila v ta stavek. Moč jo je zapuščala in videla je ogromno rano na svojih prsih iz katere je polzela kri. »Seveda. Šel bom, če si to tako zelo želite. Vašemu sinu bom povedal, da je lahko ponosen na vas. Nima vsak take mame kot ste vi,« Moški se je zdaj še zadnjič zazrl v mladenkine smaragdno zelene oči s popolnim leskom. »Hvala vam,« Je lahko mladenka še šibko izrekla nato pa je njen pogled osteklenel. Njene oči so izgubile lesk in njene prsi se niso več premikale. Umrla je. In to z mislijo na svojega sina kako bo srečen, ko bo spet zdrav. Moški je izpustil mladenkino roko in pograbil prelepo bodalo, ki je ležalo ob njenem truplu.


To bo vrnil njenemu sinu. Človeku, ki je pravkar izgubil svojo mamo, a se tega sploh ne zaveda. Dojenčku, ki čaka na njega. Na njega, da ga lahko reši. A moški se v tistem trenutku sploh ni zavedal, da bo s tem, ko bo rešil življenje dečku, rešil življenje celemu svetu.
____________________

Evo ga! Pa ste dočakali nov del...:smirk: Po enem tednu, še več pravzaprav.:sweat_smile: Sicer je ta malo krajši ampak sem mogla končat na tem delu, ker je konec poglavja, heh...:smirk:Hvala vsem za tako lepe komentarje v prejšnem delu. Sophie, Pika, MišMaš, Loly, Hermi in c:cookie::cookie:kie res vam najlepša hvala! Hvala tudi vsem, ki ste stisnili kakšen like, skratka res sem vam hvaležna za tako lep odziv na prvi del!:heartpulse: Okej to bo vse, dejte uživat še na maksimalno ker bo čez tri tedne že konec šole in prišle bodo težko pričakovane in zaslužene počitniceee!
Rada vas mam in lepo se mejte!:kissing_heart: