Tukaj je drugi del! Hvala vsem, ki ste lajkali in prebrali prejšnji del in HP is my life, ki je komentirala. Veliko mi pomeni:) Uživajte...
»Nekaj je na tem, resno« je Fred rekel svojemu dvojčku, ki ga je pozorno poskušal in prikimal.
»Hm, nevihta je bila čudna, ja, samo…kako bi to imelo povezavo s Myo? Mislim, ni tako, kot da lahko kdo nadzoruje vreme.« je George skeptično odvrnil bratu.
»Ne vem, a čutim, da ima nekaj s tem.« je vztrajal Fred. George, vedoč, da njegov dvojček ne bo obupal je pokimal.
»Mogoče bi morala govorit s Siriusom. Če kdo pozna oblike magije, bo to on.« je odvrnil.
--------------------------------------------------------------
»Res mi je žal Mione. Nisem mislil tega, prisežem. Si moja najboljša prijateljica, ne, sestra v sem razen kr..« Harry ni imel možnosti dokončati stavka, ker ga je neko jezno dekle prekinilo.
»Harry! To je že točno 68 danes. Povej še enkrat, pa ti odrežem jezik, resno! Povedala sem ti, ni kaj za odpustit, razumem tvojo jezo in ničesar ti ne zamerim! Samo nehaj, okej??« je izbruhnila Hermione. Ni zamerila Harryu, a fant se ji je opravičeval že cel dan, in imela ga je vrh glave.
Njen najboljši prijatelj se ji je sramežljivo nasmehnil in pokimal.
»Hm, kaj, ko bi šli v kuhinjo in našli nekaj za jest, stradam! Mislim resno, sem odraščajoč fant in potrebujem nekaj piščančjih beder…« Ron je pod brado začel momljati o tem kako dober je piščanec. Harry se mu je zasmejal in ga pokroviteljsko potrepljal po ramenih, zagotavljajoč, da res potrebuje hrano, medtem ko je Hermione neodobravajoče zmajevala z glavo na njena najboljša prijatelja, a v sebi se je počutila srečno kot še nikoli.
----------------------------------------------------------------
»Čakaj, čakaj, naj razumem. Fred, hočeš povedat, da je Hermione povzročila tisto nevihto včeraj? Imam prav?« Sirius je nejeverno zmajal z glavo, misel, da bi bila 15-letnica razlog za čudno vreme, je bila zanj preprosto nora. Vedel je, da je Hermione, pametna, izjemno močna čarovnica, a ni še slišal za nikogar, ki bi lahko nadzoroval vreme.
»Sem ti rekel Fred, to je neumno.« je tiho zamrmral George.
»A prepričan sem… Ko sem jo našel v parku, hodil sem k njej in nevihta je bila čedalje hujša. In ni bila navadna, zagotovo. Zdaj, ko pomislim, je bilo čutiti magijo in to zelo močno. Bližje, ko sem bil Hermione, več te močne energije sem čutil.« je prigovarjal Fred. Vedel je, da je na tej čarovnici več, a nihče drug tega ni opazil, zato ni mogel storiti preprosto ničesar.
»Samo domišljaš si, Fred. Vreme je nekaj naravnega, česar čarovnija ni sposobna nadzorovati. Prepričan sem.« Sirius je fanta pred sabo sočutno pogledal, videl je vnemo, ki je ugasnila v Fredovih očeh, nato pa se obrnil na petah in odšel.
»Prav ima, brat. Samo domišljaš si« je rekel George. Bilo mu je žal za brata, ni ga rad videl razočaranega, a ta ideja je bila tako nora, da si je še v sanjah ne bi mogel zamisliti resnične.
------------------------------------------------------------------
Hermione je sedela v knjižnici družine Black in brala Preroške novice.
Okolje se je dobro ujemalo z njenim razpoloženjem. Prostor je bil velik, polovico so zavzemale ogromne knjižne police, segajoče do stropa. Narejene so bile iz temnega lesa, ebenovine, ravno prav za to temačno družino. V knjižnici sta bila le dva okna, a so ju zakrivale temne zavese, zato so bile edini vir svetlobe čarobne svetilke na steni. V drugem delu prostora je bilo nekaj naslanjačev, miza, v kotu pa je gorelo v kaminu. Bilo je temačno in nedomače, Hermione se je počutila kot vsiljivka, police so jo jezno gledal, knjige so strmele vanjo, kot bi bila predmet na ogledu, ki so ga sovražile. Skratka, grozno.
Vsak trenutek je postajala bolj jezna. Branje preroških novic te nikoli ne spravi v dobro voljo. Vsak naslov jo je bolj razdražil. Vse je govorilo o tem, da je Harry najstnik s potrebo po pozornosti. Dumbledorja so označevali za zmešanega starca (s čimer se je na skrivaj malce strinjala) in seveda so zanikali, da je Voldemort nazaj. Veliko močneje kot bi potrebovala je zaprla časopis in ga zmečkala. Vrgla ga je stran, stran od nje, upajoč, da bo tako pozabila vse prebrano. Seveda ni. Nato, pa so ji v misli prišla druga vprašanja.
Kako je Voldemort še živ? Zakaj ni umrl takrat v Harryjevi hiši? Nihče ne more prevarat smrti? Ali pač? Je Voldemort našel način skrivanja smrti in je nesmrten? Kakšen način je uporabil? Kako, za vraga, ni umrl na tisto noč čarovnic? Kaj se je sploh zgodilo tam? Sta imela Harryjeva starša vlogo pri tem? Kaj bi 1-letni dojenček naredil mogočnemu čarovniku? Je Dumbledore vedel kaj o tem?
Njene misli je prekinilo tiho žvižganje, prihajajoč iz hodnika pred sobo. Sirius je spet obujal pesmi njegovega časa…
Sirius. Človek je preživel 12 let v Azkabanu. Po krivici obsojen morilec. Zakaj ni nikoli prejel sojenja? Zakaj ni prejel seruma resnice? In pa… Je Dumbledore vedel, da je bil Peter skrivni čuvaj, a je vseeno dopustil, da so Siriusa peljali v zapor, pa čeprav ni storil ničesar? Če je…zakaj?
V glavi so se ji porajale različne misli, ena bolj nora od druge. Kaj se je zgodilo? In zakaj Sirius zdaj ni prejel sojenja? Zakaj ni svoboden človek? Zakaj mu ravnatelj, s svojim visokim položajem ni pomagal?
Zakaj? Hermione je nameravala priti temu do dna.
--------------------------------------------------------------------
Kasneje tistega dne, so se vsi člani reda zbrali na večerji. Molly je kot vedno presegla sama sebe in, ko si je Hermione nalagala že tretjo porcijo vsega, se je začelo dogajati.
»Daj no, Black. Priznaj si, neuporaben si. Samo sediš tukaj, piješ viski in ne delaš ničesar.« Ker so bili na večerji člani reda, je to pomenilo tudi njihovega najmanj ljubega Snapea. Trenutno je igral svojo najljubšo igro 'izzivaj Blacka, dokler ne eksplodira'.
Ravno, ko mu je Sirius hotel nekaj odvrniti, je vmes posegel Remus.
»Tišina.« je odločno rekel. Utihnila sta. »Sirius umiri se in Severus, nehaj izzivat.« je ukazal. Profesor napitkov ga je zaničljivo pogledal in zavil z očmi.
»Utihni, volkodlak. Tudi sam ne počneš veliko, nepotreben si. Samo pošast, ki ogroža vse nas.« je pljunil.
To je bilo za Hermione preveč. Vedno se je trudila spoštovat Snapea, zaradi njegovega znanja v napitkih in skušala gledat mimo njegovega nesramnega odnosa. A, da Remusa, ki že sam misli, da je pošast, kličeš točno to, je bila zanjo kaplja čez rob.
Vstala je. »Profesor Lupin NI POŠAST!« je besno rekla, skoraj zakričala. Roke je imela močno stisnjene v pesti, da so bili njeni členki že beli. Ustnice je imela v tako ravni črti, da bi bila še McGonnagl prestrašena. Nato se je zgodilo.
BUM
Vse v hiši kar je vsebovalo vodo je počilo. Eksplodiralo. Naredilo BUM. Kozarci na mizi in pipa v kuhinji so šli. Iz kopalnice je po hodniku teklo ogromno vode, prav tako iz zgornjega nadstropja. Zrak je postal gostejši, pritiskal je na vse prisotne, bilo je grozno težko dihati.
A najnenavadnejša je bila Hermione.
Žarela je. Dobesedno. Obdajal jo je mehak siv soj. Lasje so ji plapolali, pa čeprav ni bilo vetra. Njene oči pa so bile čudovite. Nič več čokoladno rjave. Svetile so v najlepšem odtenku sive, kar jih je svet kdaj videl. V njenem pogledu je sijal ogenj. Soba se je napolnila z magično energijo, ki je bolje rečeno sevala od nje. Trenutek je bil neverjeten.
Sirius in George sta presenečeno pogledala Freda, kateremu je na obraz počival majcen, samozadovoljen nasmeh.
»Nekaj je na tem, resno« je Fred rekel svojemu dvojčku, ki ga je pozorno poskušal in prikimal.
»Hm, nevihta je bila čudna, ja, samo…kako bi to imelo povezavo s Myo? Mislim, ni tako, kot da lahko kdo nadzoruje vreme.« je George skeptično odvrnil bratu.
»Ne vem, a čutim, da ima nekaj s tem.« je vztrajal Fred. George, vedoč, da njegov dvojček ne bo obupal je pokimal.
»Mogoče bi morala govorit s Siriusom. Če kdo pozna oblike magije, bo to on.« je odvrnil.
--------------------------------------------------------------
»Res mi je žal Mione. Nisem mislil tega, prisežem. Si moja najboljša prijateljica, ne, sestra v sem razen kr..« Harry ni imel možnosti dokončati stavka, ker ga je neko jezno dekle prekinilo.
»Harry! To je že točno 68 danes. Povej še enkrat, pa ti odrežem jezik, resno! Povedala sem ti, ni kaj za odpustit, razumem tvojo jezo in ničesar ti ne zamerim! Samo nehaj, okej??« je izbruhnila Hermione. Ni zamerila Harryu, a fant se ji je opravičeval že cel dan, in imela ga je vrh glave.
Njen najboljši prijatelj se ji je sramežljivo nasmehnil in pokimal.
»Hm, kaj, ko bi šli v kuhinjo in našli nekaj za jest, stradam! Mislim resno, sem odraščajoč fant in potrebujem nekaj piščančjih beder…« Ron je pod brado začel momljati o tem kako dober je piščanec. Harry se mu je zasmejal in ga pokroviteljsko potrepljal po ramenih, zagotavljajoč, da res potrebuje hrano, medtem ko je Hermione neodobravajoče zmajevala z glavo na njena najboljša prijatelja, a v sebi se je počutila srečno kot še nikoli.
----------------------------------------------------------------
»Čakaj, čakaj, naj razumem. Fred, hočeš povedat, da je Hermione povzročila tisto nevihto včeraj? Imam prav?« Sirius je nejeverno zmajal z glavo, misel, da bi bila 15-letnica razlog za čudno vreme, je bila zanj preprosto nora. Vedel je, da je Hermione, pametna, izjemno močna čarovnica, a ni še slišal za nikogar, ki bi lahko nadzoroval vreme.
»Sem ti rekel Fred, to je neumno.« je tiho zamrmral George.
»A prepričan sem… Ko sem jo našel v parku, hodil sem k njej in nevihta je bila čedalje hujša. In ni bila navadna, zagotovo. Zdaj, ko pomislim, je bilo čutiti magijo in to zelo močno. Bližje, ko sem bil Hermione, več te močne energije sem čutil.« je prigovarjal Fred. Vedel je, da je na tej čarovnici več, a nihče drug tega ni opazil, zato ni mogel storiti preprosto ničesar.
»Samo domišljaš si, Fred. Vreme je nekaj naravnega, česar čarovnija ni sposobna nadzorovati. Prepričan sem.« Sirius je fanta pred sabo sočutno pogledal, videl je vnemo, ki je ugasnila v Fredovih očeh, nato pa se obrnil na petah in odšel.
»Prav ima, brat. Samo domišljaš si« je rekel George. Bilo mu je žal za brata, ni ga rad videl razočaranega, a ta ideja je bila tako nora, da si je še v sanjah ne bi mogel zamisliti resnične.
------------------------------------------------------------------
Hermione je sedela v knjižnici družine Black in brala Preroške novice.
Okolje se je dobro ujemalo z njenim razpoloženjem. Prostor je bil velik, polovico so zavzemale ogromne knjižne police, segajoče do stropa. Narejene so bile iz temnega lesa, ebenovine, ravno prav za to temačno družino. V knjižnici sta bila le dva okna, a so ju zakrivale temne zavese, zato so bile edini vir svetlobe čarobne svetilke na steni. V drugem delu prostora je bilo nekaj naslanjačev, miza, v kotu pa je gorelo v kaminu. Bilo je temačno in nedomače, Hermione se je počutila kot vsiljivka, police so jo jezno gledal, knjige so strmele vanjo, kot bi bila predmet na ogledu, ki so ga sovražile. Skratka, grozno.
Vsak trenutek je postajala bolj jezna. Branje preroških novic te nikoli ne spravi v dobro voljo. Vsak naslov jo je bolj razdražil. Vse je govorilo o tem, da je Harry najstnik s potrebo po pozornosti. Dumbledorja so označevali za zmešanega starca (s čimer se je na skrivaj malce strinjala) in seveda so zanikali, da je Voldemort nazaj. Veliko močneje kot bi potrebovala je zaprla časopis in ga zmečkala. Vrgla ga je stran, stran od nje, upajoč, da bo tako pozabila vse prebrano. Seveda ni. Nato, pa so ji v misli prišla druga vprašanja.
Kako je Voldemort še živ? Zakaj ni umrl takrat v Harryjevi hiši? Nihče ne more prevarat smrti? Ali pač? Je Voldemort našel način skrivanja smrti in je nesmrten? Kakšen način je uporabil? Kako, za vraga, ni umrl na tisto noč čarovnic? Kaj se je sploh zgodilo tam? Sta imela Harryjeva starša vlogo pri tem? Kaj bi 1-letni dojenček naredil mogočnemu čarovniku? Je Dumbledore vedel kaj o tem?
Njene misli je prekinilo tiho žvižganje, prihajajoč iz hodnika pred sobo. Sirius je spet obujal pesmi njegovega časa…
Sirius. Človek je preživel 12 let v Azkabanu. Po krivici obsojen morilec. Zakaj ni nikoli prejel sojenja? Zakaj ni prejel seruma resnice? In pa… Je Dumbledore vedel, da je bil Peter skrivni čuvaj, a je vseeno dopustil, da so Siriusa peljali v zapor, pa čeprav ni storil ničesar? Če je…zakaj?
V glavi so se ji porajale različne misli, ena bolj nora od druge. Kaj se je zgodilo? In zakaj Sirius zdaj ni prejel sojenja? Zakaj ni svoboden človek? Zakaj mu ravnatelj, s svojim visokim položajem ni pomagal?
Zakaj? Hermione je nameravala priti temu do dna.
--------------------------------------------------------------------
Kasneje tistega dne, so se vsi člani reda zbrali na večerji. Molly je kot vedno presegla sama sebe in, ko si je Hermione nalagala že tretjo porcijo vsega, se je začelo dogajati.
»Daj no, Black. Priznaj si, neuporaben si. Samo sediš tukaj, piješ viski in ne delaš ničesar.« Ker so bili na večerji člani reda, je to pomenilo tudi njihovega najmanj ljubega Snapea. Trenutno je igral svojo najljubšo igro 'izzivaj Blacka, dokler ne eksplodira'.
Ravno, ko mu je Sirius hotel nekaj odvrniti, je vmes posegel Remus.
»Tišina.« je odločno rekel. Utihnila sta. »Sirius umiri se in Severus, nehaj izzivat.« je ukazal. Profesor napitkov ga je zaničljivo pogledal in zavil z očmi.
»Utihni, volkodlak. Tudi sam ne počneš veliko, nepotreben si. Samo pošast, ki ogroža vse nas.« je pljunil.
To je bilo za Hermione preveč. Vedno se je trudila spoštovat Snapea, zaradi njegovega znanja v napitkih in skušala gledat mimo njegovega nesramnega odnosa. A, da Remusa, ki že sam misli, da je pošast, kličeš točno to, je bila zanjo kaplja čez rob.
Vstala je. »Profesor Lupin NI POŠAST!« je besno rekla, skoraj zakričala. Roke je imela močno stisnjene v pesti, da so bili njeni členki že beli. Ustnice je imela v tako ravni črti, da bi bila še McGonnagl prestrašena. Nato se je zgodilo.
BUM
Vse v hiši kar je vsebovalo vodo je počilo. Eksplodiralo. Naredilo BUM. Kozarci na mizi in pipa v kuhinji so šli. Iz kopalnice je po hodniku teklo ogromno vode, prav tako iz zgornjega nadstropja. Zrak je postal gostejši, pritiskal je na vse prisotne, bilo je grozno težko dihati.
A najnenavadnejša je bila Hermione.
Žarela je. Dobesedno. Obdajal jo je mehak siv soj. Lasje so ji plapolali, pa čeprav ni bilo vetra. Njene oči pa so bile čudovite. Nič več čokoladno rjave. Svetile so v najlepšem odtenku sive, kar jih je svet kdaj videl. V njenem pogledu je sijal ogenj. Soba se je napolnila z magično energijo, ki je bolje rečeno sevala od nje. Trenutek je bil neverjeten.
Sirius in George sta presenečeno pogledala Freda, kateremu je na obraz počival majcen, samozadovoljen nasmeh.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Uau kako dobra zgodba!
Že čakam na naslednji del <3
Že čakam na naslednji del <3
0
Ferret
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobra zgodba, zanimiva.
~Sončnica:sunflower:
~Sončnica:sunflower:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
čakaj. če je vse, kar je vsebovalo vodo, eksplodiralo, a je potem hermione pozejdinova hči?
0
Veš da sploh nisem pomislila na to. Ne ne pišem crossoverja, čeprav je tole super ideja za zgodbo;) Ni Pozejdonova hči, ima drugačne moči, a dobro si se spomnila:)
Moj odgovor:
Mami
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mami
js sm hodla na plezanje, ampak sem nehala, ker nisem mela prjatlov tam in mi je blo ful smotan. potem sem spet hotla zacet, ampak nisem hotla bit sama tam. zvedla sm da bi moja prjatlca tut rada hodla in da tut noce sama hodet. zmenle smo se da bomo hodle skupi in zdej hodiva na treninge. sva 9. razred in tam so vsi mini otroci. najstarejsi so v 5 razredu, kar so za mene mini otroci. in so full zlobni pa to... no in dans moja prjatlca ne more it, ker je bolans in zakaj bi pol js sla ce bom sama? no in zato nimam namena it. ko to povem mamici se zacne dret na mene da kaj je z mano, kako bos bla v sluzbi... pac okej ja, sam nocem it tja med zlobne otroke.
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart:
sem ti že odpisala v komentar na hodniku.
ustrelili?!?!?!??!
uuuuuuu, super je!!!!! lovam:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: