Sneg je tiho naletaval po mestnih ulicah. Bila je navadna, mrzla januarska noč. V majhnem mestecu je vladala tišina, ki so jo naenkrat zmotili tihi, previdni koraki. Postava zakrinkana v črno, se je po ulici gibala kar se da tiho. Naenkrat se je ustavila pred hišo in potrkala. V hiši je vladala popolna tišina in zgodilo se ni nič. Postava je še enkrat potrkala in s čisto tihim, nežnim glasom spregovorila.
»Prosim, odprite. Vašo pomoč potrebujem,«
V ključavnici je zaškrtalo in vrata so se rahlo priprla. Izza vrat je pokukal obraz temnolasega moškega, kateremu so na nosu postrani stala očala z majhnimi okvirji. Moškemu so se kot dokaz svojim letom na vrhu glave začeli kazati sivi prameni las. Gosto posejane gube pa so mu na obrazu počivale kot dokaz napornega vsakdana. A kljub vsemu temu je bilo na obrazu moškega razvidno še nekaj. Bilo ga je strah. Zelo strah. »Kaj želiš?«
Je vprašal čisto tiho, kot bi ga skrbelo, da ga kdo opazuje. Postava zakrinkana v črno si je snela kapuco tako, da so ji dolgi, svilnato, kostanjevo-rjavi lasje objeli ljubki obraz.


Ženska bi na pogled lahko bila stara okoli 20 let. Imela je prekrasen obraz, nenavadno smaragdno zelene oči in polne rdeče ustnice, ki so moškemu pred sabo, čeprav s prisilo namenile lep in pomirjujoč nasmeh. »Se lahko prosim pogovoriva?« Je dejala in moški se je s svojimi temnimi očmi zazrl nekam globoko v njene smaragdno zelene. Dale so mu za misliti. Zadnje čase ni zaupal nikomur. Večino časa je, če se je le dalo, preživel v svoji hiši, in upal, da ga ne bo doletela grozna usoda. Nikomur ni odpiral vrat, saj nikoli ni vedel kdo ga bo pričakal pred njimi. Edino izjemo je naredil pri tej mladenki. Pri tej čudoviti mladenki, v katerih očeh se je izgubil. Njene oči so še zmerom vsebovale tisto svetlo iskro življenja za katero je mislil, da so jo vsi že zdavnaj izgubili. Ta mladenka je bila nekaj posebnega. V to je bil prepričan. Njegovo življenje je bilo pravzaprav kar lepo. Po poklicu je bil zdravnik, kjer je dobival dobro plačo s katero si je lahko ustvaril lepo življenje. Odkar se je upokojil je minilo že kar nekaj časa in od takrat je živel kar se da mirno. Potem pa se je nekega dne vse obrnilo na glavo. Nikoli več ni bilo tako kot prej. Zdaj je le še trepetal pred smrtjo, ki je doletela že marsikoga pred njim. A ta mladenka mu je dajala upanja, da bi mogoče lahko spet bilo tako kot nekoč. In tako se je odločil.


»Prav, stopi naprej,« Vrata je odprl malo bolj na široko tako, da je ženska lahko stopila naprej. Znašla se je v prostoru, ki je bil nametan s knjigami, popisanimi in zmečkanimi listi ter raznimi ostanki hrane. V kotu je stala majhna pisalna miza in pisalni stol. Na sredini sobe je stal fotelj, ki je dajal videz, da ga moški pravzaprav ne uporablja za sedenje temveč, za shranjevanje raznih knjig in vse ostale šare. Poleg dveh kosov pohištva v sobici ni bilo več ničesar uporabnega za bivanje. Iz sobe so vodila le še ena vrata ter stopnice, ki so najverjetneje vodile v zgornje nadstropje, prav tako nabasano razne šare. »Oprostite za razmetanost. Kar izvolite, sedite,« Moškemu, ki mu je bilo očitno zelo nerodno, je iz fotelja razmaknil nekaj stvari tako, da je ženska lahko sedla. »Ne opravičujte se, prosim. Nisem bila najavljena in tako sem kar sredi noči potrkala na vaš dom. Že tako sem imela srečo, da ste mi sploh odprli. Moram reči, da ste zelo pogumni, da ste si to upali,« Mladenka se je zopet prijazno nasmehnila in moški je le še bolj zardel ob prijaznih besedah. »Torej… bi mogoče spili skodelico čaja? Zunaj je zelo mrzlo jaz pa na žalost nimam ničesar drugega. Sicer lahko malo pobrskam, kaj bi se zagotovo našlo…« »Čaj bo čisto v redu, hvala,« Je mladenka prekinila moškega ta pa je le prikimal nato pa odhitel v prostor za vrati.


V hiši je bilo pravzaprav res mrzlo. Ženska, sicer v toplem zimskem plašču, je kar drgetala. Zakašljala je in v tistem trenutku, je pomislila, da se ji bo res prilegel topel čaj. Moški se je kmalu prikazal, s seboj pa nesel dve porcelanasti skodelici iz katerih se je kadilo. Eno je podal njej, drugo pa je vzel sam, ter sedel na drug konec fotelja. Ženska se je zahvalila ter vzela ponujen napitek. Svoje premražene roke je ovila okoli tople skodelice, da jo je ta grela. Zavladala je tišina katero je vsake toliko zmotilo srkanje močno razredčenega čaja, ki ni imel dosti okusa, a ženska je bila iz vljudnosti raje tiho, ter le ubogljivo srkala čaj. Prazno skodelico je odložila kar na tla ob fotelju nato pa začela govoriti. »Jaz… res sem hvaležna, da ste mi odprli vrata. Verjemite, da ne bi kar tako sredi noči, sploh pa ob taki nevarnosti, ki je prisotna zadnje čase, potrkala na vrata, če ne bi bilo nekaj pomembnega. Vem pa… vem pa, da imate nekaj kar… kar potrebujem,« To je vzbudilo moževo pozornost. Presenečeno se je zazrl v mladenko. »Oprostite, ampak ne vem o čem govorite,« Moški si je živčno mencal prste in se trudil, da mladenke ne bi gledal v oči. Ta pa se je le nasmehnila. »O, ja pa veste. Dobro veste o čem govorim,« »Žal mi je, ampak res ne vem. Mogoče bi pomagalo, če bi naravnost povedali kaj mislite,« Se je izmikal moški. »Prav. Govorim o… tistemu,« Ženska je prst usmerila v pisalno mizo, ki je bila čisto pokrita pod razno šaro. Moški je otrdel. Brezizrazno je strmel v smer kamor je kazal mladenkin prst. »Gospodična, kažete v mojo pisalno mizo. Kaj naj bi bilo tam?« Možev glas se je tresel. Nekaj ga je močno vznemirilo. Ženska pa ni odgovorila. Le vstala je in se sprehodila do pisalne mize. »Gospodična, to je moja pisalna miza. Prosim ne dotikajte se stvari, ki so na njej saj je to zasebna stvar!« Moški je vstal in mladenki z močnim stiskom roke preprečil, da bi se česarkoli dotaknila. Ženska se je zazrla v njegove oči in njen pogled je dokazoval, da jo je to dejanje malo razjezilo. Roko je jezno iztrgala iz prijema in jo potegnila k sebi. »Pustite me! Ničesar ne želim od vas, le… le tisto. Veste o čemu govorim. Prosim! Moj-moj sin je bolan. Hudo bolan. Le dve leti ima in-in ne bo preživel, če mi ne pomagate,« Ženska je zdaj močno hlipala. Solze so ji tekle po licih in se topile na njenem plašču. Njene smaragdno zelene oči so se zdaj lesketale od solz.


»Prosim. Prosim pomagajte mi! Rešite mojega si-sina. Rotim vas!« Ženskin plašč je bil zdaj že čisto premočen, njen obraz pa ves rdeč in zliman od solz. Moškemu se je nenadoma zasmilila. Hitro se je stegnil do robčkov in ji jih podal kar cel šop. »Izvolite,« Skozi vso hlipanje se mu je zazdelo, da je ženska izustila komaj slišen 'hvala'. Obrisala si je oči in obraz ter se še enkrat zastrmela v moževe oči. »Prosim vas, pomagajte. Vse bom storila. Vse kar boste hoteli. Samo pomagajte mi. Prosim,« Moški ni vedel kaj naj reče. Strmel je v mladenko, ki se mu je res smilila. A ni ji mogel pomagati. Če bi ji, bi spravil v nevarnost sebe in njo. A kako naj ji to pove?


»Poglejte. Tega vam ne morem dati. Žal mi je. Res. A, če bi vam pomagal bi v nevarnost spravil sebe in vas. Res mi je žal za vašega sina, a sem prepričan, da ni tako hudo. Prepričan sem, da obstaja rešitev kako bi ga rešili…« »NE! Nobene rešitve ni! Prosim! Prosim vas!« Se je histerično zadrla ženska in spet začela krčevito jokati. »Prosim, umirite se…« Moški ni dokončal stavka saj se je v tistem trenutku zaslišalo sunkovito razbijanje. Nenadoma so v hiši ugasnile vse luči. Postalo je temno kot v rogu. Ženska je nehala jokati in zdaj je le še prestrašeno hlipala. Glasen hrup je spominjal na to kot, da bi nekdo s nekakšnim orožjem razbijal po vratih, saj je od tam prihajalo razbijanje. Moškemu je zaledenela kri v žilah. Spogledal se je z mladenko in oba sta v istem trenutku izustila misel, katere se je bal vsakogar. »Prišli so,«


_______________________





Khm, khm ja verjetno ste enako presenečeni kot jaz da tule zdej lahko vidite prvi del moje nove zgodbe... Hehe nikol si nisem mislna da bom kr na enkrat dobila motivacijo in napisala novo zgodbo... Sama sebe sem presenetla ampak okej... Torej če ste prišli do sem in zdajle berete še to, svaka vam čast, res :)) Seveda pa bom vesela tudi kakšnega komentarčka ali pa. Pa seveda hvala vsem ki berete tudi mojo prejšno zgodbico Pasje življenje. Definitivno jo bom dokončala, upam da jutri pride nov del... Aha še ena zabavna anekdota če se jo vam da brat. Torej rabla sem več ko deset minut da sem izbrala ime za to zgodbo. Mislm ne vem za vas ampak meni je vedno najtežje izbrat ime za zgodbo... No ja tole bo pa res vse, še enkrat res vam hvala če ste si vzeli čas za komentarček ali pa za like.

Lepo se mejte, za tiste ki pa ste že zdavnaj obupali nad šolo pa, samo še 23 dni je do konca (hehe upam da sem prov povedala)
Uživajte!