Piše: Funny girl
Sivi oblaki so zakrivali svetlo modro nebo. V mrazu sem prestrašeno hodila po pločniku. Koža se mi je naježila in čim prej sem hotela v trgovino ter se hitro vrniti domov. Še malo pa se bo kot siv mali oblaček po meni ulile kapljice vode, ki bojo padale le na mene. Kot sem pričakovala me zajame dež in zazrem se v sivo nebo nad mano. »Lucy!« Zaslišim pred mano. Obrnem pogled proti osebi, ki je stala pred mano. Pred mano je stala moja simpatija Kevin. Drugače rečeno je bil moja simpatija dokler mi ni strl srca. Včasih sva bila par dokler ga nisem videla kako se je poljubljal z Katy, mojo bivšo najboljšo prijateljico. Že po nekaj dneh sta se sprla. »Ne potrebujem besed.« Zavzdihne in me prime za roke. Brezglavo moje roke prepletem z njegovimi in najini ustnici sta se dotikali pod dežjem. Že čez nekaj trenutkov se zavedam kaj delam in ga porinem stran. Stečem proti trgovini in preden vstopim vanjo pogledam svojo zapestnico, ki je bila edina stvar, ki mi jo je zapustil oče pri treh letih preden je umrl. Vedela sem, da je na zapestnici nekakšen gumb vendar se ga nikoli nisem dotaknila. Poskusila sem in se ga s tresočim prstom dotaknila. Iz zapestnice je začela prihajati močna siva svetloba, ki mi je zaslepila oči. Kmalu sem jih spet odprla in bila sem blizu mesta na katerem sva se srečala Kevina. Opazujem sebe nekaj metrov stran. To sem bila jaz pred nekaj minutami. Spomnila sem se kako mi je oče pripovedoval zgodbe o preteklosti in prihodnosti, ko sem bila še majhna. Moj pogled se uzre v trenutek, ko me je poljubil Kevin in nato k zapestnici na kateri ni bil več siv gumb ampak slika mene in očeta poleg nje pa je bil še en gumb, ta je bil bel. Pogumno se pritisnila na njega in začela poslušati očijev miren glas. »Ljubica, odkrila si svojo usodo, ki bo dobro za tvojo svobodo. Naredi kar hočeš in ne kar nočeš. Sledi svojemu srcu.« Je govorila zapestnica. V tistem trenutku mi je v glavi odmevala le še beseda gozd. Moje noge so začele teči proti gozdu. Kot bi me nadzorovala zapestnica.

MEDTEM V SMITHAL
MARY SMITH
Hodila sem sem ter tja po moji pisarni. »Kaj bomo zdaj? V človeškem svetu imamo človeka, ki ima Soroino. Moč, ki je ni imel še noben v njeni družini. Deklica je Lucy Jackson, ki je stara 16 let in je hči Daniela Jacksona za katerega vsi vemo kdo je... Deklici je Daniel pustil nekakšno zapestnico, ki jo je pred nekaj minutami začela uporabljati. Čim prej jo spravite sem, če ne lahko rečemo adijo Smithal!« Sem pojasnjevala kolikor hitro se je dalo vsem mojim zaposlenim. Vsi zaposleni so prikimali in stekli skozi vrata. Le čakala sem in sedela na stolu.

LUCY JACKSON
Hodila sem po gozdu in zagledala sivo drevo... sivo? To je čudno... Ko sem bila kakšen meter stran od drevesa je moja zapestnica zasvetila zlato. »Povej geslo.« Je rekel glas očeta. Po glavi se mi je pletlo tisoč gesel, vendar eno poved mi je rekel oče preden je umrl. Sledi svojemu srcu. Zavzdihnila sem. »Sledi svojemu srcu.« Tla so se začela premikati navzdol. Bila sem pod zemljo kot bi se vozila z dvigalom. Tla so se ustavila pred sivimi vrati. Siva se mi je zdela vedno bolj pomembna barva. Vrata so se škripajoče odprla in na stolu sem zagledala znano žensko. Ženska se je zdrznila in se vstala iz stola. »Kako si prišla sem?« Se je začudila. Hotela sem spregovoriti vendar sem imela preveč odgovorov in vprašanj. »Ne... saj ni res... Lucy?« Sramežljivo prikimam. »Jaz sem Mary Smith in... povej, kako si prišla sem?« Privzdignem obrv. »Um... Geslo sem morala povedati...« Pojasnim. »Kako si vedela geslo?« Se spet začudi ženska. »Ne vem. Mi lahko poveste kje sem?« Še preden sem dokončala stavek mi je Mary vzela zapestnico, ki mi je zdrsnila iz zapestja. »To je moje!« Zavpijem. »Vrni mi jo!« Mary odpre usta vendar nič ne reče. »Oprosti ampak imaš Soroino, kar pomeni, da še noben v tvoji družini ni imel takšne moči... Vsi tvoji predniki so imeli prihodnost ti pa imaš preteklost. Za zdaj jo bom imela shranjeno tukaj na varnem. Naenkrat se je nekakšna stavba pod zemljo močno stresla in po stavbi se je zaslišala panika in kričanje. »Kaj se dogaja?« Je sama sebe vprašala Mary. Stekla je iz svoje pisarne in odšla v glavno sobano. Sledila sem ji in si vse ogledovala. »Pomirite se!!! Zagotovo je prišlo le do nesporazuma!!!« Vpije Mary. Tla pod nogami so se zopet zatresla. Nisem morala verjeti, da sem pod zemljo. Zaprla sem oči in se z mislimi podala v preteklost. Takrat sem dobila vse odgovore kaj se je tukaj prej dogajalo. Moj oče je bil šef tega in z Mary sta bila nekaj časa v zvezi dokler ni umrl. Živeli so nad oblaki vendar, ko je moj oče in takrat tudi Maryjin fant odločil, da bo živel normalno je Mary zahtevala, da se spustijo v nižine pod zemljo. Začela sta živeti skupaj z mojo mami in dobila mene, dokler mi ni umrl oče. Tako globoko še zagotovo nisem bila! In tako velike sobane, ki so obzidane... in to pod zemljo... Moja steklena zapestnica je Mary začela drseti iz rok. Že ni bila več v njenih rokah. Vsak čas bo padla na tla medtem, ko Mary prestrašeno opazuje prizor.

Ojla! Tukaj je 1. del naše zgodbice!!!! Vse bi bile zelo vesele vašega lajka, komentarja in seveda naročnika. HVALA VAM MILIJONKRAT ŽE V NAPREJ IN NAJ SE TAČI IN BS ZMENITA KATERA NAPIŠE NASLEDNJI DEL IN PRIDITA NA KLEPET OB 18:00 SEVEDA PA STE POVABLJENI VSI, DA PODATE SVOJE MNENJE O ZGODBI! ŽE IMAM NAPŠOVED ZA KLEPET!
Lp, funny girl (trio adijo)